Evo skumir, sedaj imam čas in mir in lahko kaj več napišem!
Omenjaš 20 letno breme.......... pa, da si breme drugim in da kot bolnik predstavlja breme, ter, smisel življenja zate oz. ti zanj! To so ti pojmi, ki so odsevali tudo mojo zgodbo, zato, sem hotela, da ti lahko mal več napišem in ne nakracam.
Naj ti povem, da vem kaj pomeni, 20 let trpeti. Ker nisi ravno predstavil svoje zgodbe, nekaj malega že, pa tudi verjetno nimava istih detajlov, mava pa isti šmorn in časovno je*bo, ki se vleče desetletja. Mene je to spoznanje zelo prizadelo ravno letos, ko sem bila stara 32 lei in dejstvo, da se mi je lajf zasukal za 180 stopinj točno 20 let nazaj, v starosti 12 let. Takrat, ko sem bila punčka, vmes punca, dekle in danes ženska z zaposlitvijo in nekoč stalnim partnerjem (depro btw., ankso, soc.fob. kasneje).
Ampak to mi ni pomagalo, da bi sebe videla kot močno osebnost, ki je rastla skozi leta, temveč ravno obratno, kot plevel, ki se je že orng razširil čez rodne njive in cvetoče travnike, katerih jaz-plevel, sedaj ugonobujem; najbolj pa sebe! V meni je začela ugašati luč upanja, žarek veselja, sonce sreče in plamen bistva življenja... naredilo je KLIK ... tema.... in konec s Sofie.
Nekdaj veselo, samozavestno in polno življenja dekle, je postalo zombi, ki se je bal ljudi (in ne folk zombija!!): prvo je prišla nesamozavest, nato strah pred družbo, strah pred ljudmi, strah pred komerkoli, ki je znal abecedo, nazadnje strah do prijateljev, staršev in sebe. Potem strah prihodnosti, preteklosti, sedanjosti, strah pred strahom, strah v službi, strah vožnje, strah ma skoraj vsega. Šport sem že davno opustila, druženje tudi, zamrl je pogovor in samo še obrambni mehanizem je ostal, to je OK-ksiht in butasti nasmeški. Potem pa še tega ni blo več in prišel je plan B (boriti se, oz. nekaj je treba storiti). Če bi vedela, da me po tem čaka še hujše obdobje, ne bi šla po tej poti (čeprav bi danes obžalovala). V svoj plan sem vključila tale forum zaradi informacij, saj nisem vedela kaj in kako storiti, s kom, ipd. Nato zdravnica, psihiatrija, antidepresivi, ...................... do moje prave rešitve, ki mi je pomagala, meni osebno---> knjige za samopomoč, knjge, ki so obudile v meni ugasli vulkan notranje moči, knjige, ki so mi povedale še enikrat, kaj je bistvo sveta in da nisem prtegnjena, ker se večinoma ne strinjam z družbo, ker nočem več gledati po TV poročil z neg.vsebino ali cajtng o vojnah, posilstvih, prevarah, oz. v drugo skrajnost, sreča je v nategnjeni koži, sreča je v novem avtomobilu, dragem seveda, srerč je v necelulitni koži, sreča je z novo protezo v žnabljih, sreča je v novem sesalcu, pa čeprav imaš doma že enega, ki super sesa, sreča je v vsem, kar prinaša materializem in lahko kupiš, pa če rabiš ali ne, samo, da si srečen - če ne kupiš, pač nej sreče??!!
Obrnila sem list življenja! Čeprav sem vse to že vedela in davno nehala z dnevnikom po TV, me je vseeno vse sesulo: od slabih izkušenj, do negativnih misli, ki so se mi konstantno odvijale in tako ponavljale dogodek izpred 20 let, do totalnega sovraštva do sebe in izgube smisla v lajf. Ko mi je smrt bila rešitev in beg pred tem zmešanim svetom, ko mi je misel na smrt bila tolažba in mir v duši, ko me smrti ni bilo več strah, saj je bilo življenje bolj grozno in z njim tema v duši ter izguba notranje moči / energije od smrti, pa čeprav sem si silno želela mučeniško smrt, z vlakom ali z avtom v trk.
Z obrnitvijo lista življenja, sem prvo mogla spoznati, da sem vredna življenja, da ne zasedam mesta tukaj in predvsem, da nisem breme svojim dragim, niti življenju samemu.
Ko to uvidiš, lahko nadalje napreduješ z iskanjem svoje notranje moči, ko hodiš s švoh baklo po temi duše, in ko najdeš vir, ki je seveda usahel, se začne vžig svojega notrnajega ognja - ki je zeloooo težko!!!!! Vendar, če si najvel vir v taki globini in sploh moč, da si šel iskat samega sebe, boš pa še ogenjček zakuril. In z vztrajnostjo, da prižgeš svoj ogenjček, rasta mimgrede še volja, ki se je tudi nekje porazgubila, vendar je sedaj tukaj in tudi prihaja k tebi. BOlj ko vztrajaš pri ognju, večja je volja in čeprav parkrat izgubiš voljo zaradi ugasnitve ognja, še vseeno vztrajaš. Motivacija se vzžge, volje je tle, vztrajnost še vedno, samo notranjega ognja še ne. Vendar nazadanje tudi ta pride, sprva se velik kadi, nato par iskric zaneti, dokler ne zagori. IN tvoja notranja moč je sprožena. Ko se zaiskri v tebi, ko ogenjček vzplamti, ko volja in vztrajnost s tabo pplešeta ples sreče, se naenkrat tema v tebi osvetli in takrat zagledaš nekaj najlepšega, kar si kdaj koli videl, občutil najlepšo lepoto, kar si jo premogel in začutiš silno zadovoljstvo ob tem, kar osvetljuje svetloba............ TEBE! Svetloba osvetli tvojo dušo, tvoj bit, tvojo srečo, tvojo notranjo lepoto tvojo pozitivnost, tvojo ljubezen in tvojo neizmerno krasoto.
To, kar je skoz v tebi, meni, v vsakem človeku, le s to razliko, da nam izkušnje, slabe, čez leta, dnevov, mesecov odvisno od intezitete dogodka, čez čas skratka, ugasnejo to našo svetlobo, ugasnejo naše upe, ugasnejo našo ljubezen, ugasnejo našo voljo in nazadnje ugasnejo naš bit v življenju....... in takrat zapremo učke kot umrla srnica! Počasi umremo duševno, duhovno in nazadnje še telesno!
VENDAR, ti ne, jaz tudi ne in še mnogo ljudi se ne preda tako zlahka; čeprav smo klonili pod težo bremen, še migamo in hočemo živeti! Enkrat, dvakrat zajavkaš in se zjočeš, potem pa je treba delati na sebi. Kajti, ko se postaviš v vlogo žrtve, si ravno tako izgubil, kot če se vdaš in se ubiješ; le, da si kot žrtev še živ, vendar ne živiš pač pa životariš. Treba je biti borec, da se ne predaš obupu, a hkrati zaveznik do elementov, ki ti povzročajo duševni kaos (depra, anksa,....), kajti če boš pri njih borec, boš v bistvu bil bitko sam s sabo, kar pa spet ni dobro. Do sebe moraš biti ljubeč, prizanesljiv in predvsem vzpodbujajoč; kajti ravno izguba ljubezni do samega sebe, nas je tudi porinila še bolj v temo in v svet samomora oz. v misli do naše nepomembnosti do sveta!
Depra, anksa ipd. nas samo opomninjata na pomanjkljivost ljubezni do sebe, sta naš alarm, da nas spet nekaj drma in naj ne pozabimo nase! Zato, se d depro in ankso ne borimo pač pa jih uslišimo. Drugače pa je s strahom (nerealni strah!); do njega moraš biti diplomat. Ni ga dobro ljubiti niti odganjati, zato mu je treba lepo povedati: slišim te, ampak naredil bom po svoje!
Upam, da sem ti predstavila dokaj razumljivo, najbolj pomembni pa so pojmi:
notranja moč,
ljubezen,
volja,
VERA, DA BO VSE OK, DA NISI SAM, DA NAS JE NEKAJ USTVARILO NA TEM PLANETU, VERA V TO, DA SE BOŠ VZDIGNIL IN NAŠEL SAMEGA SEBE, NAŠEL SVOJ OGENJ IN LUČ V SEBI, SVOJO SREČO!!!!!!!
(jst si to vsak večer ponovim pred spanjem-pa nisem religiozna)
ljubezen do sebe,
zaveznik sebi,
podpornik samemu sebi,.....
pa se bodo serotonini množili kot mlade želvice
VSE DOBRO TI ŽELIM, SKUMIR!!!!
Sofie
