strah me je tega, da me bo strah

[pikica123]

Lep pozdrav!

Imam eno vprašanje... Zadnje čese ugotavljam, da me je predvsem najbolj strah samega strahu... Na primer, včeraj sem imela en malo bolj javni nastop. Že cel teden prej sem vedela, da bom od jutra pa do nastopa skos živčna in prestrašena. Vedela sem tudi, da ko bom 1x začela, da bo vse vredu in bo strah minil. Tako je tudi bilo... cel dan sem bila nemirna, tresla sem se, kar naprej sem imela ekstrasistole, bolečine v hrbtu, prsih..., ko sem prišla tja je bilo pa takoj vse vredu. in to ne velja samo za to situacijo... vsakič preden se kam odpravljam ali grem delati karkoli, kar je vsaj malo iz vsakdanjega reda me je strah. Razmišljala sem, česa se dejansko bojim in ugotovila, da se dejansko vedno najbolj bojim tistega strahu prej ne pa dejanskega dogodka. vem, da je to ful neumno in si to tudi rečem, ampak ne pomaga. kaj bi lahko naredila glede tega? se tudi vam to dogaja?

[Slavka]

Pikica živjo 
Strah je okrog votel, noter ga pa nič ni, pravijo. In prav zanimivo je, da nas ta "nič" spravlja v tak obup. Tudi meni se dogaja, da me je strah tega, da me bo strah. Ravno tako to občutim pred kakšnim nastopom ali pa pred situacijo s katero nimam veliko ali nič izkušenj. Takrat postanem anksiozna, omotična, vrtoglava...in ravno teh občutkov me je strah...ni me strah samega nastopa oz. izpostavljanja.

Jaz storim podobno kot ti, da si dopovedujem, da bo vse ok, da se mi ne bo nič zgodilo oz., da ne bo konec sveta, tudi, če se npr. na nastopu zmotim. Še najboljši se zmotijo, pa kaj...Nekako probam na vse skupaj gledat realno, čeprav mi ne uspe vedno. Mislim, da je normalno občutiti tremo oz. nervozo pred nastopom in že to, da potem izpelješ nastop ok, ti daje vedeti, da zmoreš!

Morda smo samo preveč občutljivi in se že vnaprej sekiramo za stvari, za katere niti ne vemo, kako se bodo odvijale...vsaj jaz sem takšna. Če se le da, se ne obremenjuj že teden dni vnaprej, zamoti misli s čim drugim, sproščaj se, ne razmišljaj o "D dnevu" , o tem boš razmišljala takrat, ko bo pred tabo.

To je moje razmišljanje.

[trzinka]

Mnja, se že ponoči sekiram, če bom v službi uspela vse naredit v svojem času in brez napak. Za vsak telefonski klic, ki ga moram narediti, me zvija v želodcu, se ga otepam, za ostale stvari...... , bolje da ne napišem.
Vse je res brez potrebe, pa nam je treba tega?? Zavedamo se, da je res vse brez veze, kako pa iz svoje kože??? Zakaj pa sploh moram bit popolna in brez napak??

[Toja]

Pikica...

Predlagam ti, da se za stvari, ki se bodo šele zgodile ne obremenjuješ...
Rešuj stvari, ki so tukaj in zdaj....če pa se nam v prihodnosti kaj predvideva,
rešujemo takrat. Škoda energije za naprej.
Tudi meni se je to dogajalo, zdaj pa se s tem sploh ne obremenjujem več,
kajti spoznala sem, da se določene stvari sploh niso zgodile, jaz pa sem bila v strahu že lep čas prej...

[nebesno modra]

Pikica...

Predlagam ti, da se za stvari, ki se bodo šele zgodile ne obremenjuješ...
Rešuj stvari, ki so tukaj in zdaj....če pa se nam v prihodnosti kaj predvideva,
rešujemo takrat. Škoda energije za naprej.
Tudi meni se je to dogajalo, zdaj pa se s tem sploh ne obremenjujem več,
kajti spoznala sem, da se določene stvari sploh niso zgodile, jaz pa sem bila v strahu že lep čas prej...

Ja Toja, točno tako, lepo povedano . Veliko časa in energije izgubimo z razglabljanjem o tem kaj bo ,če bo...pa sploh so to samo predvidevanja. Bomo reševali,ko bodo tukaj in zdaj, če bodo

lp

[majč]

tudi mene je najbolj strah, da me bo strah, zato si ne upam umaknit zdravil. recepta posebnega pa sama tu nimam. morda so tele knjigice za telebane ena krasna reč, sploh premagovanje anksioznosti, kjer spoznaš vse dejavnosti, ki te podpirajo pri preusmerjanju misli in premagovanju tega strahu.

[DANIAMMA]

tudi mene je najbolj strah, da me bo strah, zato si ne upam umaknit zdravil. recepta posebnega pa sama tu nimam. morda so tele knjigice za telebane ena krasna reč, sploh premagovanje anksioznosti, kjer spoznaš vse dejavnosti, ki te podpirajo pri preusmerjanju misli in premagovanju tega strahu.

Mogoče pa ti bo malce pomagalo tole. Jaz sem od tablet šla tako, da sem si že kak mesec prej dopovedovala, da se pa brez tablet veliko bolje počutim...vsak dan ko sem zmanjševala in se "odvajala" sem si že v podzavest zabila,da jih res ne rabim in da bom brez njih res tista jaz in se bom počutila odlično. No poutje je tko tko...imam strahove vendar ne nekih napadov...mi kar ratuje pa sem že tri mesece brez ....ostalo je pa itak v moji glavi kar pa očitno moram predelati,dojeti,.... Mogoče če probaš tako ti bo lažje?