Ta psiha je tako zapletena...

[Betka]

Devetka,

glede na to, da imava podobne težave, me prav nič ne moti, če pišeš v to temo. Res.
Morda pa skupaj kaj doženemo. 

[Juliette]

Ja, devetka, verjamem, da je težko. Je pa pot okrevanja pri globoki depresiji običajno takšna: najprej kemična podpora, da pridemo iz najhujšega ven, pa kolikor gre tudi šport (v težkem stanju ima to ime tudi že disciplina 200 m počasne hoje okrog hiše  ) in druge KVT metode. Ko se dvignemo iz najhujšega pa smo sposobni tudi spreminjati prepričanja. Pa še to: občutki manjvrednosti, nerealne krivde ipd. so enostavno del depresije, tako da jih že medikamentozna terapija lahko precej zbije.

[Betka]

Rebuline besede so dobre, žal pa je mene izgubila pri “ljubezni do sebe“. Ima ona kak konkreten nasvet? Ker samo ukazati, da se pač moraš imeti rad, ne bo dalo rezultatov, še posebej če se naslovnik počuti vrednega manj od pasjega drekca na dnu ljubljanske deponije.

Seveda imaš prav, da si ne moremo ukazati, naj se imamo radi. Rebulova mdr. pravi: "Ljubečega, toplega podpiranja sebe se učimo tako, kot se učimo novega jezika: vsak dan in dolgo časa."

Tudi njene vaje, ki so namenjene "negi notranjega prostora" naj bi delali vsak dan.

[Betka]

Razmišljam, zakaj je tako težko spremeniti nek vzorec razmišljanja, občutenja.
Koristne nasvete in spoznanja si zelo težko zapomnim. Vem sicer, da mi je nekdo nekaj pametnega svetoval ali da sem nekaj tehtnega ugotovila o sebi, a se tega nekako ne morem spomniti, ne pride mi v zavest (ne vem kako bi to izrazila).

Potem pa berem tole:

"Kadar hočemo spreminjati občutenje sebe, možgani običajno reagirjo ogroženo, kot bi nam pretila izguba identitete ali izguba znanja, ki omogoča preživetje. ...

Zanimivo pa je, da so možgani pripravljani brez posebnih motenj sprejemati neštete novosti, ki se pojavijo v naši osebnosti, da le ne posegajo v občutenje sebe.

Brez večjih odporov se naučimo uporabljati nov računalniški program, z veliko večjo težavo pa se naučimo misliti, da smo vredne spoštovanja, če je to novost.

Vživljanje v ohrabrujoče misli nam je težko, ker naši možgani sporočila vere, ljubezni in dostojanstva razpoznavajo kot tujke.
Če možganska skorja doživlja čustvo ponosa kot zgrešeno in celo nevarno informacijo, ki ogroža osebno integriteto, se trudi za vspostavitev ustaljenega, pravega samodoživljanja" (Rebula,187,188).

Tako, sedaj ko je napisano, upam, da ne bom pozabila.

[urssska]

Sploh ne gre za izgubo identitete toliko kot za čisto biologijo, za to, da so tvoje sinapse in miselne poti po letih določenih vzorcev že utečene in moraš dobesedno zgraditi nove povezave, možgani so plastični glede tega, ampak ne moreš pričakovat, da si boš podzavest leta in leta filau z gnojnico, potem bo pa v parih mesecih boljš...

Pri čisti anksiozni reakciji je tko - center za odgovor "beg ali boj" je amigdala, to je v središču možganov in od hipotalamusa, ki sprejema vse zaznave, do amigdale vodi ena sinapsa, kar pomeni, da so možgani sicer sposobni zaznavat podobne, ne pa tudi iste situacije. Recimo, pičla te je kača in se vzpostavi ta povezava, ti vidiš zvito vrv in skočiš, ker poziv za to iz možganov dobiš, preden ti zaznava doseže neokorteks, kjer je center za racionalno zavestno mišljenje. Enostavno daljša lajtunga je do tja, dobesedno. Ti potem sicer vidiš, da to ni kača, ampak reagiraš pa vseeno kot da bi bla, ker možgani v nevarnih situacijah nimajo časa mislit in popolnoma ozavestit situacije, ampak samo čimhitreje reagirat, da se izogneš preteči nevarnosti.

Tko da, večkrat se izpostavljaš in navajaš možgane, da ti nekaj ne predstavlja resnične nevarnosti, bolj se zadeva izboljšuje..

[Devetka]

Betka, morda si še enkrat preberi odgovor Juliette na prejšnji strani. Z branjem in razumskim razumevanjem se ne da vplivati na naše globoko vsajene občutke, misli, prepričanja. Če nekaj razumsko doumeš, še vedno nisi zadeve razrešil na čustveni ravni.

Ena pot naj bi bila psihoterapija, po moje dolga leta psihoterapije in veliko denarja (tam greš, naj bi šel globje od razuma), pa še najti moraš pravo, pa še to ni nobene garancije, da pomaga in da se dejansko spremeniš. Kakšne so pa še druge možnosti?

[Betka]

Betka, morda si še enkrat preberi odgovor Juliette na prejšnji strani. Z branjem in razumskim razumevanjem se ne da vplivati na naše globoko vsajene občutke, misli, prepričanja. Če nekaj razumsko doumeš, še vedno nisi zadeve razrešil na čustveni ravni.

Devetka, s tem si zadela bistvo, ki me že od nekdaj bega. 

Na kaj pa potem meri moja psihiatrinja, ki pravi, naj pred stresnim dogodkom razumsko ovržem vse možne okoliščine, ki me strašijo? (Čeprav se mi zdi, da gre pri meni za strah pred ponovnim strahom, strašljivo okoliščino, ne pa pred točno določenim, ne vem, spodrsljajem. )

Malo razpredam...

[Devetka]

Hmm, strah po moje ni razumska kategorija. Če bi se ga dalo z razumnim (samo)prepričevanjem ovreči, bi verjetno 3/4 težav na tem forumu odpadlo.
Na pamet mi pade kakšna bližnjica, da vzameš npr. Helex ali pa rukneš enega takratkega pred dogodkom, če nisi v taki situaciji prepogosto. Drugače pa mogoče kakšne dihalne vaje, sproščanje, kaj pa vem. Ne morem ravno iz prve roke govorit. Sem pa npr. pred ustnimi izpiti vedno oblekla določeno barvo oblačil, ki me je nekako pomirila in pripravila. Pa nikoli se nisem zadnji dan pripravljala in nisem čakala blizu vseh živčnih ljudi pred vrati, da se ne bi njihova živčnost prenašala name. Že par metrov stran se je lažje dihalo.

[tiranozaver]

Na kaj pa potem meri moja psihiatrinja, ki pravi, naj pred stresnim dogodkom razumsko ovržem vse možne okoliščine, ki me strašijo?

Pri meni to res pomaga! Seveda samo, kadar se v situaciji spomnim na to tehniko. Vedno se ne, včasih pa me strah tako "potegne notri", da razmišljam samo o strahu.

Torej, v glavi naštejem vse vzroke za strah. Seveda samo neposredne, objektivne vzroke, zaradi katerih bi lbilo ahko tudi "normalne" ljudi strah. Razni "starši me niso marali", "od vedno sem čuden", "zato, ker sem zanič", "ker imam XY osebnostno motnjo" odpadejo.

Velika večina teh vzrokov se potem po par sekundah razmisleka izkaže za nepravilne, absurdne. In ko potem ugotovim, da nimam objektivnih razlogov za strah, mi je lažje prisiliti se, da naredim oz. grem skozi tisto, česar me je strah. Dobim uvid, da moji možgani nekaj bluzijo po svoje, da je strah samo iluzija, neka takega kot utripajoče pikice spodaj:


Nekateri vzorki so bolj trdni. Takrat gre bodisi za moje trdožive disfunkcionalne vzorce in predstave bodisi za prave, resnične ovire. Prvo je super material za terapijo. Glede drugega pa se je treba bolj pripraviti ali pa pretehtati (možne) negativne posledice, na katere me strah zelo koristno opozarja.

(Čeprav se mi zdi, da gre pri meni za strah pred ponovnim strahom, strašljivo okoliščino, ne pa pred točno določenim, ne vem, spodrsljajem. )

Tukaj meni pomaga samo in edino zavedanje, da me je že bilo strah, a da je strah minil in ni pustil trajnih posledic. Ta "tehnika" je meni dosti težja in manj učinkovita od prejšnje, amapk žal za boljšo ne vem. Čeprav ... racionalno gledano strah pred strahom skoraj pod definiciji ne more imeti niti enega objektivnega vzroka.

[Betka]

Na pamet mi pade kakšna bližnjica, da vzameš npr. Helex ali pa rukneš enega takratkega pred dogodkom, če nisi v taki situaciji prepogosto.

  s tem takratkim si me nasmejala in spomnila na sošolca, ki je pred izpiti ponavljal svojo mantro: Pivce za živce, rum za pogum, žganje za znanje.
Ne vem, mene alkohol ful uspava in ga zelo redko pijem.

Tiranozaver, hvala tudi za tvoje razmišljanje. Mislim, da znaš zapletene stvari krasno razložiti.  Tole z optično iluzijo je pa sploh zadetek.
Ja, strah pred strahom nima objektivnega vzroka (kot ga tudi marsikateri drugi strah nima)...ampak na čem potem "visi"?

[tiranozaver]

Tiranozaver, hvala tudi za tvoje razmišljanje. Mislim, da znaš zapletene stvari krasno razložiti.  Tole z optično iluzijo je pa sploh zadetek.
Ja, strah pred strahom nima objektivnega vzroka (kot ga tudi marsikateri drugi strah nima)...ampak na čem potem "visi"?

Najprej najlepš hvala!

Strah pred strahom ... ne vem. V bistvu niti ne vem, če si pod tem predstavljam isto kot ti. Zame to pomeni strah pred tem, da bi zaradi strahu (oz. ob premagovanju strahu) spet padel v stare vzorce, se spet zaprl ali še huje, padel v kako depresijo, "znorel" ... Pri meni to "visi" predvsem na tem, da je direktna konfrontacija s strahom zame kljub vsemu relativno nova. Tistih nekaj izkušenj, ki jih imam, v bistvu niso vsebovale nekega res velikega strahu. Verjetno zato, ker me je bilo bolj strah zadeve, preden sem se v njo spustil, kot med zadevo samo... In me je potem strah, da me bo naslednjič premalo strah in se bom vrgel v prevelik velikeg strah

V končni fazi lahko sicer vedno pripopamo korenino na nezavedno, na čustva, zaradi zgodnjega otroštva, kar je verjetno "res", ampak s tem ne bomo čisto nič razrešili.

[urssska]

Zadeva sploh ni zapletena, ampak zelo enostavna. Strah pred anskioznimi občutki in njihovimi zunanjimi znaki je najbolj logična stvar na svetu - pač ni prijetno, za sociofobe, ki se v dno duše bojijo tega, da bi se pred drugimi osramotili, je pa naravnost najhujši scenarij, ki se lahko odvije. Ne rabiš it nikamor v preteklost brskat za vzroki, to te samo zmede in zavira, loti se problema takega, kot je v sedanjosti. Strah pred strahom se izboljša, ko se sprijazniš s svojim problemom, ko ga naravnost izzivaš - kar pridi anksa, svet se ne bo podrl, nič hudega mi ne bo, že tisočkrat si prišla, pa te bom pretrpel-a tudi tisočinprvič!

[Betka]

Dragi moji,
 upam, da preživljate lepe praznične dneve. Meni gre kar dobro. Da pa ne bi postalo že kičasto, moram malo pogodrnjati.

Pred kakšnima dvema mesecema so se mi začele bolečine v vratu-zadaj na hrbtenici. Te se mi pojavijo, ko sem nekaj časa pred računalnikom, za pisalno mizo, med vožnjo. Najbrž je to zaradi napetosti mišic, čeprav se sama sploh ne počutim napeta (ampak verjetno sem?).

No, potem se moram začeti raztezati in gibati, ali pa najti koga, da me zmasira. No, zadnjič me je začelo zelo boleti med polnočnico Čisto lepo sem sedela in upijala blagozvočne besede in melodije,...pa me zgrabi ta bolečina. Nekaj sem se poskušala raztezati, pa me sosed vpraša, ali bi rada bolje videla jaslice... Hja, da bi prosila zadaj sedečo gospo, da me malo zmasira, raje niti pomislila nisem.