Evo, sm se zbudila, en mau.
Je možno, da mi je že takoj drugi dan slabo od zdravil? Ker sem tako kt da bi se ga napila - mehka kolena, želodec trese, kr spim in spim... Uf. Še dobro, da sem doma, ker nimam pojma, kako bi to zdržala v običajnem okolju.
Danes sem super pridna! Spala sem spet preveč, ampak sem se kljub vrtoglavici potrudila in šla pomivat posodo, skuhala kosilo... Pač se ne smem zavrtet okoli svoje osi,ostalo pa gre. Pa mislim, da mi danes ni tako hudo kot včeraj.
Mogoče zdravila res tako hitro delujejo (danes je dan 3) da sem spet v vakuumu. V bistvu so možgani OK, misli OK samo vsake toliko srce razbija in ulovim se, da podzavestno stiskam roke ali zobe. Potem se pa uležem in sproščam mišico za mišico, da neham.
Kar se očeta tiče: je na oddelku I3, še vedno zaprti oddelek, ampak se je že začel kregat - torej prihaja k sebi. Je izjemno težek karakter, tako da ne vem, če bojo prodrli do njega. Ampak saj bo, jutri spet vozim jaz. Mamo sem prosila, če sem lahko dva dni sama doma, ker drugače je pričakovala, da jo bi jaz vsak dan vozila v LJ in sedela tam 3 ure, tako kot ona. Sori, but j**i ga, sem ji rekla, to je mogoče tvoja dolžnost kot žena, ampak jaz rabim čas zase.
V glavnem, jutri vozim jaz, v nedeljo pa svakinja.
Čudno mi je, kaj naj rečem. Tako nekako kot da sem v zraku, v vakuumu. Tiho, mirno, samo vsake toliko mi srce podivja in se moram sproščat. Menda je to normalno, ali?
Drgač pa hvala hvala za vprašanje, dobro dene, da me nekdo spremlja in požoka
