Odkar pomnim, se bojim agresivnih mladih tujih ljudi. Ko se je v osnovni šoli obetal kak pretep (suvanje itd.), sem bil vedno tisti, ki se je cel tresoč umaknil, pa čeprav so med sabo obračunavali čisto xy ljudje. Nekako sem si vedno predstavljal nek črn scenarij, nekaj nepričakovanega, česar se je treba bati.
Pa ni bilo vedno tako. Spomnim se, da sem bil v vrtcu rad med bolj glasnimi in sem tu in tam bil pripravljen koga malo potisniti. Enkrat v vrtcu je k meni prijokal nek fant in rekel, da ga je nekdo udaril in sem šel tja in pretepača hotel "spravit k pameti". Čez nekaj sekund sem bil že jaz tisti, ki je jokal. In občutek imam, da sem od takrat naprej prpa. V OŠ sem imel dva zaveznika, ki sta vedno urejala, če mi je kdo hotel kaj slabega. Z njima sem se počutil varno. Na dvorišču sem tudi imel "bodyguarda". Ta me je varoval pred sosedom, ki je bil včasih prav nadležen.
Velik šok sem doživel, ko so mene in še tri prijatelje na morju obstopili lokalni mulci (mislim, da so bili trije, mogoče samo dva) in zahtevali denar od nas. Denarja nisem dal, sem jim ga bil pa pripravljen dati, a me je prehitel eden od prijateljev. Takoj, ko so dobili tistih ušivih takratnih 200 SIT od njega, so nas trepljali po ramah in rekli, da so se samo zafrkavali in odšli. Še dve uri sem bil zelen v obraz.
Prišla je gimnazija, kjer sem se počutil varno. Potem pa se je začelo zvečer hodit ven in ni bilo hujše muke, kot iti sam domov, v temi, ves čas z občutkom, da se bo od nekod nekdo pojavil in... in ne vem kaj. Ne vem, če se ravno bojim udarcev. Bojim se tistega neznanega, česar ne moreš kontrolirati.
Zdaj sem že v poznih dvajsetih, ko bi naj bil na višku moči itd, pa se trenutno počutim kot največja šleva. Zanimivo je, da se v službi brez težav zelo glasno sporečem s sodelavcem (glede službenih zadev, ne nogometa
) in dokazujem svoj prav, se postavim zase. Čeprav deluje kot pretepač, se ga ne bojim. V službi se ne bojim nikogar, kakor pa stopim skozi vrata podjetja, se bojim še lastne sence.
Peš zadnje čase sam ne upam skozi mesto. Vedno si najdem koga, da greva skupaj. Nekako se mi zdi, da preveč dovolim svoji domišljiji. Če sem sam, dobim občutek, da me bodo obstopili, da bodo hoteli nekaj od mene, da me bodo pretepli. Že če samo na daleč vidim gručo fantov, panično iščem pot, kako bi se jim umaknil. Ne bojim se ljudi, ki izgledajo stari kot jaz ali starejših. Občutek imam, da so oni že zreli in dovolj pametni, po drugi strani pa se na smrt bojim mularije, stare od 15 let dalje.
Rad bi spet čutil svobodo, ko se brez strahu sam sprehajaš po mestu, ko si sam s sabo, z nogami na tleh in je tema tvoj zaveznik in ne največji sovražnik.
