Ali potrebujem strokovno pomoč?

[eden]

Pozdravljeni!

pred kratkim sem odkril ta forum in sem se odločil, da povprašam za mnenje oziroma nasvet.

Star sem 32 let. Živim pri starših, s katerimi se na splošno dobro razumem. Delam v samostojnem poklicu, glede zaslužka se ne morem pritoževati. Doma plačujem vse stroške (tudi od staršev), pomagam pri opravilih v in okoli hiše, tako da o kakršnemkoli izkoriščanju staršev ne more biti govora. Trenutno se mi ne zdi potrebno, da bi se odselil od staršev, saj je prostora dovolj in si nismo napoti, pa tudi pri stroških se prihrani.

Moja posebnost je, da v življenju razen staršev nimam nikogar. Nimam prijateljev, še nikoli nisem imel punce. Nimam stikov z nikomer. Tudi sodelavcev nimam, poslovni stiki so zgolj to, izključno na poslovni ravni. Pa ni problem v tem, da ne bi zmogel iti med ljudi ali da bi me bilo strah ali kaj podobnega. Namreč lahko se brez problema pogovarjam z naključnimi mimoidočimi, tudi v preteklosti (na primer v šoli in na fakulteti) sem bil ogoromno med ljudmi, ampak vse so bili neki površinski stiki, bolj zaradi vljudnosti kot česa drugega, nikoli pa nisem navezal tesnejših stikov, kakor jih tudi nihče ni poskušal navezati z mano. Tudi se ne zapiram v hišo, saj hodim ven, v kino, po nakupih, smučat, na izlete, ampak vedno in povsod sam.

Vendar pa po stikih z drugimi ljudmi ne čutim potrebe oziroma želje. Živim pač sam s sabo in samega sebe sprejmam takšnega, kot sem.

Problem pa je v tem, da tega ni moč trditi za moje starše. Zaradi tega sta namreč zelo zaskrbljena. Pred kratkim smo se o tem pogovarjali in sta mi namignila, da naj obiščem psihiatra. To me je zelo prizadelo. Evidentno je, da ju skrbi, da je z mano nekaj narobe. Občutek imam, kot da bi bila razočarana nad mano, ker pač nisem tak, kot bi onadva pričakovala. To pa je v zadnjem času vir napetosti med nami. Ker ne želim, da bi se moji odnosi s starši poslabšali (ker se sicer dobro razumemo) me zanima, ali mi svetujete obisk psihiatra. Oziroma ali mi ta sploh lahko pomaga, če sam svojega stanja ne vidim kot problem, ampak je to zgolj v očeh drugih (staršev).

Hvala in lep pozdrav.

[Slavka]

Pozdravljen eden 

Jaz sem mnenja, če si zadovoljen s svojim življenjem je to ok. Ni ti treba izpolnjevati pričakovanj drugih, saj je življenje tvoje...Pri psihiatru zagotovo ne boš rešil tega "problema", ker to zate sploh ni problem....reševal bi ga v primeru, če bi tebe to motilo, oviralo, onesrečevalo...skratka zaviralo tvoje polno življenje.

Mislim, da ni potrebe po kakšnih ukrepih, boš že enkat začutil potrebo po družbi, punci in se takrat podal v akcijo, glede na to, da nimaš problemov s komunikacijo ti to verjetno ne bo predstavljalo kakšnih velikih težav.

Še naprej se sprejemaj takšnega kot si, kajti to je največ vredno.... 

[Libby]

Eden, če sam sebe sprejemaš, potem ne bi smeli starši tako zamajati tvojega zaupanja vase...
Na podlagi česa so ti priporočili psihiatra, s čim so to utemeljili? Men se zdi, da si dovolj star in da imaš dovolj sredstev, da greš živet na svoje, pa stroški gor ali dol.... tako da le pogumno! Bolj imam občutek, da se nisi odselil in da je situacija kakršna je, zaradi strahu pred "čustveno samostojnostjo", odcepitvijo od staršev.
V bistvu razumem, da ne čutiš potrebe po globljih in intimnejših stikih z drugimi ljudmi. Tudi sama sem tako čutila, češ, da ne potrebujem nikogar in da mi je tudi sami odlično. Pa sem ugotovila, da sem se dolgo časa farbala. Sama sem se zapirala pred svetom, ker mi je bilo neznosno občutiti hrepenenje po bližini, ki pa se ni in ni udejanilo. Zato sem se raje zabubila. Ampak prepričana sem, da si globoko v sebi želiš stikov, da želiš življenje delit z drugimi... vprašanje je, ali bo zmagal strah pred izpostavljanjem samega sebe in ranljivostjo, ali želja po izpopolnjujočem, bogatem življenju?

Lp

[kremenko]

Pozdravljen

Po tem kar sem prebrala si povsem v redu oseba in absolutno ne potrebuješ nobenega psihiatra. Pač si takšen človek, in takšen način življenja ti ustreza. Najpomembnejša oseba v vsej zgodi si ti sam in ti sam sebe sprejemaš prav takšnega kot si, torej takšen kot si, si povsem v redu in je s teboj vse OK.

Je pa za razumet starše po drugi strani, ki sta od tebe pričakovala družino pa otoke in sta zaradi tega verjetno razočarana. Žal pa nista ubrala ravno najboljši način da ti to povesta. Njun poiskus je bil res ponesrečen.

Ne se vznemirjat, živi tako kot ti sam veš da ti najbolj ustreza, bo že prišel čas, ko boš tudi sam začutil če boš želel in hotel kaj več od življenja

Vse dobro ti želim

[noname1]

Se strinjam s predhodniki. Če ti življenje pri starših ugaja, potem se ne spreminjati. Kultura ljudi pretirano sili v uniformiranost: "Hiša, poroka, pes..." Ohrani svoj jaz in živi tako, kar ti narekuje glas znotraj tebe. Kar se tega tiče, mislim da imaš urejeno... Glede osamljenosti ti težko svetujem, ker sem sam ina istem in tudi ne vidim nobene alternative. Poiskati nepovršne stike... Kje in kako? Nimam pojma.

[tiranozaver]

Z ostalimi se sicer delno strinjam. Ja, nič ni narobe, če si ne želiš oz. ne čutiš potrebe po globjih stikih. Ampak, kako si lahko prepričan v to, če nisi poizkusil? Iz povedanega nisem zasledil, da si. Mogoče enostavno nisi imel priložnosti oz. se nisi zavedal, koliko se je treba potruditi zanje. Mogoče pa te daje sindrom "lisice in kislega grozdja"...

Čisto iz izkušenj iz prve roke bi ti svetoval, da malo sprobaš. Je čisto izvedljivo, tudi v "solo izvedbi. Vendar je dosti lažje in hitreje ter predvsem bolj ziher, če se obrneš na kakega psihoteraptevta. Nikakor pa ne na psihiatra, ker ni tablet, ki bi v tvoji situaciji karkoli obrnile na bolje (no, kolikor lahko kot laik na forumu to ocenim).

[Francka]

Če si ti zadovoljen s sabo in svojim življenjem, potem ne vidim razloga, da karkoli spreminjaš.
To mislim resno in za tem stojim.

Žal jaz nisem taka. Jaz se takoj vprašam: zakaj bi nekaj takega povzročilo problem v odnosu s starši, če imate res dober in zdrav odnos, kot ga opisuješ. Je možno, da jim želiš ugajat majčkeno preveč?
Oprosti, oprosti, oprosti. Ne želim iz tebe narediti pacienta in ti vsiliti vprašljive misli in bi najraje opustila to pisanje. A nato pomislim, da če si res realen, trdno stoječ in samo zadovoljen, boš našel protiargumente za moje navedke in šel enostavno mimo. In v tem upanju ti vržem še drugo vprašanje na katerega si odgovori in ti bo pomagalo najti odgovor na tvoje vprašanje po potrebi terapevta.

Kako to, da si ne želiš družbe? Da sem natančnejša: ženske ali moške intimne družbe? Vseeno smo čustvena bitja in se mi zdi zanimivo, da ne bi niti malo hrepenel po ljubezni partnerja. In smo spolna bitja. In že narava nekako sili, spodbuja k telesnim užitkom.

Prosim, odgovori si sam!
Jaz ne potrebujem tvojega odgovora in nihče drug tudi ne! To so osebna in intimna vprašanja in popolnoma nepomebna za vse nas. Pomembno je le, da si ti odgovoriš.
Predlagam, da razmisliš o vseh naših mislih in vprašanjih in se nato sam odločiš na podlagi odgovorov.
Če imaš kje odprta vprašanja, če se želiš bojle spoznati, si najdi terapevta - za pogovor, pa bosta videla, če lahko tvoj pogled na svet razširita tebi v dobro.

Če še po vsem tem ne vidiš težav, veš o sebi dovolj, se ne želiš spreminjati (ker si zadovoljen in ne zato ker se bojiš, potem) ne vidim niti enega pametnega razloga za terapevta.

Vse dobro ti želim.