Živjo MetkaKako lepo, da smo se tukaj srečali. Svet je tako velik, tako veliko ljudi je na njem, mi pa smo se vendarle tukajle srečali.
A veš, kaj je enkrat rekel en norec v norišnici?
"Kaj je to sreča?" jih je vprašal duohtar.
"Sreča je, če kdo koga sreča," je rekel.
Tudi jaz sem vesel, da sem te srečal. Bomo kakšno rekli. Ja, depresija je zoprna reč. Tisti občutek, ki ga poznam jaz. Ki me popade..... recimo na nekaj dni, ali pa kdaj tudi večkart na dan..... Ali pa se mi tako samo zdi, tele deževne dni..... Želja, da bi kar šel spat, za zmeram, in se nikoli več ne bi zbudil..... Tako nekako. Ali pa da bi prišel kak dobri angel in mi povedal, da sem priden, pa dal nekako smisel mojemu življenju.
Pa seveda v življenju to ne gre tako. Kar sam se bom moral zmigati in najti smisel v svojem življenju. Tako nekako, ane?
Posebno te deževne dni. Rad bi šel na izlet na grad ali pa v tivoli, pa se mi kar nekako ne ljubi. Ampak, kot sem že prej rekel. Bom moral kar sam spraviti svoje kosti v pogon. Nihče drug jih ne bo namesto mene.
Pa morda boš ti kaj napisala, kaj počenjata tvoji mijavkici, pa tvoj mali hov-hov. Saj tile tvoji so vendar najboljši naravni antidepresiv.
No, preveč blebetam o sebi. Bom raje nehal. Bodi prav nežno pobožana.
PoniP.s.: Res upam, da nisem tule napisal kaj nespodobnega. Ker, veš, prav res ne bi bil rad žaljiv. Ampak kadar napišem kako takole pozdravno pismo, me pet minut po objavi, ali pa morda nekaj ur, nenadoma popade občutek, da sem napisal nekaj grdega, žaljivega, pa da moram to hitro zbrisat.
