huh...imam malce preveč časa, ker čakam, da se moj dečko zbudi, da greva sestavljat neko prošnjo, pa sem se zato malce sprehajala po temle forumu in prebrala celo kak post, ki ga sicer ne bi, iz rubrik, ki me vsaj zaenkrat ne zadevajo. tudi tale tvoj Fine Again.
vsi ti občutki, bodisi telesni ali čustveni, ki nas takole z lepega doletijo in imamo občutek, da nikamor ne sodijo so ena čudna reč. In če nam je bilo slednje namenjeno, mneim, nosimo nekje v sebi ali pa nosi življenje samo v sebi odgovor na to, kako nek tak problem rešiti. Verjamem, da če nam je namenjen nek problem, imamo tudi vire moči v sebi, da ga uredimo in predelamo. In če v to verjameš, ne smeš nikoli obupati nad tem, da boš našel odgovor, ki ga potrebuješ.
Tisto, kar se mi zdi pomembno pri vseh težavah v duševnem zdravju, ki sem jih dala skozi, je najprej to, da se znam sprejeti in vzljubiti ne glede na vse, kar se je z mano v mojem življenju zgodilo. Da si obljubim, da bom svoja najboljša prijateljica, svoja zaveznica, svoja opora, da bom vedno verjela vase in da ne bom nikoli obupala nad sabo. In v osnovi: da si bom pomagala.
Tisti ZAKAJ, ko nekaj takega doživiš naravnost ubija. In vprašanje: ali ima vse to, kar se je zgodilo kak smisel in pomen.
Ko govorimo o težavah v duševnem zdravju in o motnjah, nam že beseda sama pove: Ne to je motnja, to se ne bi smelo zgoditi in ni logično, da se je.
žIN ker sama skozi leta tega, da se mi je dogajalo nekaj nelogičnega, nisem našla odgovora čemu in zakaj bi slednje koristilo in sem dobivala le vedno znova v življenju odgovor, da vsa stvar skupaj nima nobenega smisla, sem sprejela odgovor: to, kar se dogaja z menoj je motnja. In na meni je, da si pomagam. In Bogu hvala, če mi je ob tem še kdo pripravljen stati ob strani.
Razumem pa obup, razumem bolečino, ko veš, da se ti dogaja nekaj, kar nočeš, da bi se ti dogajalo, ko čutiš nekaj, kar nočeš čutiti. In če bi zadevo lahko urejala od zunaj in bi verjela, da mi slednje pomaga, bi poiskala ljudi, ki bi mi lahko pomagali to predelati. Ampak sama sem ugotovila, da se dogaja iz mene ven. V meni se zgodi. Občutki 8pa naj bodo čustveni ali tlesni - navadno oboji) pridejo. In meni pomaga, da si govorim neke afrimacije, navadno čisto preprosto: it's ok in se začnem tapkati po prsih, ker moji občutku so, kot bi jih čutil v prsih. Vse bo ok, majč in jokam. In ne mine, ko res hočem, ampak ko "se samo odloči in me spusti". Drži me, drži in me izmuči do konca, potem pa me odvrže kot neko prežvečeno in razboleno coto. tko da bedno.
Eni pravijo, da jim pomaga neka metoda EFT (metoda čustvenega sproščanja). Samo, da pridem do lastnih dohodkov, pa se jo grem učit. V četrtek pa grem k moji psihologinji tudi na pogovor.
Zdej pa čisto ena neumestna: ali te kaj gnjavi od zunaj, kar bi imel občutek, da bi še moral urediti, pa nisi? Te kaj mori na področju odnosov, pa da bi se to manifestiralo v telesno bolečino. Saj je blesavo vprašanje, ampak sama vedno skušam urediti nekaj od zunaj v odnosih, šele nato pridem do tega, da se dogaja v meni in da izvira res samo iz mene ter da nima nekih drugih temeljev.
Želim ti vse dobro, pa da bi se ta stvar uredila. Ne obremenjuj se preveč, ker vse, kar je (ore)hudo, enkrat mine. In res je tako, da moramo nekatere bolečine predelat sami. Včasih sploh ni več mogoče urejati od zunaj.
Tko da, vse dobro!
maja
