Ta psiha je tako zapletena...

[Betka]

Počutila bi se grozno. Kar naprej bi to premlevala. Še če imam opravičljiv razlog, da česa obljubljenega ali samo pričakovanega ne naredim, se počutim slabo.
Bedno, vem.
 

[Arwen]

Moja izkušnja je bila podobna tvoji. Poiskala sem pomoč in začela delati na sebi zaradi točno določene motnje, ki me je preokupirala. Seveda sem se hkrati zavedala, da me teži še marsikaj drugega, kot le ta motnja, vendar sem se odločila delat na njej. Pričakovala sem, da mi bo vse veliko bolj jasno in lažje, ko jo bom rešila. Na terapiji sem sčasoma začela delati na posledicah, kot jih ti imenuješ, kajti druge poti ni bilo. Morala sem iti po tej poti, da bi prišla do globljih vzrokov.

Včasih smo tako zmedeni prav zaradi množice stvari, ki jih "moramo" obdelati in ne vemo, kje se lotiti. Včasih se nam zdi smotrno začet na enem koncu, nadaljevat na drugem, vmes preskakovat in se zato počutimo krivo ali neuspešno, ker neke določene zadeve ne moremo speljati do konca, "da bi se je enkrat za vselej odkrižali". S tem ni nič narobe! Po moji izkušnji je tako, da si je treba vzeti čas in se ukvarjat s tistim, kar se nam trenutno zdi najpomembnejša tematika. In ne prehitevat samega sebe, ne hodit čez sebe.

Verjemi, da sčasoma, ko se malenkost distanciraš od te kopice problemov, lahko vidiš napredek. Zadeve, ki jih prej nisi mogla, lahko takrat lahko postaviš na svoje mesto.
Nekega konkretno bistvenega vzroka lahko tudi ni. Lahko gre za preplet večih raznovrstnih dejavnikov, ki so v danem trenutku vsi enako pomembni.
Meni se posledice ne zdijo postranske zadeve. Menim, da se človek na terapiji ukvarja s tistim, kar je za njega v tistem trenutku aktualno. Morda se ti sedaj ne zdijo več pomembne, ker si jih že osvojila in razrešila, vendar to ne pomeni, da ti takrat ni bilo poembno.

Iz tvojih besed razberem predvsem to, da si preplavljena z milijon različnimi težavami. Rekla bi, da poskušaj pogled usmeriti na vsako posebej, ne na celo kopico naenkrat, ker je tako lažje. Prepričana sem, da ti terapija pri tem lahko pomaga. Če imaš dvome, jih je najbolje izraziti terapevtu in skupaj bosta poiskala rešitve. Če pa jih trenutno rešuješ sama, ti lahko predlagam, da piši na forum. Včasih, ko človek prebere, kr je napisal, dobi drugačen pogled na zadeve.

 

Zelo verjamem, ta skurjena lica, fleki po obrazu in dekolteju, ledenomrzle noge in tresenje, kot da se bom samo še sesedla. To so moje izkušnje. Nekaj let sem zdaj imela mir, pred kakašne pol leta pa spet, flek na flek. Samozavestno pripravim, se pripravim, uredim, ko moram pa kakšno rečt.....  V sebi sem nekako sprejela, da taka pač sem. Pomagam si z nasprotno namero (iz logoterapije):

http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/articles/tehnike.htm

Ne gre vedno po načrtih. 

ja, res je... načrti gredo kdaj svojo pot 

Počutila bi se grozno. Kar naprej bi to premlevala. Še če imam opravičljiv razlog, da česa obljubljenega ali samo pričakovanega ne naredim, se počutim slabo.

perfekcionistka, torej?

[Betka]

Verjetno res.

[Arwen]

  no, pa je odgovor tu ... perfekcionizem...

[Devetka]

Vem kako je, ko se ne moreš pripraviti, da bi nekoga poklical, da bi uredil kakšno uradno stvar, šel k zdravniku ali samo v trgovino. Očitaš si, da si len, nesposoben, čuden... čeprav si pod normalnimi pogoji človek, ki ima vse pošlihtano. Težko to imenujem perfekcionizem, gre za to, da se ti opravki nalagajo v nedogled, z njimi tudi slaba vest in vsi slabi občutki. Vmes še zamudiš kak pomemben rok in kasiraš posledice, čeprav ti to ni v navadi. Nimaš izgovorov zase, nimaš potrpljenja in tolerance do sebe, jaz npr. še vedno ne morem priznat soc. fobije ali razumet same sebe, kako da mi je kakšna takšna malenkost težka, naporna, neopravljiva. Začaran krog. In zelo težko se bom (bi se) sama izkopala iz tega. Moja sicer železna samodisciplina je šla rakom žvižgat...

[Betka]

Hvala, da mi pomagate razmišljati 

Torej še perfekcionizem. Krasno. Bom spet vprašal po moje: je perfekcionizem vzrok nečesa ali posledica?

[Slavka]

Betka...morda bo kaj v pomoč

http://www.potnaprej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=118:elja-po-doseganju-kakovosti-ali-perfekcionizem&catid=35:psihoterapija&Itemid=60

[Betka]

Hvala, Slavka. 

[moljka]

Vem kako je, ko se ne moreš pripraviti, da bi nekoga poklical, da bi uredil kakšno uradno stvar, šel k zdravniku ali samo v trgovino. Očitaš si, da si len, nesposoben, čuden... čeprav si pod normalnimi pogoji človek, ki ima vse pošlihtano. Težko to imenujem perfekcionizem, gre za to, da se ti opravki nalagajo v nedogled, z njimi tudi slaba vest in vsi slabi občutki. Vmes še zamudiš kak pomemben rok in kasiraš posledice, čeprav ti to ni v navadi. Nimaš izgovorov zase, nimaš potrpljenja in tolerance do sebe, jaz npr. še vedno ne morem priznat soc. fobije ali razumet same sebe, kako da mi je kakšna takšna malenkost težka, naporna, neopravljiva. Začaran krog. In zelo težko se bom (bi se) sama izkopala iz tega. Moja sicer železna samodisciplina je šla rakom žvižgat...

Hvala tudi v mojem imenu za ta zapis.. Se zelo najdem v tem..

[mina]

Torej še perfekcionizem. Krasno. Bom spet vprašal po moje: je perfekcionizem vzrok nečesa ali posledica?

Pri meni posledica palice (batin) in nesprejemanja. Samo odlična sem bila sprejeta. Tako sem se leta in leta mrcvarila.
Počasi sem se tega perfekcionizma odvadila, se živi bolje. Sam sem ok tudi nepopolna, z vsemi napakami. 

[moljka]

Torej še perfekcionizem. Krasno. Bom spet vprašal po moje: je perfekcionizem vzrok nečesa ali posledica?

Pri meni posledica palice (batin) in nesprejemanja. Samo odlična sem bila sprejeta. Tako sem se leta in leta mrcvarila.
Počasi sem se tega perfekcionizma odvadila, se živi bolje. Sam sem ok tudi nepopolna, z vsemi napakami. 

to je pa že za uno temo: veterani poročajo... 

[Arwen]

  Moja sicer železna samodisciplina je šla rakom žvižgat...

kaj pa je potem to? nič drugega, kot perfekcionizem, bi rekla....

In zelo težko se bom (bi se) sama izkopala iz tega.

imaš pomoč?

.. Se zelo najdem v tem..

ampak čedalje manj?

[Devetka]

Lej, če si bil enkrat med dobrimi v kakšni stvari in zdaj nisi niti povprečen in ne zmoreš niti najosnovnejšega, je mogoče bolj kriza kot, če nikoli nisi od sebe dosti pričakoval.
Nimam še pomoči.

[Arwen]

nimam namena napadat, Devetka, res ni bil to namen... le ugotovitev...

Nimam še pomoči.

ker?



http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=941&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=948&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

[moljka]

Lej, če si bil enkrat med dobrimi v kakšni stvari in zdaj nisi niti povprečen in ne zmoreš niti najosnovnejšega, je mogoče bolj kriza kot, če nikoli nisi od sebe dosti pričakoval.
Nimam še pomoči.

Jaz to zelo razumem  Meni se zdi  dejstvo, da se tudi ti zavedaš tega 

.. Se zelo najdem v tem..

ampak čedalje manj?

Najdem se še vedno zelo v takih zgodbah..    Je pa res, da si želim sprememb in delam na tem.. A sem uspešna, pa po moje prej vi opazite   

[Betka]

Mene že dolgo muči nekakšen "vseprisoten" občutek, da sem v svojem bistvu napačna, neustrezna. Lahko bi rekla, nekakšna "glasbena podlaga" v ozadnju. Razumsko lahko vse te občutke gladko ovržem z nasprotnimi dejstvi, a občutek še kar obstaja.
Nekaj napredka sem sicer v zadnjem času doživela. Pomagala so mi takšna razmišljanja:

"... Samoobtoževanje seveda ni posledica storjenega zločina, temveč je vgrajeno v občutenje obstajanja samega. Zato spremlja katerokoli dejanje, določa občutenje sebe in se nenehno obnavlja ne glede na to, kar ženska je ali bo storila. Zato tako razpoloženje ne more biti spremenjeno s poštenim in zaslužnim življenjem. Nikoli se ni mogoče odkupiti, dokler živimo, ker doživljanje krivde ni dostopno za argumente in dejstva" (A. Rebula, Blagor ženskam str. 79).

Avtorica vidi rešitev v tem, da gradimo ljubezen do sebe in iz nje črpamo moč. Za premagovanje strahov, predlaga, da iščemo, kar je vredni iz srca ljubiti. Samo z ljubeznijo in vero vase smo sposobni samozaščite in poštenega ovrednotenja svojih zmožnosti. Zmoremo častno zgrešiti in si odpustiti brez očitanja in smoponiževanja.
 

[tiranozaver]

Mene že dolgo muči nekakšen "vseprisoten" občutek, da sem v svojem bistvu napačna, neustrezna. Lahko bi rekla, nekakšna "glasbena podlaga" v ozadnju. Razumsko lahko vse te občutke gladko ovržem z nasprotnimi dejstvi, a občutek še kar obstaja.

Nič ni narobe, če občutek ostaja, dokler ga dovolj hitro prepoznaš. Če ga, te ne more potegniti  noter. Da pa ga prepoznaš, je treba ogromno vaditi - par mesecev, včasih celo let ...

Meni so glede tega občutka manjvrednosti / krivde ogromno pomagalo delo v skupinah. Ti odpre oči, ko slišiš druge s podobnim problemom. Ko vidiš, da se navzven super ljudje počutijo slabe, ko so njihova občutja 180 stopinj stran od realnosti. In te potem čez kako uro butne, da si sam enake sorte kreten

Ogromno pomaga tudi spoznanje, da ljudje nimamo svojega “bistva“, da je “jaz“ dokaj neuporaben pojem. Ampak ta filozofija je večini popolnoma nespremenljiva ...

Rebuline besede so dobre, žal pa je mene izgubila pri “ljubezni do sebe“. Ima ona kak konkreten nasvet? Ker samo ukazati, da se pač moraš imeti rad, ne bo dalo rezultatov, še posebej če se naslovnik počuti vrednega manj od pasjega drekca na dnu ljubljanske deponije.

[Devetka]

Ogromno pomaga tudi spoznanje, da ljudje nimamo svojega “bistva“, da je “jaz“ dokaj neuporaben pojem. Ampak ta filozofija je večini popolnoma nespremenljiva ...

Ravno to. Verjetno si edino mislil nesprejemljiva.
Zato tudi ne verjamem v kopanje po sebi, samozdravljenje, uvide, instant rešitve in podobno. Rabimo druge.

[Juliette]

Devetka, po moje rabimo oboje - samospoznavanje in druge, oziroma harmonično prepletanje obojega.
Glede občutka in kognitivne precepcije pa sem enkrat že pisala, tako da če je kdo že bral, naj gladko preskoči, tebi Devetka, pa bo morda kaj pomagalo:
občutek ali bolje čustva... se sprožajo v limbičnih možganih, s katerimi kognitivni del, to je možganska skorja zelo težko komunicira, zato občutkom ne moremo enostavno nekaj ukazat, ker ne "slišijo" na ta način. Obratna pot pa zelo dobro deluje - limbični del na kognicijo zelo hitro in močno vpliva (nekdo je rekel, da smo pač čuteča bitja, ki razmišljajo in ne razmišljujoča bitja, ki čutijo, čeprav bi si vsi želeli, da bi nagone in čustva enostavno obvladali z mislimi in vedenjem). Obstajajo pa poti in tehnike, kako do tega svojega čustvenega dela možgan; terja pa svoj čas in seveda tudi zaupanje v to, sicer zmanjka motivacije.

[Devetka]

Ne želim Betki ukrasti teme, ampak, ja, hvala, Juliette. Mi pa ne pomaga prav dosti. Se mi zdi, da gre že (pri meni vsaj) prav za prepričanje o manjvrednosti, kar je še več kot občutek, čustvo, in da je to zelo zelo težko, če ne nemogoče spremeniti. Sploh pa ne v stanju globoke depresije.

Vendar prisluhnimo raje Betki.