junij
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 29
|
 |
« Odgovori #5 dne:: sreda, 22. junij 2011 ura: 16:02 » |
|
Hvala za odgovore. Izgleda, da nas je par, ki smo zjutraj in dopoldne bolj ubogi. Zvečer se mi običajno zdi, da bo naslednje jutro boljše, ali pa da bo depra čudežno kar izginila, pa je potem enako kot prejšnji dan. Je pa res, in drugače tudi ne gre, da pač delaš, kar je treba in se čez dan nekako izboljša. Po jutranji higieni pojem kak sadež in se odpravim peš v službo, 4 km, pol ure. Vmes me malo zvija, a pridem. Čez dan delam, se bolj in manj smilim sam sebi. Včasih me kaj povsem nepredvidenega na hitro potegne gor, kak sodelavec kaj posrečenega izjavi, vpraša, sproži se kak pogovor, ki me zamoti. Vmes malica, espresso. Vem, da kava ni priporočljiva za anksiozne, ampak ta ritual in aroma in okus mi daje en občutek normalnosti in življenskega veselja, ki vendarle nekje je, ki ga slutim. Potem se popoldne preveša v drugo polovico, bolj sem pri sebi. Spet peš domov, 4 km. Takrat me včasih bolj zvija anksioznost in panika (dihanje) in ne toliko depra. Ali karkoli že to je. Potem kosilo, kak kozarec vina, kak dim in svet je večinoma drugačen. Nekje v ozadju je depra, tudi anksioznost, ampak v ozadju. Seveda, če bi kaj prišlo vmes, zlasti, če ni varnih oseb, je to lahko čisto drugače, ampak dejstvo, da sem doma in da je delo za mano in pred mano večer, je vedno blagodejno.
Sem pa šel včeraj popoldne čisto sam s kolesom na toško čelo. Do zdaj vedno le s kom drugim. Še par let nazaj nisem mogel sam v market. Opis te izkušnje pa drugič.
|