Jeza

[nikKi]

Živjo

Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z močno jezo, ko si tik pred paničnim napadom? To se meni dogaja kar pogosto (povod je ena oseba), do sedaj pa sem se resnično lahko sprostila samo s histeričnim jokom. To me je verjetno tako utrudilo, da je bilo že kar nekakšno blaženo stanje. Rada bi našla kakšno drugo metodo (avtogeni trening in nadzor dihanja ne pomagata). Aja, pomagalo mi je tudi, če sem močno nadrla tisto osebo (verjemite, imam razlog, čeprav je res, da se tako ne rešuje težav). Tudi šport mi nekako ne pomaga, kmalu spet čutim enako.

[Libby]

Imam izkušnje z gromozansko jezo, ki je začela uhajati skozi ventile; zato da bi jo potlačila, pa sem (nevede in nežele) doživela panični napad, hiperventilirala kot nora. V tistem momenti mi ni nič pomagalo, šla sem se skrit na samo v temo in počakala da napad mine. Jeza je ostala. In se izrazila naslednjič v enaki obliki.
Po moje je treba o jezi govorit, jo na ne samodestrukriven način dat iz sebe. Mislim, da vsakemu ustreza nekaj drugega. Si poskusila boks? Tek? Spravit jezo na papir?

[Roost 12]

Tisto kar je meni pomagalo nekoliko zmanjšati moč jeze, je bilo ozaveščenje kako se začne. Naj obrazložim. Ponavadi se zaveš jeze šele, ko ti prebije dno. Mene so enkrat med govorom povsem mirno in brez obtoževanja opozorili "spet si jezen". Jaz sem takrat avtomatsko šel 'vase' kot pri meditaciji, ko opazuješ svoje notranje občutke, da bi preveril in ovrgel njihovo obtožbo. Presenečen sem ugotovil, da sem res jezen. Do takrat sem mislil, da je moj način govora vnesel pač nekaj energije in barve v pogovor. Preden sem prevzel ta način govora sem imel sam o sebi mnenje, da govorim povsem dolgočasno (drugače povedano: preveč mirno in 'cagavo'). Zato še danes govorim z neko jezo, ker mi to daje (samemu sebi) občutek prepričljivosti.

Sedaj vem kdaj postajam jezen, tako da imam več možnosti spremeniti način govora. Mogoče ti bo lažje opaziti jezo kot agresijo. Pri meni se na primer začne s pritoževanjem & obtoževanjem (v smislu: oni so to naredili, oni so krivi....ne kot smiljenje samemu sebi). Jeza vedno prekriva neko drugo čustvo. Na primer, ti ne uspe nekaj narediti tako kot si si zamislil in si razočaran nad sabo, zato ga hitro prekriješ z jezo. Še vedno mi ni uspelo povsem odpraviti jeze. Ne vem kaj bi pomagalo. Mogoče več samozavesti, da mi ne bi bilo treba uporabljati jeze kot nadomestek le-te in zmanjšati ta občutek napadenosti, ko te nekdo, na primer, obtožuje, kritizira, itd. Hmm.

Evo, delček mene. Upam, da ti pomaga.

[nikKi]

Hvala obema!

Drugače pa boks že dalj časa razmišljam, vendar imam nekako problem utelesiti jezo. Brcnila bom v vrata na primer, ne bom pa mogla avtomatično nekam udarjati (vreča). Roost všeč mi je, kar si napisal:

Jeza vedno prekriva neko drugo čustvo. Na primer, ti ne uspe nekaj narediti tako kot si si zamislil in si razočaran nad sabo, zato ga hitro prekriješ z jezo.

Se močno strinjam s tem. Po drugi strani pa se mi jeza kot sama po sebi ne zdi tako slaba, je del življenja, osebnosti. Samo problem imam, kako jo sprostiti. Kričanje vem, da pomaga, ni pa idealno 

[samsara]

nikki, meni se podobno dogaja. Zaradi te jeze sem bila že celo fizično nasilna do neke osebe, čeprav si tega v tej meri ni zaslužila. Temu močnemu navalu besa je ponvdi sledi jok, šele po katerem se mi rata nekko umirit.  Probla sem pa vse živo, da bi bolje obvladovala 

[nikKi]

Ja jok je res pravo blažilo. Samo ni pa dobro za učke 

[Libby]

Ne vem, kaj bi dala, da bi jok ponovno ublažil mojo bolečino. Nazadnje sem se počutila olajšano po joku, ko sem bila stara 13/14 let. Zdaj pa nič več.

[nikKi]

Kako pa zdaj reagiraš libby?

[Libby]

Trenutno  ne zmorem jokat. Morda sem zadnje pol leta preveč jokala. Žal pa ni bilo tistega olajšanja potem, ker se moja življenjska situacija ni nič spremenila in sem samo jokala, včasih tudi po par tednov skupaj, noro hudo mi je (bilo). Sedaj pa sem nekako otopela, ne vem, mislim, da sem se "izključila", da bi tako manj bolelo. Glede joka sem pa zlo jezna nase. Sovražim jokat pred drugimi ljudmi. In to zadnje čase počnem, ne zmorem se zadržati in me je sram tega. Ker tako pokažem ostalim, da sem slabič. Da se ne morem zadržati. In tudi nočem, da vidijo, kako gnila sem v sebi. Kar se jeze in mojih reakcij tiče, pa jo največkrat ponotranjim. Biti mora res hudo in boleče, da si jo upam izrazit, oz. jo usmerit na prave ljudi/zadeve. Prevečkrat se navidezno jezim na manj pomembne stvari, glavnino pa puščam, da me razžira noter. Postanem jezna nase in se posledično kaznujem na ta ali on način. Morda ima moj način (ne)izražanja jeze korenine v družini, ko jeza z moje strani ni bilo sprejemljivo čustvo, oz. so enačili jezo s tem, da bom postala grda in da me ne bo nihče maral. In to se mi je kakor zapisalo v DNK. V sebi sem zelo jezna, torej sem posledično tudi zelo grda in me res nihče ne sme marati. V kaj vse sem se prepričala... Moram pa reči, da sem v svojem življenju samo 2x za trenutek začutila jezo do osebe, do katere bi jo po vseh objektivnih kriterijih morala čutiti, ker me je grdo zaznamovala. Imam velik konflikt glede tega, ker v sebi čutim res veliko jeze, vendar ne čutim jeze do te osebe. In mi je žal dragih ljudi okrog mene, ki včasih tudi po nepotrebnem trpijo moje izbruhe, ki se v globini ne nanašajo nanje, ampak na posledice, ki mi jih je prej omenjena oseba povzročila. Resnično mi je žal, da taka kot sem, prizadenem ljudi, ki jih imam najraje in so mi najbližji. Pri sebi čutim, da če je že kdo sposoben poslušati, prenesti, razumeti mojo jezo, bodo to moji najdražji. Vendar žal ni vedno tako in marsikateri odnos se je že pokvaril, tudi zaradi moje jeze oz. moje nesposobnosti se učinkovito spoprijemati z njo. Včasih čutim neznansko željo po tem, da bi koga/kaj mahnila, da bi sprostila vso nakopičeno negativno energijo. Saj v preteklosti sem to že počela, razbijala z vrati, boksala v steno, se prav živalsko drla, enkrat sem celo mamo mahnila po licu (sram sram sram me je tega), ampak takih stvari si ne morem več privoščit. Tudi sama razmišljam o boksu in kako bi prilepila NJEGOV portret na boksarsko vrečo in mu zmesarila papirnat obraz. Pol pa pomislim - ja kako bodo pa drugi gledali name, če se bom tam znašala nad neko risbo, pol bom pa res samo še za zaprti oddelek. Itd. Vedno ista zgodba. Razmišljam, kako bi dala ven iz sebe vse to sranje, na koncu pa sama sebe kaznujem. In ponovno postanem jezna nase. Začaran krog. Drugače pa včasih ko mi prekipi postanem cinična. Še en slab način reagiranja. Sem pa opazila, da mi včasih pomaga, da spravim stvari na papir, ker potem ni jeza več samo v moji glavi. Ampak to vedno manj deluje. Vedno bolj čutim potrebo po fizičnem izražanju jeze. Tudi ko se grem namerno fizično zmatrat, to ne prežene jeze. Bi morala najti kakšno drugo tehniko.
Dost nakladanja.

[nikKi]

Poznam občutek, ko ne moreš več jokati, glede nekaterih bolečin postaneš otopel. Včasih tudi nič ne pomaga, če poveš tisti osebi, kar ji gre. In vem, kako ti je, ko ti dajo čutiti, da si čudna, če reagiraš po svoje. Ampak tako boš reagirala tako ali tako ane? Vsaj občasno. Mislim, da je bolje kar sproti to dati ven, včasih, ko si jezna, pa misliš, da lahko škodiš sočloveku, pa raje piši, piši, ali pa uničuj pohištvo Prej ali slej ti tvoj bit da vedeti, da mu ni prav nič všeč, kako prekrivaš njeno čustvovanje.
Po drugi strani pa ni preveč dobro gojiti nekih sovražnih občutkov do nekoga (vem, zelo težko), poskušaj si predstavljati sebe, ko ti je bilo najhuje, pobožaj se, reci, ni več tako, tistih časov je konec. Zdaj sem odrasla in močnejša. Poskusi razumeti, da nekateri ljudje pač pijejo kri drugim, takšni so povsod. Vendar imajo tudi oni svoje razloge in trpijo.

Glede izražanja sebe bi še dodala, da sem tudi sama na poti, kako to storiti na primeren način. Vendar pa se nikoli NIKOLI več ne bom zatirala! Vse težave, ki jih imam zdaj s počutjem, so posledice tega. Moja bit mi pravi "počakaj malo, to mi prav nič ne ugaja" , tako tudi težave lažje sprejmem.

Prisluhni sebi, sprejmi svoje občutke, edina tvoja naloga v življenju je, da izražaš sebe in se učiš.
Upam, da sem kakorkoli pomagala 

[Libby]

nikki,

si pomagala s tem, kar si napisala in s tem, da si se odzvala. Hvala ti. Več napišem ob priliki.