Ta psiha je tako zapletena...

[Betka]

Vedno bolj ko raziskujem svoje težave, manj mi je jasno. Ne morem določiti, kaj je vzrok in kaj posledica. Socialna fobija z depresivno motnjo kot diagnoza je recimo simptom, posledica zgrešenega odnosa do sebe, okolice, ampak tudi ta zgrešen odnos ima nekje vzrok, je tudi posledica nečesa, marsičesa pravzaprav...kako naj se znajdem, ko je toliko možnih vzrokov in vsak ima množico posledic.

Ko raziskujem svoj recimo mu "zgrešen odnos  do sebe in okolice" je tu notri moja pretirana kritičnost do sebe, strah pred lastnimi napakami, huda prizadetost ob napakah, občutek lastne neustreznosti in manjvrednosti, sramovanje svojih čustev, težav, preobčutljivost na mnenje drugih, strah pred izpostavljanjem, prevzemanje odgovornosti in krivde, pa strah pred odgovornostjo,.... ajoj to si začne potem nasprotovati in jaz sem še bolj zmedena.

Nekako ne znam videti bistva, nekega temeljnega vzroka, na katerem lahko delam. Kajti vsakič se mi zazdi, da se sploh ne ukvarjam s pravo težavo.

To kar dosedaj vem o sebi, sem večinoma izvrtala sama. Ko sem hodila na psihioterapijo, sem se s terapevtko ukvarjala-glede na sedanje razumevanje-s povsem postranskimi stvarmi. S posledicami.
Nič takega nisem odkrila, kar bi me zganilo. Morda se v družbi nisem zmogla odpreti?

Sedaj berem literaturo in stvari se kar odpirajo.... Ampak pomagati si še ne znam,... česa naj se lotim, ko je toliko vsega?

Naj bo zaenkrat dovolj, čeprav mi po glavi roji še ogromno misli. Upam na kakšen komentar.

[kinto]

Moj komentar: I totally understand

Vsi mi več ali manj imamo takšne probleme, ki jih omenjaš. Je pa tko kot praviš, da se ponavadi po večini ukvarjamo s simptomi, namesto vzroki. Z zdravili itak, z raznoraznimi tehnikami tudi, včasih tudi s psihoterapijo, itd. Zato jaz ne vem, če ima tako podrobno analiziranje in ugotavljanje najglobjega vzroka res tako velik pomen.

Veš kva se men zdi problem? To, da se možgani dejansko fizično spremenijo, zarad napačnih miselnih vzorcev.   To je cela jeb**

[trzinka]

Betka, na kakšno psihoterapijo si pa hodila? Vsaka terapija ni za vsako diagnozo namreč
Ti je psihiater postavil diagnozo?
Finta je v tem, da, čeprav se zavedamo svoje težave, ne znajdemo prit ven iz nje in potrebujemo prave smernice za to.

Če si se lotila branja knjig in se ti odpira, samo počasi, vse ob svojem času. Verjetno imaš veliko za predelati glede na naštete težave. Priporočam ti tudi veliko sproščanja, športanja, druženja

[Libby]

Betka 

Moja izkušnja je bila podobna tvoji. Poiskala sem pomoč in začela delati na sebi zaradi točno določene motnje, ki me je preokupirala. Seveda sem se hkrati zavedala, da me teži še marsikaj drugega, kot le ta motnja, vendar sem se odločila delat na njej. Pričakovala sem, da mi bo vse veliko bolj jasno in lažje, ko jo bom rešila. Na terapiji sem sčasoma začela delati na posledicah, kot jih ti imenuješ, kajti druge poti ni bilo. Morala sem iti po tej poti, da bi prišla do globljih vzrokov.

Včasih smo tako zmedeni prav zaradi množice stvari, ki jih "moramo" obdelati in ne vemo, kje se lotiti. Včasih se nam zdi smotrno začet na enem koncu, nadaljevat na drugem, vmes preskakovat in se zato počutimo krivo ali neuspešno, ker neke določene zadeve ne moremo speljati do konca, "da bi se je enkrat za vselej odkrižali". S tem ni nič narobe! Po moji izkušnji je tako, da si je treba vzeti čas in se ukvarjat s tistim, kar se nam trenutno zdi najpomembnejša tematika. In ne prehitevat samega sebe, ne hodit čez sebe.
Verjemi, da sčasoma, ko se malenkost distanciraš od te kopice problemov, lahko vidiš napredek. Zadeve, ki jih prej nisi mogla, lahko takrat lahko postaviš na svoje mesto.
Nekega konkretno bistvenega vzroka lahko tudi ni. Lahko gre za preplet večih raznovrstnih dejavnikov, ki so v danem trenutku vsi enako pomembni.
Meni se posledice ne zdijo postranske zadeve. Menim, da se človek na terapiji ukvarja s tistim, kar je za njega v tistem trenutku aktualno. Morda se ti sedaj ne zdijo več pomembne, ker si jih že osvojila in razrešila, vendar to ne pomeni, da ti takrat ni bilo poembno.

Iz tvojih besed razberem predvsem to, da si preplavljena z milijon različnimi težavami. Rekla bi, da poskušaj pogled usmeriti na vsako posebej, ne na celo kopico naenkrat, ker je tako lažje. Prepričana sem, da ti terapija pri tem lahko pomaga. Če imaš dvome, jih je najbolje izraziti terapevtu in skupaj bosta poiskala rešitve. Če pa jih trenutno rešuješ sama, ti lahko predlagam, da piši na forum. Včasih, ko človek prebere, kr je napisal, dobi drugačen pogled na zadeve.

Vse dobro in piši, piši, piši   

[Betka]

Hvala vsem trem za odziv 

Kinto, veš na kaj sem pomislia, ob fizičnih spremembah možganov? Da sem nek stvor s sprememnjenimi možgani  , no pa mi je kapnilo,...ja, saj v bistvu možgani se fizično spreminjajo, ne? Npr. zdaj ko se učim za izpit, se znanje nekje v možganih zapisuje. Tudi psihologinja mi je govorila o nekih sinapsah, ki se krepijo, tem večkrat steče po njih impulz.

Trzinka, najprej sem imela kognitivno terapijo (zelo poredko, če se nisem borila za datum, ga nisem dobila in ko se nazadnje nisem, se tudi terapevtka ni več spomnila name), nato pa terapijo na osnovi kontrolne teorije, Glasser pa to. Ta, zadnja, verjetno res ni bila najprimernejša. Diagnozo pa imam od psihiatrinje.

Libby, tvoj zapis si moram pa še večkrat prebrati, ker je poln dobrih nasvetov.

hvala

[trzinka]

hmmmm, sicer bom to bolj laično napisala, ampak glede na diagnozo KVT ni najbolj ustrezna al pa ni bil psihoterapevt u redu, one druge pa tud jaz ne poznam
ne obupaj, kar se terapij tiče, imaš dobre terapevte, samo poiskat jih moraš, lahko ti koga svetujem če želiš, če si iz Ljubljane, ali pa to bo morda kdo drug koga predlagal 

[Devetka]

Kakšna pa je primerna terapija za socialno fobijo?

Betka, tudi jaz sem v enakem začaranem krogu. Opazila pa sem, da je najhuje, ker ne grem med ljudi, ker ne komuniciram... Razmišljanje, analiziranje in vrtenje okoli lastne osi te pripelje le tako daleč, da ostajaš na mestu. Vsaj jaz. Piši mi kaj, če želiš.

[Lost]

Kakšna pa je primerna terapija za socialno fobijo?

Meni je na ZAČETKU najbolj pomagala tale zadeva http://www.socialanxietyinstitute.org/audioseries.html
Sicer je v angleščini, ampak govori razumljivo in počasi.
Kasneje pa psihoterapija in IZPOSTAVLJANJA. Ker na začetku je edina OPORA pri premagovanju fobije to da verjamemo svojemu terapevtu in jaz sem tudi tej audio seriji. Z vsakim izpostavljanjem in PREMAGANO
nalogo pa se je stanje spreminjalo. VSE bolj sem verjel in zaupal SEBI da zmorem in da so to MOJE izkušnje v katere NI DVOMA. 

[Devetka]

Hvala za link. Si bom downloadala in poslušala. Koliko časa traja to? (Za koliko dni pribl.) Aja, zdaj šele vidim, da ni prav poceni. Moram bolj pozorno pogledat kako in kaj.

Moram iskreno povedat, da jaz sem do zdaj imela močno prepričanje, da je to osebna lastnost in ne motnja. In še zdaj tega prepričanja nisem čisto ovrgla. Lost, si ti zdaj ozdravljen? Kako se to kaže? Imaš kvalitetnejše življenje, ti nič ne manjka, imaš več prijateljev? Oprosti, če zvenim skeptično, ampak me res zanima.

[Lost]

Koliko traja, izveš v sami audio seriji ( terapevt imam varovalko) ki jo izveš nekje vmes. 
JAZ sem hotel preposlušati....v 2 dneh , ker sem hotel čim prej se rešiti tega.....pa ni slo.
Terapevt ki je naredil to audio serijo ima sam izkušnjo z tem in pozna vse "bližnjice"   
PRVO , kar moramo vsi vedeti je da je STRAH osnovno čustvo in ga imamo že od rojstva.
Iz pri psihoterapevtu in tukaj v tej audio seriji dobimo RAZUMEVANJE in TEORIJO, ki pa jo moramo
sami spraviti v prakso. Strah je še vedno moj dnevni spremljelvalec, kot mislim da vsakega cloveka
na tem svetu. LE moj način in oblvadovanje tega se je spremenil za 100%. Tako da določenih sploh ne
opazim več, določene pa še dnevno večinom uspešno premagujem, kakšna pa mi še vedno naredi kak sivi las.

[kinto]

Kinto, veš na kaj sem pomislia, ob fizičnih spremembah možganov? Da sem nek stvor s sprememnjenimi možgani  , no pa mi je kapnilo,...ja, saj v bistvu možgani se fizično spreminjajo, ne? Npr. zdaj ko se učim za izpit, se znanje nekje v možganih zapisuje. Tudi psihologinja mi je govorila o nekih sinapsah, ki se krepijo, tem večkrat steče po njih impulz.

Tako je. Dokazano je, da pride do spreminjanja možganskih struktur, sinaps, itd. Meni je psihiatrinja precej zanimivo obrazložila, ko sem jo vprašal, zakaj se sedaj ko sem padel v to depro, precej manj sekiram, imam manj vsiljivih, negativnih misli in mi je nekako bolj vseeno za vse (govorim pred začetkom jemanja ad), namreč, to je bila vsekakor pozitivna stvar. Pa mi je razložila, da sem s svojo anksioznostjo kuril in kuril možgane dolgo časa, dokler jih nisem enostavno prekuril. S tem so se podrle obstoječe sinapse al možg. povezave al ne vem točno kaj, uglavnem neka vzpostavljena struktura, zato sem začutil nekakšno olajšanje, ko sem padel v to luknjo, saj možgani niso več doživljali neprestanega stresa s strani napačnih misli, vzorcev, prepričanj, itd. Seveda pa to pomeni, da je šlo v maloro tudi večino pozitivnih stvari, torej bistveno manjša sposobnost doživljanja sreče, veselja, bistveno manj energije in volje do življenja, izguba samozavesti, pozitivne samodobe, izguba motivacije, zanimanja do stvari, koncentracije in precejšnja upočasnitev kognitivnih procesov.

Je pa dobra stvar tega spreminjanja možganov to, da ko jih enkrat naštelaš v željeno smer, jih vsak vetrič tut ne more ravno zamajati

Hehe devetka, jap, vsi smo sprva mislili, da gre za neko jebo v našem značaju... dokler ni šlo tako daleč, da je postalo ovirano vsakdanje funkcioniranje v življenju. Potem greš brskat po netu in.... well, thanks god for DAM!

[Betka]

Vesela sem vseh vaših prispevkov. 

Naj sedaj opišem problem izpostavljanja. O tem sem se že pogovarjala tako s terapevtkama kot psihiatrinjo, ampak nisem dobila pravega odgovora, razen, da več kot se izpostavljaš, lažje bo in naj kar nadaljujem.
Sama imam zelo hud strah pred javnim nastopanjem, ki pa se pojavi šele tik pred zdajci. Ne gre za to, da bi me zadeva mučila že dosti prej in mi oteževala pripravo. Močan strah, ki ga spremlja tresenje celega telesa, potenje in zardevanje se pojavi ko npr. čakam na nastop ali sem že pred publiko. In zadeva se kar ponavlja, čeprav sem v zadnjih 10 letih dala skozi že veliko javnih nastopov. Niti ne gre za to, da ne bi hotela nastopati, ponavadi se prav veslim, da bom predstavila neke svoje prispevke (šola, delo) ali pela (zbor), ampak verjemite, ob takem strahu, je vse skupaj grozno.
Torej, kljub izpostavljanju, nobenega uspeha in to me mori. Kaj delam narobe??

[Jagodka]

Ne morem določiti, kaj je vzrok in kaj posledica

Še ena taka.    Sem se nehala trudit z analizami, ker so me pripeljale v slabše stanje. Sploh samoanaliza se mi zdi zgrešena. Poskušam živeti zdaj in se ozirati v prihodnost, s čim manj skrbi (če mi uspe  )
Vzroki me danes ne zanimajo kaj dosti, sprejela sem stvari, ki jih ne morem spremeniti, zavedam pa se, da lahko spremenim gledanje na določene ljudi, stvari, dogodke iz preteklosti. Se počutim veliko bolje, ker se ne sprašuje stalno "zakaj" ampak "kako".

Kajti vsakič se mi zazdi, da se sploh ne ukvarjam s pravo težavo

Mogoče imaš preveč informacij in se, v skrbi, da se boš narobe, ne moreš odločiti?

Ne gre za to, da bi me zadeva mučila že dosti prej in mi oteževala pripravo. Močan strah, ki ga spremlja tresenje celega telesa, potenje in zardevanje se pojavi ko npr. čakam na nastop ali sem že pred publiko. In zadeva se kar ponavlja, čeprav sem v zadnjih 10 letih dala skozi že veliko javnih nastopov. Niti ne gre za to, da ne bi hotela nastopati, ponavadi se prav veslim, da bom predstavila neke svoje prispevke (šola, delo) ali pela (zbor), ampak verjemite, ob takem strahu, je vse skupaj grozno.

  Zelo verjamem, ta skurjena lica, fleki po obrazu in dekolteju, ledenomrzle noge in tresenje, kot da se bom samo še sesedla. To so moje izkušnje. Nekaj let sem zdaj imela mir, pred kakašne pol leta pa spet, flek na flek. Samozavestno pripravim, se pripravim, uredim, ko moram pa kakšno rečt.....  V sebi sem nekako sprejela, da taka pač sem. Pomagam si z nasprotno namero (iz logoterapije):

http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/articles/tehnike.htm

Ne gre vedno po načrtih. 

Nič ne delaš narobe. 
Libby ti je super napisala.

[alexx]

Ne morem določiti, kaj je vzrok in kaj posledica

Še ena taka.    Sem se nehala trudit z analizami, ker so me pripeljale v slabše stanje. Sploh samoanaliza se mi zdi zgrešena. Poskušam živeti zdaj in se ozirati v prihodnost, s čim manj skrbi (če mi uspe  )
Vzroki me danes ne zanimajo kaj dosti, sprejela sem stvari, ki jih ne morem spremeniti, zavedam pa se, da lahko spremenim gledanje na določene ljudi, stvari, dogodke iz preteklosti. Se počutim veliko bolje, ker se ne sprašuje stalno "zakaj" ampak "kako".

Popolnoma isto razmišljam Jagodka. 

[urssska]

Betka, jz mislim, da je to past,v katero pademo vsi, ker je že tko del pop-psihologije, da je treba naslovit vzrok, ne posledico, še posebej pa sociofobi zarad narave motnje. Ker že po defoltu lahko ure in ure prevprašujemo svojo preteklost, pa naj bo 20 minut al pa 20 let nazaj. Jz mislim, da odpirat neke stare rane in v nulo analizirat vse, kar je bilo i prošlo, samo odvrača pozornost od sedanjosti. Če v vsaki zviti vrvi vidiš kačo, ne pomaga veliko v tem trenutku, da razmišljaš, kdaj neki in kako te je pičla, pa kako bi to lahko prepreču, ampak da se najprej racionalno prepričaš, da to ni kača, in si to ponavljaš v glavi vsakič znova, dokler se ne počutiš bolje. Večkrat, ko si temu izpostavljena, bolj se možgani odvajajo te prve "beg ali boj" reakcije. Važno je pa tudi, kako hitro to narediš, da ujameš tisto majhno okno, ko anksa še ne naraste do polnega zagona. Recimo, konkreten primer, če stojiš v vrsti v trgovini in začutiš, kako se v tebi dviga tist neznosen občutek tesnobe in želja po begu, je zelo važno, da se odzoveš preden eskalira v polno paniko. Lahko se - ali na hitro zamotiš s tehnikami odvračanja pozornosti in problem odložiš,- ali pa preveriš realnost: Če si živčna, ker imaš občutek, da te vsi gledajo in se režijo, dvigni pogled, poglej druge in se prepričaj, da to ni res, ljudje se načeloma ukvarjajo sami s sabo. Mi pa, namesto, da bi se soočili s situacijo in osredotočili na okolico namesto nase, od strahu zlezemo skupaj, umikamo pogled, pospešimo korak itd. in anksa potem poganja samo sebe.  

[tiranozaver]

prevzemanje odgovornosti in krivde, pa strah pred odgovornostjo,.... ajoj to si začne potem nasprotovati in jaz sem še bolj zmedena.

Med prevzemanje odgovornosti in krivde in strah pred odgovornostjo ni nobenega protislovja. Čutiš se krivega za tisoč in eno stvar. Izboljšati pa ne moreš nič, ker pač te stvari niso "tvoje", niso na tvojem krožniku. Ali pa ... si se naučil, da se problemov ne rešuje, da se bodo rešili sami. Ko pa je treba odgovornost zares prevzeti - tako, da to tudi drugi vedo in (potencialno) ocenjujejo - pa butne prej naučeni strah in nemočnost ven in samo bežiš stran. Vsaj tako si jaz predstavljam na podlagi mojih vzorcev.

Nekako ne znam videti bistva, nekega temeljnega vzroka, na katerem lahko delam. Kajti vsakič se mi zazdi, da se sploh ne ukvarjam s pravo težavo.

Kako bi po tvoje izgledal ta "temeljni vzrok"? Ne nujno tvoj, ampak tako na splošno, npr. za koga drugega.

[Betka]

Jagodka, hvala za povezavo. Tudi jaz bi rada sama pri sebi sprejela, da takšna pač sem (glede težav pri nastopnju v javnosti), ampak ne gre, ker vem, da je ves strah odveč, pretiran, nerealen. Poleg tega je vse to doživljanje sila neprijetno in tega nočem vedno znova trpeti... Kako je to potekalo pri tebi, da si se s strahom sprijaznila, res me zanima.

V bistu meni ni uspeh, da neko stvar kljub strahu izpeljem, ker strah zame skoraj nikoli ni opravičilo, da ne bi naredila tistega, kar pač moram. Uspeh je, da stvar izpeljem brez strahu.

Tole je zelo tehtna ugotovitev:

Važno je pa tudi, kako hitro to narediš, da ujameš tisto majhno okno, ko anksa še ne naraste do polnega zagona.

Jaz začnem v takih trenutkih iskati notranjo moč, nekaj na kar bi se oprla, da me ne bi preplavil strah, ampak ne najdem v sebi ničesar.

Tiranozaver  kako bi po moje zgledal "temeljni vzrok"...hm, kot nekaj, kar bi se odpravilo in bi vse težave izginile. Pravljično, ne.
V mislih sem imela nekaj, pri čemer bi rekla, to je to, to je moja največja težava.
Sicer pa sem iz vaših zapisov razumela, da me iskanje temeljnega vzroka oz. moje največje težave ne bo odrešilo. Delati je treba s tem, kar ti prekriža pot, ne?

[Libby]

V bistu meni ni uspeh, da neko stvar kljub strahu izpeljem, ker strah zame skoraj nikoli ni opravičilo, da ne bi naredila tistega, kar pač moram. Uspeh je, da stvar izpeljem brez strahu.

Jaz začnem v takih trenutkih iskati notranjo moč, nekaj na kar bi se oprla, da me ne bi preplavil strah, ampak ne najdem v sebi ničesar.

Ti je Urssska omenila tehnike... delujejo. Ni nujno, da je odgovor oz. rešitev vedno in zgolj v nas samih. Želja se rodi v tebi, potem pa se ozreš okoli in iščeš rešitve.


V katerih primerih pa je strah zate opravičilo, da ne narediš zadanega?

[Betka]

V bistvu bolj povod za odlašanje...kakšni nenujni telefonski klici, obiski zdravnika,...ne morem pa preprosto zatajiti, če nekaj obljubim, pa čeprav umiram od strahu.

[Libby]

Samo tko, hipotetično  ... kaj bi se po tvoje zgodilo, če bi odpovedala oz. zatajila?