Prosim vas za nasvet...

[martinca]

No, sama pa lih obratno ne znam prilepiti samega citata brez imena uporabnika    (so me že večkrat podučevali in nikdar nisem dojela )  Jaz se opravičujem za motnje, zdaj pa se menite dalje brez mene.

[anjamid]

 Sam sem hodil na skupinsko psihoterapijo (psihoanalizo)  štiri leta in jo prekinil zaradi poslabšanja finančne situacije. Sprva sem menil da mi vsa ta štiri leta niso prav nič koristila. Da je bil ves ta denar vložen v zgrešeno investicijo. Pa ni tako. Po devetih mesecih od zaključka psihoteraije vidim, da sem vseeno uspel spremeniti nekatere vzorce mišljenja. Je pa šlo strašno počasi. Nisem pa uspel razrešiti nekega vozla. Ki je bil vzrok, da sem se sploh spustil v psihoterapijo. To pa je moj strah pred ljubeznijo. Pa s tem povezan strah pred globljo čustveno vpletenostjo. In problemi ki se pojavijo v intimni zvezi. Vse to mi preprečuje da bi se zapletal v ljubezenska razmerja. Ja saj sem bil večkrat zaljubljen. Ko pa je simpatijo treba razkriti... pa zablokiram.Tako se prav izogibam priložnostim da pride do kake iskrice. Ki bi grozila da preskoči in povzroči požar. Se pa zatreskam v neperspektivna dekleta. Srečno poročene, preskumitetne, odvisne od alkohola...

[Janja]

Se pa zatreskam v neperspektivna dekleta. Srečno poročene, preskumitetne, odvisne od alkohola...

Saj globoko v sebi najbrž veš, da se ti to dogaja, da ti ni potrebno iti v zveze, ker se ljubezni dejansko bojiš. To je zgolj moje laično mnenje. Tudi jaz sem se že srečevala s tem, da sem se zaljubila v napačno osebo, da mi ni bilo potrebno iti v zvezo. To boš po vsej verjetnosti razrešil s pomočjo psihoterapije.

[anjamid]

 Janja sej ni samo tvoje laično mnenje . Je isto rekla psihiatrinja. Vem da bi rabil še nekaj let psihoterapije. Menda se pri tej vrsti (analitična skupinska terapija) rezultati pokažejo šele po petih letih. Ja bo treba prvo finančno situacijo sanirati.  Trenutno je tudi 120eur na mesec nekam veliko. Sicer je psihiatrinja zagotavljala da mi izjemoma subvencionira znesek. Pa nisem privolil, saj vem da take plače ne bo več. Ne morem pa v nedogled sloneti na subvencijah. Prekleta recesija mi je vse račune zmedla.

Janja:

tudi jaz sem se že srečevala s tem, da sem se zaljubila v napačno osebo, da mi ni bilo potrebno iti v zvezo.

Mi lahko zaupaš kako si ti ta problem rešila?

[anjamid]

Zadnjih nekaj let farmacevti intenzivno raziskujejo takoimenovane cirkadiane ritme, in ugotovili so da so le-ti moteni do te mere, kolikor je depresija intenzivna. Zato so leta 2006 razvili zdravilo, ki bi zdravilo cirkadiane ritme in izkazalo se je, da je obnova cirkadianih ritmov dejansko pozdravila veliko število pacientov z depresijo. V

 Meni je psihiatrinja prepovedala delati v nočni izmeni. In res, ko sem kljub temu poskusil, se je depresija močno poglobila. Konec tedna ob ponovnem menjavanju ritma je bilo hudo. Sem prav pohitel do zdravnika medicine dela. Je izdal mnenje, da nisem primeren za delo v nočni izmeni. So potlej v firmi morali upoštevati in sem spet lepo v dveh izmenah: dopoldan-popoldan

 Depresije pa kljub temu nisem ozdravljen. Samo tako hudo ni.

[Janja]

Janja:

tudi jaz sem se že srečevala s tem, da sem se zaljubila v napačno osebo, da mi ni bilo potrebno iti v zvezo.

Mi lahko zaupaš kako si ti ta problem rešila?

Nisem rešila, ker trenutno nimam želje po zvezi. Ti pa očitno imaš željo po zvezi in zato bi bilo smiselno problem reševati. To bi bilo na kratko vse; saj bi ti mogoče napisala daljšo verzijo mojih ugotovitev, pa v tem trenutku nimam neke energije za to. Če boš želel, mogoče kdaj drugič. Lepo se imej!

[Anja88]

Ja, ta fant (nekako se mi ne zdi prav da bi obelodanila njegovo ime) je bil na AD, mogoče celo antipsihotikih-tega pa ne vem. Ampak mislim, da ni hodil na psihoterapijo-ampak je jedel samo AD in pač kolikor te psihiater naroči in 15min pogovora,recept in to je to.
Pa vem, da je imel doma probleme...Ampak psa je pa oboževal in je moglo bit res zelo, zelo hudo mu, da se je odločil umret. 

Počasi bo minilo leto dni...In še vedno je hudo. Še vedno zaboli, ne morem pogledat njegovih staršev, njegovega groba, ker me čisto vsakič stisne. In stiska me pri "njegovih" komadih... Verjetno bolje ne bo nikoli. Ampak zdaj vsaj lahko normalno funkcioniram. Prve mesece pa je blo res težko. (nespečnost, sanje, more, še kak privid vmes in solze ob omembi njega)...ne vem, verjetno je to normalen proces žalovanja.

[alexx]

... Verjetno bolje ne bo nikoli. Ampak zdaj vsaj lahko normalno funkcioniram. Prve mesece pa je blo res težko. (nespečnost, sanje, more, še kak privid vmes in solze ob omembi njega)...ne vem, verjetno je to normalen proces žalovanja.

Bo bolje. Iz lastne izkušnje ti povem. Rabila sem približno 3 leta, da sem se čustveno skockala. Ne boš nikoli pozabila, a naučila se boš živeti s tem. Se spet veseliti. In spominjala se ga boš s toplino in rahlo žalostjo. Zgodilo se ti je življenje. Nasvet? Ga nimam. Čas je potreben. Samo čas.

[Anja88]

Žalostno in mučno je to, da nisva imela poravnnih računov, najin odnos, poznanstvo,prijateljstvo in naklonjenost je nekje obstalo in nobeden od naju ni imel poguma ali znanja po pravem pogovoru. In ne morem pozabit tistega njegovega pogleda v trgovini kak mesec predno se je odločil umret. Tako mučen, poln bolečine! Med nama je nekaj viselo v zraku.

Umrl je tudi bratranec, star komaj dve leti, pred 18leti...Pa se mi zdi da vse to ostaja z menoj. Cmok v grlu, solze in sanje....

[Toja]

Žalostno in mučno je to, da nisva imela poravnnih računov, najin odnos, poznanstvo,prijateljstvo in naklonjenost je nekje obstalo in nobeden od naju ni imel poguma ali znanja po pravem pogovoru. In ne morem pozabit tistega njegovega pogleda v trgovini kak mesec predno se je odločil umret. Tako mučen, poln bolečine! Med nama je nekaj viselo v zraku.

Umrl je tudi bratranec, star komaj dve leti, pred 18leti...Pa se mi zdi da vse to ostaja z menoj. Cmok v grlu, solze in sanje....

Anja88...hudo je to res, da ne moreš dat tega ven, da se obtožuješ, res je, da čas celi rane, vendar ta čas je lahko zelo dolg...vleče se.

Svetovala bi ti, da greš  do nekega terapevta in se z njim o tem pogovoriš,
on ti bo znal svetovati kako omiliti spomin in dokončno odžalovati...to je zate
težko, sploh pa ker se kriviš...zavedaj se, da ti nisi kriva za situacijo, ki se je zgodila.

[Anja88]

Možgani in srce se ne marajo med sabo...
Po eni strani vem, da preteklosti ne morem spreminjat in vem, da so se najine poti pač razšle, da gre vse v obe smeri, ne samo mojo ali samo njegovo....pa vendar, mi je hudo, ker nisem popravila svojih napak, kolikor bi pač šlo. Če le njegova mama ne bi bila tak tiran in bi mi bila bolj naklonjena...res ne vem

Zoprno je, ker VEM, da je sam hotel umret, da nisva imela stikov zaradi naju obeh-lahko bi me on poiskal in vrgel žogo, zakaj bi morala biti ravno jaz tista?

Bom videla kako bo sedaj, ko bo tisti datum...Če bo tako hudo, kot je bilo tisti teden, ko sem izvedela za njegovo smrt...potem bom res morala do psihologa.

Da pa ne bo kdo narobe razumel...Se smejim, uživam s prijatli, uživam v sprehodih z mojo psico in v vsej skrbi za moje zverinice, ne želim umret, no nočem umret ker imam odgovornost do živali...Ampak pridejo dnevi, ko točim solze za njim, ko slišim tiste pesmi, ki mi jih je posnel in ko vidim njegovega psa, se pljem po tisti cesti mimo tistega kraja... Bog ne daj, da vidim njegovo mamo, povesim glavo ali grem po drugi poti.

[Toja]

Anja88....

[Star]

Hojla vsem...Ker ste tukaj že vsi zelo izkušeni in stari mački se obračam kar k vam za nasvet, ker ne vem več kaj naj naredim.
Gre se zaradi depresije, izčrpanosti in anksioznosti. Začelo se mi je pred 7-imi leti in zadnja 4 leta se zdravim z antidepresivi. Poskusil sem z Cipralexom, Portalom, Edronaxom in sedaj z Wellbutrinom (1 leto), vendar se mi stanje ni nič spremenilo. Popolnoma sem izčrpan, zamorjen in depresiven. Poskusil sem tudi s skupinsko psihoterapijo, hipnoterapijo in mišično relaksacijo, pa vse zaman. Opravil sem pregled EEG in REG, rezultati so bili brez problemov.... Nekaj tednov nazaj sem svojo psihiatrinjo parkrat prosil za menjavo zdravil, ker tako ne morem več naprej, pa mi še do sedaj ni ni javila, čeprav je obljubila, drugi psihiater, h kateremu občasno hodim, pa je rekel, da sumi da po vseh teh letih jemanja AD-ja in neučinkovitosti smatra, da to kar imam sploh ni depresija, ampak vse skupaj prihaja zaradi tega, ker se preveč sekiram.

Kaj naj sedaj še storim?
Po vsem tem ko sem že vse poizkusil in nič ni pomagalo se pogosto zalotim, ko razmišljam, da bi rad končal vse to. Prav res. Tako ne morem in nočem več, ves čas sem nesrečen in tako boli vse to...In šele dobro začenjam živeti, končujem študij....Bom moral vse življenje tako trpeti!
Kaj naj naredim?

Eno moraš vedeti, zdravila so ti samo bergla. Kaj, ko si zlomiš nogo in dobiš bergle, pošasi moraš shoditi. Če pač želiš, drugače si polomi obe nogi. Potem ti bergli ne bodo pomagali nič. Ker je na tebi.

Štrudiraj in doštudiraj.

Kaj si pa vse poizkusil? To me res zanima! Kaj si vse poizkusil! Kaj vse? Daj no, stara zgledam tok kot ti, stara sem pa enkrat več kot ti, samo odgovori mi na vprašanje, kaj vse si do konca izkusil?

Natrpan urnik, nerazumevajoče starše, mal čudne prijatelje, mal te je ženska zapustila, sem kaj pozaila? Daj no!, star si pa komajda 18 ali do 22.

Neki ti bom samo povedala, pa če boš užaljen ali ne, iz vas otrok so starši storili   margarine, ko se stopijo, niso več dobre, ko jih daš naprej zmzniti kot odmrznjene. Se pa niti ne čudim, obmetavate se s hrano po šolah, ne cenite nič, ne cenite niti človeka. Ne vem, morda imajo tudi starši premalo časa, da bi se s svojim otorkom ukvarjali.

Mislim, da sem nekaj postov zamudila, vendar me bodo tudi mlajši razumeli.

Smrt je samo sporočilo. Veliko se jih na ta  račun združi med živimi.