Plavam proti toku

[Invictus]

Sem ravnokar pogledal, član portala sem že od novembra 2008 ampak še nisem napisal nobenega sporočila. Se je že zgodilo da sem imel dosti napisano nato pa zbrisal in šel spat. Bomo videli če bo tokrat ratalo stisnit tipko pošlji

Star sem 28 let, prvi stik s paničnim napadom sem imel pred davnimi dvanajstimi leti. Zgodilo se je sredi šolske ure, ko sem skorajda poskočil v zrak in začel globoko dihati, par sošolcev ki so sedeli zraven me je čudno pogledalo, nekdo drug se je zasmejal in podal neko zbadljivko. Tedaj nisem temu pripisoval ničesar posebnega saj je v bistvu minilo dokaj hitro. Potem je bil nekaj mesecev mir, nakar se je začelo pojavljati doma zvečer pred spanjem. Bolečina tu in tam, strah in trepet kaj je narobe, zraven mene so seveda bili prestrašeni tudi starši. Drugi dan sem šel k zdravnici ki me je poslala na EKG, vendar ko je slišala kje vse me je bolelo in kaj naj bi bilo po mojem narobe je menda takoj vedela kam pes taco moli. Dobil sem napotnico za otroškega psihologa. Tedaj sem kakšni dve leti hodil na občasne pogovore in težave so se pojavljale recimo vsakih par mesecev.

Ko sem postal polnoleten sem prenehal hoditi na te terapije in tudi težave s paničnim napadom so se pojavljale zelo redko, recimo tam 3-4x na leto zato tudi nisem iskal dodatne pomoči. Vse se je spremenilo ko sem pri 23-ih pustil nadalnje šolanje in tudi službe si nisem poiskal, tako da sem mnogo časa preživel doma. Z mnogimi ljudmi iz srednje šole sem nekako prekinil stike, čeprav sem še vedno ohranil krog prijateljev s katerimi sem se slišal in videval praktično vsak dan. Ob vsem tem brezdelju so se panični napadi začeli pojavljati vse pogosteje, k temu se še je pripletla socialna fobija oz. ta fobija je precej specifična tako da niti nevem če je to agorafobija ali socialna fobija. Gre za strah pred tem, kaj si bi mislili drugi ljudje če bi kje med množico doživel napad. Tudi v avtu se nerad peljem na daljše razdalje, enako je z avtobusom, a začuda mi vožnja z vlakom ne predstavlja nobenih problemov, tu mi ni jasno kje je catch. V trgovini recimo nimam problemov, in mi tudi kje na banki ni problem čakati v vrsti. Problem se zna pojaviti tudi če recimo gremo s kolegi v kakšno gostilno in če sedim kje na sredini, je to zame čisto drugače kot če bi sedel ob robu. Verjetno ima zveze s tem da imam nek "izhod" in se ne počutim tako utesnjeno.

Dandanes imam obdobja ko je par mesecev mir, potem pride par tednov ko me recimo mučijo ti napadi vsake par dni. No eden takšnih dnevov je bil tudi danes oz. včeraj zvečer, zato sem se tudi odločil da začnem z neko spremembo in da začnem delat na sebi. Odločil sem se da bo moj prvi korak to, da končno nekaj napišem tudi na tem forumu.

[Arwen]

zato sem se tudi odločil da začnem z neko spremembo in da začnem delat na sebi. Odločil sem se da bo

bravo zate  in seveda pozdrav 

[marina]

Roy

lepo da si posla svoj sestavek. Veseli smo te.

Sigurno boš našel oporo med nami. Že to, da veš, da nisi sam s svojimi problemi, je nekaj, kajne?
Drži se
marina

[Slavka]

Roy  dobrodošel.
Me veseli, da si pritisnil gum "pošlji" in delil svojo zgodbo z nami.

zato sem se tudi odločil da začnem z neko spremembo in da začnem delat na sebi. Odločil sem se da bo moj prvi korak to, da končno nekaj napišem tudi na tem forumu.

...in tole je super odločitev 

[Invictus]

Imamo eno vprašanje kako se vi spoprijemate s takimi zadevami. Včeraj se mi je pripetila nezgoda ko sem pri padcu udaril z glavo v lesen tram, danes sicer ni nekih simptomov pretresa ampak tisti naš strah vseeno ostaja. Torej moje vprašanje je kako se vi spoprijemate s tem, ko ste v resnici recimo bolni ali pa kakšna poškodba in da v svoji glavi ne pretiravate z raznimi posledicami. Sicer sem še pri padcu poškodoval ramo in sedaj roko zelo težko premikam, tako da se bom jutri naročil pri zdravniku zaradi tega. Ampak mi je malo čudno še omenjati glavo ko pa danes ni videti nekih posledic udarca.

[trzinka]

pozdravljen Roy


Tudi sama sem imela panične napade, občasno imam še kakšnega na leto (moram kr na les potrkat). Ja, sila je neprijetno in strašljivo, ampak nič nevarno, ko enkrat to dojameš in se ne prestrašiš več. Zaradi tega sem sama obiskala najmanj 5x urgenco, ker sem bila prepričana, da doživljam infarkt .
Kako sem se lotila reševat zadevo? Stvar je šla tako daleč, da sem zaradi svoje anksioznosti, paničnih napadov .....padla v depresijo in se zavedala, da tako več ne morem funkcionirati. Bolečine so bile neznostne, strah še večji...
Šla sem do zdravnika, dobila antidepresive, stopila sem do hipnoterapevta, odšla na individualno kognitivno terapijo(toplo ti priporočam), brala knjige, se posvetovala tukaj na forumu, privoščila sem si masaže, sproščanje, sprehode v naravi,sedaj sem si nabavila celo kužka, ki mi je 100% spremenil življenje, vzela sem si čas zase.......prej ga namreč nikoli nisem imela in situacija se je začela premikati na bolje, počasi ampak sigurno. Potrebno je veliko, veliko dela in potrpljenja....
Sploh ne dvomim, da ti ne bi uspelo, saj si naredil že prvi korak in čutiti je, da si želiš ozdraveti in si pripravljen za to narediti veliko sam

[Invictus]

Heh spet eden tistih dni, pred par dnevi sem doživel padec tako da sem imel modrice po telesu in zdaj je posledica ta da imam komaj mobilno desno roko zaradi udarca v ramo. Včeraj se me je lotil še nek prehlad in normalno da ti ob takem počutju vse pade dol. Danes v bistvu že cel dan zganjam paniko zaradi vsake bolečine ki jo občutim, ob temu pa še paranoja zaradi te e-coli bakterije.

Drugače me zanima ali plačnikom osnovnega in dodatnega zavarovanja še vedno pripada nek kompleten pregled na vsake par let kot je to baje bilo včasih ali to sploh nikdar ni obstajalo? Zaradi debelosti bi me zanimalo kakšno je moje stanje ožilja in srca. Ali mogoče kdo ve koliko koštajo tisti angiografi ali kaj se že dandanes izvaja za to? Hvala za kakršenkoli info.

[Jinjo]

te popolnoma razumem. kakšne scene sem sama delala !! sem prebrala nek članek o človeku, ki ga je hišna mačka ugriznila in je dobil zastrupitev in skoraj umrl. naslednji dan je mene ugriznil maček, kaka panika!!!! če danes pomislim na to, se ne morem načuditi, kako take stvari lahko vplivajo na človeka v stiski. ampak, nauči se samega sebe prepričati, da je ok - razem če res ni nekaj hudo narobe, potem res rabiš zdravniško pomoč, seveda.
tako sem sama začela....čeprav se mogoče zdi butasto, ampak jaz preden zaspim, zaprem oči in si predstavljam vse tegobe ki me mučijo(skrbi, bolečine...). nato si predstavljam smetišnico in metlo ter vse pometem na kup in odvžem stran. meni pomaga....

[Arwen]

Drugače me zanima ali plačnikom osnovnega in dodatnega zavarovanja še vedno pripada nek kompleten pregled na vsake par

najbolje, da se obrneš na svojega zdravnika in zahtevaš pregled