ne vem več kako naprej

[natalis]

Lepo pozdravljeni,kaj narediš,ko te preganja preteklost,ko maš non stop vsiljive misli,imam občutek,da me bo kar konec ne vidim več izhoda.Sploh se ne morem zbrat da bi napisala,tako,da bi kdo razumel,začelo se je 2 meseca nazaj,z nespečnostjo in izgubo apetita.Sedaj imam AD Cymbalto,30mg včeraj sem dobila še Mirzaten po katerem nisem spala nič,vmes sem 20 dni jedla Loram,kljub vsem okoli mene ki mi sušajo pomagat ne vidim izhoda,podoživjam stresne in hude dogodke iz preteklosti,otroštva,mladosti.Imam 33 let,partnerja,2 majhna otroka,jst pa tonem kot Titanik;nisem več sposobna normalno funkcionirat,želim si živet,pa se mi zdi da me bo pobralo.Trenutno je psihiater  včeraj ocenil depresija v krizi,pred dvema mesecema pa anksio depresijo oz.stres zaradi vsega kar se je nabralo.KAKO NAPREJ...mislim da semi bi zmešalo od same sebe. LP

[nebesno modra]

Ojla Natalis , še enkrat

Sem ti že malo odgovorila v eni drugi temi, ki si jo odprla- če malo pogledaš tja! Vsekakor bi bilo dobro, da si narediš plan za male korake, dan za dnem, magari si na list napiši kaj moraš narediti zase- mogoče en sprehod zase v gozd? Druga stvar je psihoterapija poleg tablet, čimprej se kam prijavi- saj itak je potem še treba čakati. Tretja reč je skupina za samopomoč- pač v tvojem kraju ali blizu tebe- tam boš lahko srečala ljudi, ki so šli skozi to in ti lahko ponudijo roko,

oglasi se čimprej še kaj, 

[natalis]

Hvala za nasvete; sem iz dolenjske in res bi morala nehat čakat da bo minilo samo od sebe oz, s pomočjo tbl.Ko prebiram druge vidim,da se da, ampak trenutno se prisilim nekaj  malega pojest in potem se zavlečem v svoj začaran krog,danes sem mogla vzet  Helex,ker sem bla čist na tleh.Nimam več volje skuhat ,ukvarjat se z otroci,nobena stvar me ne razveseli,samo tuhtam in premlevam,res sem hujš kot kup povoženga dreka,vse kar se je nabralo v vseh letih buta na plan.Kako sploh dobit mali žarek upanja,da bo spet posijalo sonce v moje življenje???

[Lost]

Natalis pozdravljena !!

Ne...na žalost naše tezave ne minejo.....ampak se včasih malo potuhnejo...potem pa še z
večjo močjo in veseljem izbruhnejo. Na dolenjskem imaš skupino za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=1&extmode=view&extid=313 ki se srečuje na 14 dni in
ravno jutri 7.5. imajo srečanje. SKUPINA za samopomoč je bila moj prvi korak.....da sem našel prave
sogovornike in ljudi ki so me razumeli in sem se PRVIČ počutil sprejet in razumljen.

Vseakor pa je to samo prvi korak, svetujem ti pa da čimprej poiščeš strokovno pomoč, da
urediš kemijo in potem tudi z psihoterapijo začneš odstirati oblake, ki zastirajo sonce.
JAZ takrat nisem verjel nobenemu, da se bom SPLOH še kdaj smejal bodo misli pod MOJO kontrolo,
ne jaz pod njihovo.PA mi je uspelo, kot še mnogo kateremu na tem forumu. Okolje je še vedno tu,
problemi so še vedno tu, tudi strahovi in tesnobe, SAMO MOJE REAKCIJE pa so povsem drugačne.

Pogumno......sonce je in čaka da posije na tebe 

[green boy]

 Okolje je še vedno tu,
problemi so še vedno tu, tudi strahovi in tesnobe, SAMO MOJE REAKCIJE pa so povsem drugačne.

s tem se tudi jaz strinjam začneš drugače doživlat in nisi več bogi stvor ampak bojevnik na poti
p.s.:ne si mislt da si zato kej slabša imej se še naprej rada in spremeni mišlenje na pozitivno

lep pozdrav z dolenjske
Domen

[Onix]

Hey .

Lahko ti povem, da se bo stanje sigurno prej ali slej izboljšalo, če si boš našla pomoč in prave tablete. Pod pomoč pa mislim predvsem kvalitetno psihoterapijo... To kar opisuješ je anksiozna motnja in prav zaradi te anksioznosti se ne moreš odlepit od preteklosti in vsiljivk. Sam imam OKM in zelo dobro vem kako je, ko te misli totalno dominirajo, ampak meni je ratal vsiljivke premagat in tudi tebi bo ratalo. Nekaj so mi pomagale tablete, veliko pa sm delal sam na svojih miselnih vzorcih in jih počasi spreminjal.

Od tesnobe in ankse se ti ne more zmešat, ne more se nič fizičnega zgodit, je pa res zelo težek občutek, sploh ta brezup... Ampak tukaj smo zato, da pomagamo, vrjemi mi use bo še ql...   

[nebesno modra]

Hvala za nasvete; sem iz dolenjske in res bi morala nehat čakat da bo minilo samo od sebe oz, s pomočjo tbl.Ko prebiram druge vidim,da se da, ampak trenutno se prisilim nekaj  malega pojest in potem se zavlečem v svoj začaran krog,danes sem mogla vzet  Helex,ker sem bla čist na tleh.Nimam več volje skuhat ,ukvarjat se z otroci,nobena stvar me ne razveseli,samo tuhtam in premlevam,res sem hujš kot kup povoženga dreka,vse kar se je nabralo v vseh letih buta na plan.Kako sploh dobit mali žarek upanja,da bo spet posijalo sonce v moje življenje???

Pozdravljena natalis  še enkrat!

Verjamem, da bo posijal drobni žarek upanja tudi zate. Poglej svoja otroka in sigurno ne boš ostala ravnodušna- kako so to lepa bitja in polna modrosti. Danes se ti zdi, da ni nobenega upanja ampak to je le en del tvoje poti kjer te čaka še mnogo sončnih žarkov. Mogoče pogledaš še na forum mame zofe, za pomoč mamicam ob obporodnih stiskah http://med.over.net/forum5/list.php?123

Včasih se nabere veliko stresa na kupu in potem začnemo malo po malo čistiti in gre. Ti si prvo pomoč že poiskal, zdaj moraš še malo naprej. Si vzameš kaj časa zase, za svoje potrebe, se družiš s kom, pogovarjaš, greš na kakšen sprehod??? Vse to je del terapije in okrevanja.

Vse dobro in oglasi se še kaj

[trzinka]

natalis

začela si s tem, da si odšla k psihiatru in nam na forumu zaupala svoje težave. Dober začetek

Kot so ti že vsi predlagali , ti tudi jaz svetujem psihoterapije, oz. skupino za samopomoč v Novem Mestu, ki jo vodi naša Slavka (kontaktiraš jo lahko preko ZS). Osebno jo poznam in ti povem, da je to oseba iz katere izžareva veliko pozitivne energije in jo je pripravljena deliti z vsemi nami, ki imamo težave.

Vedno je padec boleč in težko se je zopet postaviti na noge, posebej , če ni energije in volje, ki jo človek izgubi. Počasi ob pomoči zdravil, terapij, dobrih ljudi, foruma...., ti bo uspelo, verjemi

Naredi korak naprej zase, nimaš česa izgubiti, samo pridobiš lahko!! Pogumno!!

[Slavka]

Natalis  Kot so ti svetovali že moji predhodniki, je veliko že to, da si poiskala pomoč. Ob ustrezni terapiji se ti bo tudi stanje izboljšalo. Sicer se nam zdi, da se na začetku ne premaknemo nikamor, vendar potem vidimo, da se stvari počasi popravljajo. Počutje se izboljša in naše misli postanejo bolj vedre. Tudi jaz imam dva otroka in grozno mi je bilo, da sem tako "nesposobna" mama, ki ima sama s sabo največ dela. Že zarad njiju sem se trudila in si dokazala, da zmorem. 
Res je...jutri je v Novem mestu skupina za samopomoč... Če želiš kaj več podatkov, me kontaktiraj na zasebno sporočilo, pa ti povem kam in kdaj pridi. Na naši skupini se pogovarjamo o težavah...lahko pa tudi samo poslušaš, če bi ti bilo preveč neprijetno. Smo sproščeni, se tudi nasmejemo...tudi svojim strahovom...na skupini se nam zazdijo naše misli smešne...strah izgubi moč in lahko ga krotimo. Pridruži se nam, morda nam skupaj uspe. 

[nenci]

Pozdravljena Natalis

Kot so ti že prdhodniki napisali, ti napišem tudi jaz. Da se, da se priti z dna. Po korakih. Tudi pri meni je bil prvi korak psihiatrinja, pa AD-ji, pa helex, za ta forum pa sem izvedela po dveh mesecih jemanja AD-jev in muk. Tablete so prvi korak, naslednji pa je delo na sebi. Torej, psihoterapija, skupine za samopomoč. Kot je že Lost napisal, tudi jaz nisem verjela, da bo še kdaj saj približno znosno. Pa je, je posijalo sonce. Še so vmes oblaki, tesnobe, samo potem si jih znaš drugače razlagati. Naše reakcije so na te strahove drugačne.
Jaz toliko prijateljev, kot jih imam sedaj, nisem imela nikoli.

Vse bo še dobro, boš videla, še z užitkom boš objela svoja otroka, samo ne obupavati.

In prvi korak je tudi to, da si se oglasila na forum.

Pojdi na skupino, tam so ljudje z enakimi težavami, ki te bodo razumeli.

Pogumno

nenci