strah pred visokim pritiskom

[sonce57]

Pozdravljeni!

Dolgo sem se odločala ali bi sploh postavila to vprašanje. Kar nekaj forumov sem prebrala, vendar nisem zasledila mojega problema. Stara sem 55 let in se že nekaj let bojujem z anksiozno depresijo, imam zdravila. Trenutno sem v zelo slabem stanju, zato sem v bolniški. Spopadam se s problemi, ki jih ne znam rešiti. Pri vsem tem pa mi predstavlja največji problem, ker imam povišan pritisk: tudi do 150/80. Spodnji vem, da ni problematičen, zelo pa me skrbi zgornji. Ta strah pred visokim pritiskom se mi je pojavil nekje pred dvema letoma, ko mi je moja psihiatrinja rekla, da me bo zadela kap, potem mi je še oče rekel, da je bilo v družini kar nekaj kapi in to je bilo dovolj, da je nastal paničen strah pred visokim pritiskom. Osebna zdravnica mi zagotavja, da je to psihičnega izvora in da se pritisk poveča, ko postanem zaradi nekega probema preveč napeta. Isto mi je povedal kardiolog, pri katerem sem si sama plačala pregled in ker se poznava, mi je rekel (v šali), da si naj malo "pospravim na podstrešju". Imam pa zdravila za umirjanje previsokega utripa, ki me pa sploh ne skrbi. Doma imam zbirko aparatov za merjenje pritiska in si ga kar naprej merim (na dan lahko tudi 10 krat), predvsem v zadnjem tednu, ko sem zaradi težav s starši (mama je postala nepokretna, v službi je vsak dan bolj naporno) popolnoma kapitulirala.
In namesto, da bi reševala nastale težave, se ukvarjam s strahom pred visokim pritiskom. Tako ne pridem nikamor in sem zelo nesrečna. Začela sem tudi s psihoterapijo pri ga. Damjani Voglar (pri njej se počutim zelo varno).
Malo na dolgo sem tole napisala, prosim vas, da mi pomagate ali svetujete kako se naj tega strahu otresem. Ne mi predlagati, da si pritiska naj ne merim, ker tega preprosto ne zmorem.
Vesela bom vsakega vašega odgovora!

Hvala in lep sončen dan!

[Toja]

Pozdravljena med nami....

Tvoja zgodba je zelo podobna moji, ki sem jo doživljala pred leti...en sam strah me je bil...in verjemi,
da te zelo razumem....

Najprej ti moram takoj povedati, da si TAKOJ prenehaj meriti krvni tlak...s tem si ga samo zvišuješ,
imaš zdravila in zagotavljam ti, da te nebo kap...ta pritisk je od anksiozne motnje.

Pravo pot si izbrala, ko si si poiskala terapevtko in to zelo dobro...
Z njo bosta razrešili ta strah....pa še marsikaj, kar povzroča tvoje težave.

Pogumno naprej in stanje se ti bo izboljšalo...samo verjeti je potrebno!

Ps: jaz si sedaj merim pritisk, ko začutim da je res hudo...to je nekajkrat na leto...moj je bil ob
najhujši anksi preko 200/120...pa sem še tukaj....

Lep dan ti želim 

[Muci]

Živjo Sonce 

Tudi jaz sem imela (in imam občasno še) enake probleme ... in sem si merila pritisk 10x na dan, zdaj si ga skoraj nikoli, razen, če se mi zdi kaj hudo narobe, pa še takrat se poskušam zadržati, ker mi je potem še slabše (še večja tesnoba in še višji pritisk), vem, da nisi želela to slišat; ampak ne govori NE MOREM, poskušaj se vsaj umiriti, predno si ga greš zmerit, naredi kakšne sprostitvene, dihalne vaje in ko se boš počutila mirno si ga zmeri (če res "moraš")... 

Jaz, ko sem se umirila, je tudi pritisk padel in to brez tablet, ki sem jih prej jemala (propranolol, za znižanje pulza)! Če se "napsihiram" mi pa spet naraste. Meni osebno zelo odgovarja EFT tehnika oz. tapkanje (če te zanima poglej po netu, imaš polno tega). Najprej se vsedem v svoj priljubljen "joga položaj", se poskušam umiriti, zaprem oči, naredim par počasnih globokih vdihov, se skoncentriram samo na pravilno dihanje in po tem začnem tapkati... efekt je tak, kot če bi pojedla pomirjevalo.
Pa ne, da ti pametujem -tudi meni ne uspe vedno, sploh če pustim, da tesnoba preide že v paniko, ampak, če si "pravočasen" in vstrajen ti garantiram, da ti slej ko prej uspe!!! Saj veš, že naš dragi Pavček je rekel; a če ne prideš, ne prvič ne drugič, poskusi; vnovič in zopet in znova...

Drži se in vse dobro.

[sonce57]

Tisočkrat hvala za vajine odgovore! Prišla sem iz sprehoda in sem pogledala ali imam že kakšen odgovor, še pred tem sem si pripravila - kaj drugega kot aparat. Ne, sedaj si ga pa ne bom izmerila!
Mislila sem , da sem samo jaz s tem problemom.
No, eno zadano nalogo sem že naredila zase (da sem se okorajžila in pisala na forum).
Hvala za vsako lepo in odkrito besedo!

 

[alexx]

Dobrodošla na forum sonce 57. 

Prethodnice so že vse napisale. Samo dodala bi, da 150 niti ni visok pritisk. Včasih je veljalo, da naj bi bil pritisk številka minus 100. Se pravi, da bi ti lahko imela 155 za normalni. Drugače pa...čim manj obiskuj zdravnike in nehaj si meriti pritisk. Vrzi stran vse merilce...OK enega lahko obdržiš.


Lej...moja mama je stara 92 let in ima pritisk vedno okoli 160.  Jaz imam pritisk 90 - 95 zgornji. Drugi bi na mojem mestu bili že skoraj mrtvi  , a za mene je to normalni tlak. Različni smo si.

Prav je imel tisti tvoj zdravnik glede psihe. Podstrešje je krivo. Pa v težavah tebi udari prav na psiho. Razumljivo. In seveda je bolj važen srčni ritem. Ne jemlji redno zdravila za srce (najbrž Propranolol). Telo se navadi. Tudi moja mama ga je dobila, a se ne pusti motit. Zato je pa dočakala 92 let.

Drži se.

[Slavka]

Sonce57   pozdravček še od mene.

Se strinjam z mojima predhodnjicama, ki sta ti lepo svetovali iz svojih izkušenj. Jaz sicer nimam težav s (pre)visokim krvnim pritiskom, temveč z nizkim, ki mi povzroča vrtoglavico in omotičnost, kar je tudi zelo neprijetno.

Drugače pa zaupaj svojemu kardiologu, kajti, če bi bilo kaj življenjsko nevarnega, bi on zagotovo ustrezno ukrepal. Tudi jaz sem mnenja, da ti pritisk naraste zaradi psihičnih "pritiskov" ... saj veš tist znan stavek: "to mi je pa dvignilo pritisk"   . In pri tebi je trenutno kar nekaj stvari, ki ti lahko "dviga pritisk": nepokretna mama, kup skrbi doma in v službi, strah pred smrtjo...

Priporočam ti sproščanje, vzemi si vsaj 20 minut na dan zase, da se umiriš, zadihaš in sprostiš. Lahko poizkusiš s CDjem Globinska sprostitev, ki je meni precej pomagal pri premagovanju napetosti ali pa Globina samodotika:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=545

Vsekakor pa je tvoja odločitev za psihoterapijo super   . Tudi jaz obiskujem Damjano Voglar in sem zelo zadovoljna, kajti je zelo topla, razumevajoča in spodbujajoča oseba. Preko pogovora z njo sem marsikdaj uzrla situacijo, iz katere prej nisem videla izhoda, iz čisto druge perspektive in seveda ugotovila, kaj lahko storim, da bo drugače. Vse je namreč v naših mislih...kakor gledamo na problem, tako ga tudi dojemamo in sprejemamo...in včasih pač rabimo nekoga, ki nam obrne zrcalo tako, da uzremo v njem tudi pozitivno podobo.

Vse dobro ti želim  

[sonce57]

Pozdravljeni vsi sotrpini!

En kanček zmage sem dosegla Včeraj si pritiska nisem več merila. Mi pa ni uspelo danes zjutraj in sem si ga namerila 127/70. Ju-hu! Srčno upam, da mi bo uspelo, da bo aparat ostal pospravljen.
Nisem pričakovala tako hiter odziv od vas in sem vam res hvaležna! V vseh težavah in slabem počutju je največ vredno, da imaš prijatelje, ki te razumejo in želijo pomagati.
Iskreni prijatelji so neprecenljivi in jaz jih k sreči imam. Čeprav moje prijatejice ne berejo tega foruma (razen ene) bi rada povedala, da imam izjemno potrpežljive prijateljice, ki me poslušajo včasih tudi po nekaj ur na dan, ni jim težko si vzeti čas zame, me spremljajo na sprehodu, čutijo z mano mojo nemoč in občutke strahu. In sedaj vidim, da lahko računam tudi na vašo pomoč. Že zaradi tega se splača potruditi in delati korak za korakom, ker s tem razveselim tudi vse, ki mi želijo pomagati.
Lep sobotni dan vsem

[Muci]

No, bravo!!! Vidiš, da gre! Me veseli, kar tako naprej.
Pa lepo je slišati, da imaš tako dobre prijatelje, danes je to redkost, ponavadi ob težavah znajo pobegnit... Pove pa to tudi nekaj o tebi; da moraš biti fajn človek, da te imajo tako radi!
Drži se!

[Toja]

Super zate...Sonce...

[sonce57]

Pozdravljeni ponovno!
Kar "nekaj dni" je minilo od mojega javljanja. Rada bi vam sporočila, da si ne merim več tako pogosto pritiska, sicer se mi je umiril. Sem pa še vedno v bolniški. Sedaj so mi jo podaljšali celo do konca septembra. Tu pa nastane ponovno moj velik problem. Sicer ne spada tema pod ta naslov, bi pa vseeno rada slišalo vaše mnenje. Sem namreč v takšni službi (javna uprava), kjer nimam prav nobenega nadomeščanja za moje delo, zato je pisarna zaprta. Moj šef preprosto zahteva, da prihajam v službo in opravim najnujneše delo. Tako delam vsaj tri dni v tednu (sem že 4 ure invalidsko upokojena). Že večkrat mi je povedal, da je dignoza "depresija" za lene ljudi. Norčuje se iz moje bolezni, ker mi po njegovem mnenju ne manjka prav nič. Za njega so te "sodobne bolezni" čista izmišljutina. Pravi, da naj grem takrat, ko dobim paničen napad v gozd ali pa si naj dobim partnerja, da bom pozabila na depresijo in še in še kup takšnih pripomb. Lahko mi verjamete, da sem zelo prizadeta, saj sem pri svojih 55 letih in 37 letih delovne dobe bila vedno priznana kot dobra delavka in tako sem bila tudi ocenjena. Pred njim se sploh ne znam braniti, dobesedno zmrznem. Grem v službo, oddelam kar moram in že na poti domov dobim paničen napad, tako, da se komaj pripeljem domov. Popoldan jočem in razmišljam zakaj je lahko nekdo tako zelo nesramen in nerazumevajoč. Čeprav ima že preko 60 let še baje ni bil nikoli bolan. Zaradi vsega tega se sploh ne morem umiriti. Naj vam povem, da se sploh nimam v službi nikomur pritožiti, ne upam se mu zameriti, ker bom morala vsaj še dve leti delati z njim. Sem v začaranem krogu.
Ne vem kakšni bodo vaši odgovori, malo mi je lažje, ko sem to napisala. Še to:moje prijatejice so zgrožene nad njegovim obnašanjem in mi seveda svetujejo naj bom bolj odločna in se mu postavim po robu. Jaz pa tega preprosto ne zmorem, ker nimam toliko moči in se bojim posledic (da bo seveda še slabše).

Lep in miren dan vam želim!