Moja zgodba anksioznost

[julija30]

Nova-oz. stara- prebiram že dolgo,dolgoooo, na tem forumu,prvič pišem,se bom pa malo razpisala ko bo več časa.
Moje počutje danes. Pekoča glava na momente,omotična- to me najbolj moti,je človek jezen,žalosten,kričal bi,...," švoh" za skup zlest. Spet v naslednjem trenutku polna energije,na juriš,gremo,potem pa spet po starem.Glaav polno,prazna,nerealnost prisotna že dolgo. sama ni šans da bi kam šla. Pred mesecem mi je umrla mami,stara 60 let,rak,ki ni noben vedel za nejga. Moja anksioznost se je začela enkrat v mesecu novembru 2010. Grozno. No pa sem že nekaj napisala.hehe  Mama dveh otrok stara 30 let,zaposlena doma pri možu v pisarni.
Evo nekaj že veste o novi članici. Aja,ne jem antidepresivov,čeprav mi jih je zdarvnica napisala.Dominor,persen,hova,bachove kapljice zdaj po tanovem 2 dni. Se mi zdi da kar delujejo.En drugačen občutek je.
Leto 2010 je bilo zame zelo ,zelo stresno. Umrli sta dve osebi,ena star 38 let,druga 50.Med tem časom sem morala skrbeti za taščo na vozičku,ker je šel njen mož na operacijo. Vmes skrbeti za svojo družino,za pisarno,se voziti k tašči in potem zopet nazaj domov,otroke v šolo,obveznosti,en kup zadev,denarne težave,vmes bila na atkinsonovi dieti,shujšala 30 kilogramov,jedla skoraj nič,mož dela cele dneve,enega lepega dne ko sem šla po otroke v šolo,čuden občutek vrtenja,pulz podivjal,komaj prišla do šole in potem nazaj. Sem kr vedela kaj je. Šla k zdravnici,kri,vse drugo bp,rekla ja vi imate pa tesnobico,anksioznost. Kaj se vam je zgodilo v zadnjem letu??? In sem povedala vse te stvari kot zdaj tukaj. Jap antidepresivi,helex. Helex imam sicer doma,tiste sem nesla nazaj,dokler bo šlo bo šlo,ko ne bom več zmogla bom ubrala drugačno pot.Tudi helexa ne jem. Samo doma je ,na varnem! Zdej se vleče že dobrih 5 mesecev.En dan bi gore premikala,ali pa pol dneva,drugič za umret. Omotičnost,polna glava,nerealnost,"švohost",joj to je najbolj grozno- majavost oz. občutek,da se majejo tla, pa sprašujem moža a hodim naravnost a se kaj majem,ne pravi čist ok si. Jaz pa ko ena bilka. Skratka nasploh čudna. Najtežje pa je da sem sama za vse. Mož ima tako službo da ne more dosti pomagat. K sreči imam očeta,živimo skupaj,da mi on kaj pomaga in seveda da hodi z menoj ker si sama,žalostno amak resnično ne upam nikamor.Pri 30 moram imeti nekoga poleg sebe,grozno.
Je pa vse odvisno od dneva ,enkrat ok ,drugič slabo. Pa ta nespečnost."Crknjena " za dol past,zaspim in potem čez 2,3 ure ebo mene,že gledam in to je to. Panični napadi ,zelo ,zelo redko,samo 2 kr velika sta bila,drugače pa je ok. Ko pa je prisoten panični sem pa čisto "švoh"izmučena.
Najbolj grozen je strah,strah naredi svoje.

Moja mami pa mi manjka,smo bile res velike ,velike prijateljice.  Pogrešam jo zelo.

Pišem in kar pišem,uf ja in občutek je dober. Se še oglasim.

Lep netesnoben večer vam želim. Smiley :rozicodam:M.

[Slavka]

Julija 

Ti kar piši...včasih občutimo oljašanje že, ko spregovorimo o svojih občutkih, strahovih... in seveda, ko vidiš, da nisi SAM 

[Janja]

Julija!

Ja, res imaš težko leto za sabo. Smrt, bolezen, otroka, cel kup obveznosti, hujšanje...

Vse to so stresni dogodki in resnično jih je bilo veliko, v bistvu preveč.

Najprej iskrene čestitke, da ti je uspelo toliko shujšati.

Napisati pa ti moram, da je za vsako žalovanje potreben čas. In vsak potrebuje svoj čas, svoj način žalovanja. In pri tebi gre za tri smrti. Najbolj boleča pa je zate izguba tvoje mami. In čisto normalno je, da jo pogrešaš glede na to, da sta bili tako zelo povezani. Vem, kako ti je. Na žalost se tudi jaz soočam s precej podobno zadevo.

Resnično si vzemi čas za to žalovanje in nikakor ne izpuščaj faz žalovanja. Je namreč več faz: od zanikanja, jeze, strahu, pogrešanja, žalosti ... do sprejemanja.

Dopusti si vsa čustva. Nič ni narobe z njimi. In tudi nič ni narobe, če po določenem času čutiš tudi jezo nanjo, ker te je zapustila. Ta faza, če jo boš občutila, bo prešla. In ko boš šla čez vse faze, boš lahko sprejela dejstvo, da je ni več. Takrat boš na njen odhod gledala z zavedanjem in hvaležnostjo, da je bila del tvojega življenja, da sta bili tako zelo povezani...

In spominjala se boš lepih trenutkov, ki sta jih preživeli skupaj.

Moj nasvet je, da si poiščeš tudi kakšno tehniko sproščanja, ki pa jo moraš izvajati ne glede, kako se počutiš, in sicer tudi, če se počutiš OK. To potem izvajaš redno, in sicer tudi, ko si že popolnoma ozdravljena.

Dobro bi bilo, da si tudi naročiš kakšno izmed knjig na naši spletni strani. Predlagam ti predvsem:

* Kognitivno vedenjska terapija za telebane

* Premagovanje anksioznosti za telebane

Tukaj ti prilagam link do teh dveh knjig:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754.

Napisala si, da si bila pri svoji osebni zdravnici, ki ti je predpisala AD-je in Helex. Mogoče pa bi razmislila o jemanju AD-jev. Jaz sem se jih tudi dolgo zelo bala, ampak sem jih sedaj začela jemati. Poleg tega hodim tudi na psihoterapijo in se redno sproščam in tudi drugače delam premike naprej.

Kako si pa trenutno glede financ? Če si lahko privoščiš psihoterapijo, bi bilo zelo dobrodošlo. Če si ne moreš privoščiti plačljive, poskušaj na koncesijo. Lahko, da bi samo s psihoterapijo uspela brez AD-jev, ker ji trenutno ne želiš jemati.

Zelo dobro je tudi to, da ti oče stoji ob strani in je nekako tvoja podporna oseba.

Kaj pa partner? Ali je samo tako zelo zaposlen? Ali se drugače dobro razumeta?

Zaenkat toliko. Upam, da nisem bila predolga.

Lepo se imej in oglasi se še kaj.

[Arwen]

. Mož ima tako službo da ne more dosti pomagat. 

res ni druge? ker je več kot očitno, da je vse na tebi... in poleg vseh dogodkov, ki so pripeljali depro naproti, je zelo blizu tudi izgorelost....

[julija30]

Dragi moji sotrpini,najprej hvala za vse  prijazne besede.Ne veste kako veliko mi pomenijo. Hvala vsem.

Moram povedat da je bil začetek moje anksioznosti težak, še na wc se nisem upala,vrata puščala odprta. postelja je bila moj dom 14 dni. Potem sem rekla konec. Ne more me biti kar na lepem strah vsega.
Prej pa lepo vesela ženska,vsakomur pripravljena pomagati,nikomur nisem nič odrekla in ravno to je bilo po moje tisto kar me je pripeljalo do tega in seveda žalostni dogodki. Izčrpana od hujšanja ,ker sem tako not podla da nisem skoraj več nič jedla. Fino je bilo ker so se kg kar topili. Umre od sestrične mož pri 38 letih,za sabo pusti ženo in majhnega otroka,neka okužba jeter.Potem pri 50 umre šeena sorodnica za rakom jeter.. Vse te stvari so mi toliko prišle do živega. Tašča na voziču,(čez noč je imela eno gospo da jo je urejela ,čez dan pa se jaz hodila)jaz dva majhna otroka,mož odsoten.Mimogrede z možem se ok razumeva,razume in pomaga kolikor se da. Res razume situacijo .Hvala Bogu za mojega očeta. Pomaga zelo,pa vem da tudi on zelo trpi zaradi mami.,njegove žene. Živeli smo skupaj ,se zelo ,zelo razumeli,bili smo eno. Potem še ta šok. Mami naj bi zbolela za pljučnico in kot vedno jo je bolel križ. Ker pa se je počutila zelo slabo,so jo poslali naprej na preiskave. V torek je šla na preiskave v soboto umrla. V dobrih 4 dnevih je bilo vsega konec. Rak je bil povsod.  Tak šok da ni za vrjet. Čas ja ,čas naj bi celil rane. Uf težko je,samo ko pomislim na njo in da je več nikoli ne bo  je grozno,res boli.Solze kar same tečejo.
Anksioznost ja,raje bi videla da me vsak dan prebičajo kot da imam to. Kakšni grozni občutki.
Moram pa povedat da je precej bolje. Pijem šentjanževko ,čaj od januarja. Pojem kakšen persen in dominor. Nabavila Bachove esence. En mesec se zbujam samo 1 x na noč,kar super. Ponavadi sem se po 1 uri zbudila ,srce nabijalo,strah....
Doma itak vse naredim,čeprav včasih v omotičnosti,veliki,včasih malo manj,tla to itak gumasta,hehe,smešno ja tole,samo je pa grozen občutek,res grozen. Nerealnost,občutek nerealnosti,občutek  da si kr naenkart "švoh". Grozno pa je tudi ko me kar naenkart strah postane,ne vem česa,vrjetno da se mi kaj ne zgodi. Je res precej bolje. Z očetom skupaj hodiva po otroke v šolo,v trgovino,na nastope(glasbene),pa tudi z mojim možem,res razume situacijo,ima tudi sam nekaj takih težav ,a jih kar obvladuje. Ponoči škripa z zobmi,hitro bitje srca in pri njemu se je pojavila alergija. Dobi mehurčke po rokah,obrazu. Je zdravnik rekel da je to vse povezano s stresom. Dolgotrajni stres pa privede do te anksioznosti.Je pa res da si skoraj nič časa ne vzamemo za sproščanje,sama napetost skoz,delat,sem tja, njegovi starši( ne razumejo tega ),dosegljivi jim moramo biti vsako minuto,če nismo je nos velik kot ostržkov.
Danes imam dan jamranja.Se opravičujem ker sem zasedla toliko prostora tukaj.
Za zdaj se poslavljam,pa pišem spet,......lepo preživite dan  in miljonkrat hvala za vse vaše besede.

[Slavka]

Julija  nikar se ne opravičuj...za vsakega je prostor na tem forumu. Nekateri se razpišejo bolj, drugi manj...bistvo je, da poveš s čim se spopadaš, da deliš svojo stisko.

Res si doživela veliko hudega in stresnega in zato ni čudno, da se ti je telo "uprlo". Več, kot zmoremo, ne gre, kajti telo se nam prične "upirati" na različne načine....in en izmed načinov je tudi anksioznost. Te popolnoma razumem, ker sem se počutila isto, kot opisuješ ti. Grabil me je grozen strah, peklo me je po celem telesu, srce mi je razbijalo, v grlu sem imela cmok, strah...strah...strah...

Kot si že sama ugotovila, bo potrebno nekaj spremenit, predvsem si vzeti čas za sprostitev in ne samo hiteti od enega opravka do drugega....Pa čeprav bo pri moževih starših dolg nos, tvoje življenje je TVOJE in tvoja družina je TVOJA in je na prvem mestu. Sama si videla kako hitro lahko pride do hude bolezni in smrti, takrat človeku nič ne pomaga, če se je razdajal na vse konce...potrebno je najprej poskrbeti zase in svoje dobro počutje. 

Želim ti lep dan s čimmanj tesnobnih občutkov 

[Arwen]

Kot si že sama ugotovila, bo potrebno nekaj spremenit, predvsem si vzeti čas za sprostitev in ne samo hiteti od enega opravka do drugega....Pa čeprav bo pri moževih starših dolg nos, tvoje življenje je TVOJE in tvoja družina je TVOJA in je na prvem mestu. Sama si videla kako hitro lahko pride do hude bolezni in smrti, takrat človeku nič ne pomaga, če se je razdajal na vse konce...potrebno je najprej poskrbeti zase in svoje dobro počutje.   

se strinjam 

[julija30]

Arwen,Slavka,hvala vama,res se bo potrebno zelo spremenit. Joj ljudje res mi ogromno pomenijo te vaše besede,kar energijo ti dajo. Kako je lažje če nekomu poveš v kakšni stiski si in da te po vrhu tega še zelo razume .
Hvala,hval a,res hvala vsem,zlati ste!!!!

[Arwen]

Arwen,Slavka,hvala vama,res se bo potrebno zelo spremenit.

  mhm... lahko začneš že s tem, da se mogoče malce manj zahvaljuješ 

[julija30]

Ja moja lastnost ,hvaležna sem za vsako stvar!  No v glavnem ,samo hotela sem da veste ,da mi veliko pomenijo vaše besede in pomoč.
 
 

[Slavka]

Julija  saj mi smo pa veseli, če lahko komu pomagamo 

[Arwen]

saj vem, Julija   in to je lepa lastnost   in nič ni narobe s tem ... le ... uf... kako naj ubesedim, kar mislim...  

... poznam primere, da je oseba, ki se je vajena ("preveč") zahvaljevati, ponavadi vzgojena tako, da je treba le dajat in dajat, ... nase pa ponavadi človek pozabi.... in glede na prebrano sklepam, da je mogoče tudi pri tebi tako. Se mi zdi, da imaš preveč vsega na kupu... in absolutno premalo (ali nič) narediš zase - to je: si že kdaj postavila sebe na 1. mesto? ker dejstvo je, da si najprej pomembna ti, nato spet ti, šele potem otroci, pa mož pa ostalo sorodstvo

[julija30]

Arwen imaš čisto prav ja. Nikoli nisem postavila sebe na prvo mesto.Vse samo za druge in da bo drugim lepo. Bo treba mal obrnit situacijo.Dobro si mi dale zdejle misliti ja!

[marina]

Julija

veseli smo da si z nami. Vsi si delimo iste težave, skupaj jih lažje nosimo.
Saj že v Svetem pismu piše, da nja prenašamo bremena drug drugega.

Po vsem, kar si napisla, vidim, da si močna in sposobna ženska. Res.
Je pa bilo preveč vsega. Isto kot pri meni... Vem, kaj to pomeni.

Oglasi se, ko ti bo, veseli te bomo
 

[Suzy]

Julija poznam ta občutek razdajanja,....sam pa nase pozabiš,kasneje pa čustva butnejo ven....a nikakor
ne moreš iz svoje kože...
Lepo,da si se nam pridružila,.....

[julija30]

Vesela sem da vas imam!!!!