Lep pozdrav vsem.
Sem nov tukaj in bi vam rad povedal svojo zgodbo, mogoče se še kdo najde v njej.
Prvič me je napadlo na dopustu, dve leti nazaj, večer pred odhodom domov. Ko sem legel v posteljo, se je najprej začelo potenje, potem stiskanje v prsih, slabost... Začel sem težko dihat in ker sem mislil da je nekaj hudo narobe, sem zbudil punco, ki me je odpeljala na urgenco. Tam sem se pomiril, dali so mi neko tabletko, najbrž za pomiritev. Potem je bilo bolje. Dva dni kasneje po prihodu domov še en napad, ki je trajal skoraj cel dan, potem je bilo vse vredu, na stvar sem pozabil.
Pol leta kasneje booom! Delal sem za računalnikom, ko me je zadelo, tokrat huje, omotica, težko dihanje, občutek kot da bom vsak čas padel skupaj in umrl. Najbolj grozen občutek kar sem jih doživel. Sledilo je nekaj dni totalne bede, straha pred novim napadom.
Potem me je spet sredi noči vrglo pokonci, pritisk 150, razbijanje srca... odpeljali so me na urgenco, kjer so mi vzeli kri, slikali pljuča, pregledali ščitnico in naredili EKG. Vse kar so mi našli je bilo malce nižja vrednost kalija v krvi. Zdravnik je rekel da je najbrž bil napad panike in mi dal tablico lexaurina.
V tednih po tem napadu sem začel sem hujšat, iz 82 kg na 72 kg, visok sem 190 cm.
Vsak dan mi je bil huda muka preživet samo eno tableto lexaurina sem pojedel in ker nisem opazil razlike, sem se odločil da ne bom jemal tablet ker baje povzročajo odvisnost.
Pa je prišel spet zelo težek dan in zaradi nevednosti, sem namesto da bi vzel lexaurin vzel Apaurin, misleč da je to lažja oblika lexaurina
) Spet brez izboljšanja, logično.
Spet je padla odločitev, da ne probam nobene tablete, pa če me kr pobere in tega se držim še danes (približno 10 mesecev je od takrat).
Nekaj tednov hudih težav, brezvoljnosti, napadov, občutkov umiranja, tesnobnosti, nekaj obiskov pri zdravniku, ker sem mislil da imam 1000 smrtonosnih bolezni, od tumorjev v glavi, infarktov, raka, multiple skleroze,... Doma seveda nikakršne podpore in možno, da mi je tudi to pomagalo, saj sem se odločil da ne grem več k zdravniku pa naj bo kar bo.
Ko sem začel po internetu brskati kaj so panični napadi, kaj vse lahko povzroča psiha, sem začel sklepati, da so me uničili tisti dve leti, ko je moja sedanja punca, kljub temu da je hodila z mano, še vedno živela pri svojem bivšem fantu v njuni skupni hiši. Najbrž vam ne rabim razlagat kaj sem doživljal vsak dan, plus tega je imela punca hudo bolezen, zaradi katere so se skrbi še potrojile, saj velikokrat nisem vedel ali se bo živa vrnila iz bolnice. Vse to je trajalo dve leti...
Po spoznanju, da je to najbrž moja psiha, se je stanje izboljšalo, spremenil sem način življenja, več hodim na svež zrak, uživam v malih stvareh, kot je npr. tuširanje, glasba, sprehod, sonce
Kljub izboljšanju moj položaj še ni v redu, strah me je samotnih krajev, ker se bojim da bom doživel napad in umrl, ker me noben ne bo našel in dejansko na takih krajih doživim tak napad. Veliko dni je sedaj že čisto normalnih in dostikrat se počutim prav odlično. Strokovne pomoči nočem, ker bi se me najbrž starši sramovali, če bi izvedeli za vse to, tako da se dejansko sam borim s seboj
Občasni napadi me še spomnijo, za kaj se borim, vendar mislim da mi gre na bolje. Najbolj me je dejansko strah, da je z mano fizično nekaj narobe, vendar nočem težit svojemu zdravniku, plus tega dela mama v bolnici in bi itak vse zvedla, do česar mi pa ni.
Dosti mi pomaga nasvet, da ko se napad začne, ga moram sprejet in se ne borit proti njemu, saj na ta način ga samo okrepim.
Imam 24 let in vse življenje je še pred menoj, ne bi ga rad zapravil zaradi teh težav.
To je torej moja zgodba, mislim da sem jo moral deliti z vami zaradi sebe, pa tudi če je noben ne prebere, ker sem se kar razpisal
Marsikaj smo že dali skos, bomo pa še to. Sam sem se spravil v to stanje, se bom pa še sam ven potegnil, upam da brez kemije. Nekoč bom zaradi tega močnejši.
Pa lep pozdrav,
Simon.
