Kako si priznati depresijo?

[rekviem]

Živjo!
Najprej BRAVO za tale forum  Že takoj naj razložim, da sama nisem depresivna, imam pa depresivnega fanta. Verjetno me boste nekateri grdo gledali, češ, kaj pa ona tukaj dela... Že nekaj časa berem in pregledujem različne topice in se izobražujem, saj mi ni vseeno za svojega fanta. Tako ga lahko bolje razumem in mu stojim ob strani. Tu pa nastopi problem: ON si ne priznava, da ima depresijo! Ima VSE simptome (ki jih ne bom naštevala), a kljub temu da sva skupaj brala članke, debatirala, šla čez res res hude dneve, tedne ne bo priznal, da ima problem.
Spoznala sva se več kot leto dni nazaj, zaljubila kot še nikoli in počasi je prihajal njegov pravi obraz na plan, saj mi je skušal vse to prikriti, mislil je da ima pač slabe dneve oz. velik napor v službi. Celo leto sem mu stala ob strani in vztrajala, kljub njegovim izpadom, ignoriranjem, zapiranjem vase, opijanjem raznih substanc, črnih misli in celo poskus samomora. Ko pa sem začela brati vaš forum, mi je vse postalo jasno, vse puzle so se poklapale in začutila sem kar veliko olajšanje, saj sem mislila da sem jaz nekako kriva za vse to. Pravil je, da ga dušim, tečnarim in pritiskam na njega, da se to ne spremeni čez noč. Čez čas sva se odtujila, ljubezni od njega nisem več čutila, ni se več trudil, otopel je, ohromel, zaprl vase. 3 tedne ga že nisem videla, slišiva se vsak dan, oba sva se strinjala, da se razideva. Jaz imam še vedno upanje, da bi se vse rešilo, če bi si le priznal da ima problem, ki se ga da rešiti, tisočkrat sem mu že ponudila svojo podporo, iskala psihiatre, literaturo, naravne medikamente (ostro zavrača kemijo, tablete!)...  Zaupal mi je, da se mu to dogaja že leta in leta, da sem jaz edina svetla točka v njegovem življenju in da že dolgo ni bil tako srečen.
Zanima me, kako naj ga pripravim da si odpre oči? Ali naj tudi jaz obupam in ga pustim pri miru? Kako naprej, če sprejme pomoč? Kakšno pomoč?
Fant se me je res dotaknil, tako šibka sem ob njemu, da sama sebe presenečam, tako težko ga pustim od sebe. Kljub temu, da sva si po naravi zelo različna, jaz optimistična in naivna, on pesimist in realen, sva se super ujela, kemija je še vedno prisotna, čustva pa trdno zasidrana.

Res hvala za odgovore in nasvete 

[Suzy]

Izjemnega pomena je, da  bi fant sam sebi priznal,da ima težave. O svojih občutjih je potrebno govoriti s svojimi bližnjimi. Priznati in dovoliti si je potrebno majhne slabosti in jih sprejeti z vsemi ostalimi lastnostmi. Vsakodnevne obremenitve je potrebno zmanjšati, zato si izdelamo urnik prednostnih nalog in ciljev, ob tem pa izbirati lažje dosegljive cilje, predvsem na začetku reševanja iz depresivnega razpoloženja.

Zanikanje težav in samega sebe vodi le še globlje in globlje.Mislim,da si storila vse kar
je v tvoji moči....in dokler nebo sam spoznal,da ima problem je vsa tvoja energija in trud
zaman.
Res škoda,da ne poišče kakršnekoli strokovne pomoči,vsekakor pa je velikega pomena,
če mu stojiš ob strani...

[alexx]

Vsakega takega podpornega člana smo veseli rekviem. Še vedno je malo ljudi, ki sami niso bolni, a razumejo.
Kaj naj ti rečem? Veliko si že poskusila, in kot pravi Suzy nimaš v bistvu nič drugega, kot počakati in mu stati ob strani. Nekega dne, prav kmalu se bo dokončno zrušil, se bojim. In takrat te bo zares rabil. Ne še obupati nad njim. Še ne.

 

[rekviem]

Ooo, hvala za odgovore, Suzy in Alexx

Hja, vsakodnevne obremenitve si je že zmanjšal na delo in dom, to pomeni da dela 12 ur, pride domov, povečerja in zaspi, saj za kaj več nima energije ne volje. Zadnje čase še zame ne (ne živiva skupaj), raje se je zapiral in me tudi za vikende ni hotel videti. Tega nisem in nisem razumela, dobila sem občutek da mu ni več mar zame, da si ne želi skupnih trenutkov in da sem mu odveč. Velikokrat mi NI znal pojasniti, zakaj hoče biti sam, tako sem delala svoje zaključke in pri tem zelo trpela. Ni me znal niti potolažiti, da me ima še vedno rad, kljub temu da želi biti sam. Kot pravijo, daleč od oči, daleč od srca... Sedaj ko berem tale forum, ga mogoče bolje razumem in ugotavljam, da sem tudi jaz delala napake, saj sem bila zelo netolerantna, zaščitniška in tudi nesigurna sama vase.

Nekako sem videla njega v tem postu od Peritze:
Star sem 27 let. Jemal sem AD-je 2 leti (imel sem težave z depresijo in anksioznostjo), nato pa sem začel hoditi s punco, ki je fotokopija mene v vseh pogledih. Precej hitro se je preselila k meni. Na začetku je bilo super, nato sem se odločil da bom začel zmanjševati količino AD-jev. Ko mi je to uspelo, sem zapadel v depresijo, začel sem se zapirati vase, ni mi bilo več do pogovora z njo, pojavili so se strahovi pred prihodnostjo, nisem več videl naju skupaj, poleg tega pa sem začutil čustveno apatijo. Nisem bil več sposoben izražat čustev. Ona je to počela na najlepši način, kar me je začelo motiti. Začel sem se spraševati ali je to to... Nato pa me je premagal strah, da ne bom zmogel. Zato sem jo pustil. Sedaj mi je pa zelo žal... Vem da take osebe ne bom našel več v svojem življenju. Najbolj prijazno, ljubeče bitje z neverjetno globino.

in njegov odgovor:
Ja sej stvar je v tem da me ona čisto razume... Problem je v tem ker se tudi ona boji z mano naprej, saj se boji da se stvar nebi ponovila. Najbolj pa se bojim samega sebe. Za njo si želim srečo in ljubezen. Bojim se da ji morda tega ne bom uspel pokazati. Vem, zveza je garanje. Poskušal bom naprej z AD-ji, in upam da mi bo pomagalo.

Veeeeeliiiiiiik problem je pri nama je, da si on ne priznava, da ima kakršnekoli težave, kaj šele depresijo, zavrača vso kemijo in se globoko v sebi boji, kaj bodo pa ljudje rekli. Če se bova odločila, da res ne bo šlo več naprej in končava, bova tudi prekinila vse stike, tako da mu ne bom mogla več stati ob strani. Takrat bo sam. In takrat bo tud mene stisnilo...   

[Star]

Moški prizna takrat, ko zaupa in je to velikega pomena zanj! Fig res ne bo priznaval, še manj nosil v ta namen svoj ego.

Men pa zanima, če si se sploh pogovorila z njim, da mu lahko postavljaš diagnozo?  To je prvo in me vse ostalo ne briga, kar si prebrala.

Hvala.

[rekviem]

Ja, Star se strinjam s tabo, jaz res nisem na mestu, da bi mu postavljala diagnozo, samo bi pa rada da si vsaj malo prizna, da ima težave in naj najde pomoč pri strokovnjakih, oni ga bodo pa naprej usmerili. Kot sem že napisala...
Ima VSE simptome (ki jih ne bom naštevala), a kljub temu da sva skupaj brala članke, debatirala, šla čez res res hude dneve, tedne ne bo priznal, da ima problem.
...sem se pogovorila z njim, sicer zelo počasi in previdno in priznal je, da nikoli pred tem ni pomislil na depresijo, da sem mu pokazala nekaj znakov, ki ga uničujejo in je celo 2 meseca jemal Dominor, ki pa je blažilec stresa in ni učinkoval. Za druge tablete niti slišati noče. O tem se je pogovoril tudi z mamo, ko mu je bilo najhuje in mene ni bilo v Sloveniji, ona mu je celo že poiskala nekega psihiatra, vendar ni nikoli poklical in se naročil, saj je menil da je predrag (90€) in da on že ne bo hodil k "šrinku".
Kaj menite o Deprim Forte? Se obnesejo? Prebrala sem, da so rastlinskega izvora (šentjanževka), vendar nisem prepričana, da ni notri kake sintetike...

[Star]

Rekviem, glej, nihče, ampak res nihče ne mara, da ga nekam sili nekdo, kamor pač meni, da ni za tja. Glej, obstajajo moški, ki za nobeno ceno ne bo priznal, a se bo urezal, bo "jokal" kot največji otrok. Samo karikiram.

Ne sili ga. Pogovarjaj se z njim. Bo že sam poiskal pomoč, ko jo bo potreboval. Dokler stvar ni huda, jo pač ne bo. Lahko ti rečem, da se s tem lahko samo sprijazneš, ker takšen pač je.

Glej, spet, če lahko gledam iz sebe, vsi smo mislili, čeprav sama niti ne, zato je bil na ta račun tudi odprt post, da mi bo EKI godil. Kot pomoč. Na koncu lahko le rečem, da se je vse skupaj samo še poslabšalo. Ne krivim nikogar, še najmanj meni zelo ljuba zdravnika, in vsi so me spraševali, kaj sploh delam tam, saj sem bila na skupini bolj terapevt vsem skupaj, kot pa pacient, kot kao ostali, ki so se rezali z žago, ena po genitalijah, druga "stotič" žile na rokah, kjer je bilo vidno, tretja se je s čiki prižigala, ker ji nekaj ni bilo prav, ker so ji rekli, da bo morala domov, če ne misli sodelovati - katastrofa zame in za razliko od drugih, ki so jih domov pošiljali, so bili presenečeni, ko sem v tren oka naznanila odhod, prostovoljno. Tako kot sem prostovoljno tudi prišla.

Ok, mi potem moj terapevt, še vedno (sem zelo vesela, spet) pove, da bo odšel počasi v pokoj. Kakšen je ta "počasi" termin, ne poznam, zato sem se naročila k drugemu terapevtu. Ženski. Ona naj gre v pokoj, pa naj zamenja malo leta ta moj terapevt, da bo še vedno ostal. Una pa naj gre, ker ... Zelo sem pogrešala svojega terapevta in sem zelo vesela, da se pač še ne misli upokojiti. Tako je človeški človek, da malokdaj srečaš takšnega. In imam v ponedeljek oba meni ljuba zdravnika. Tako bom danes lažje zdržala tja do ponedeljka.

Želim ti povedati, da včasih s silo lahko storiš več škode kot koristi.

Kot drugo pa, postavi se v njegovo kožo - kako bi bilo, če bi tebi nekdo prinesel že datum psihiatra, ker bi ti želel samo pomagati, kot bi rekel, kot ti?

Mislim, da je tvoj izbranec človek, ki mu veliko pomeni že to, ko se z njim pogovarjaš in ga poslušaš ter slišiš. Zaenkrat pusti "silo" psihiatra, ker s tem lahko človeka le odženeš. Recimo, sama tudi vem, da so nekateri predebeli, pa bodo sami dojeli, ko jim ne bo več zneslo. Nimam pravice soliti pameti nekomu, ki je težji od mene za 50 kg na primer. Imam zato več kilogramov sama na karakterju.  

Če gledam človeka, s katerim si včasih popestriva dan, noč, mi je rekel, da ne mara, če mu nekdo ukazuje. A sem le rekla, naj se pride k meni stisniti. In sem obrnila besede, kjer je bila zraven še beseda prosim. Potem je tekel v objem.
Drugi primer - vprašam po gsm, če me kaj pogreša. In kot moški ego, je vse zanikal. Ko sem ga pogledala v oči, je pa kimal in me stiskal kot kuža, ki gospodarja ni videl nekaj dni.

To so takšni primerčki, morda, da boš bolje razumela, kakšne so morebitne malenkosti, kjer jih znaš tako obrniti, da je za vse ok.

Srečno. 

[rekviem]

Hvala za vse napisano, Star in si bom vzela na znanje, se tudi strinjam s tabo, da človeka ne smeš siliti. Da ne boste narobe razumeli, o psihiatru sva govorila le nekajkrat in ga NE posiljujem s tem, saj vem kje je meja. Tudi o depresiji ne govoriva lih vsak teden. Rada bi le normalen odnos, ki pa ga ni ravno zmožen. Tukaj ne smem delati krivico depresiji, saj je možno da je tak karakter in pač rabi svoj mir. Saj ga vsak, seveda, samo "ignoranca" v odnosu ni ravno prijetna.

Vse zgoraj napisano je bilo bolj zame, da se jaz o tem kaj naučim in zvem, preberem vaše nasvete in izkušnje, saj mi veliko pomagajo pri razumevanju njegovih dejanj. Vem, da sem edina kateri se tako zaupa in mu je dovolj le pogovor, brez obsojanj in nasvetov. Pravi, da se mu je življenje za 180 stopinj obrnilo na bolje odkar je mene spoznal, da je končno po nekaj letih spet začutil navdušenost, voljo in ljubezen do nekoga. Vendar še vedno kdaj pa kdaj nastopijo te njegove "travmice", ki vplivajo na najin odnos.

Prosim, svetujte mi ali so Deprim Forte v redu? Rada bi vedela, kaj lahko pomaga, če ga spet "zvije".

[alexx]

Mislim, da Deprim forte lahko koristi, če ga dlje časa jemlješ, in če ga jemlješ bolj kot preventivo. Ko depresija že nastopi pa AD-ji sigurno bolj koristijo. Škoditi vsekakor ne more.

Važno pa je, da veš, da se "pravih" depresivov in rastlinskih ne sme skupaj jemati. U glavnem so na osnovi šentajnževke.

[Aslan]

Resnično je tako, da dokler si sam ne bo priznal bolezni, toliko časa se stanje ne bo popravilo, prej bo šlo le še navzdol. Depresija je bolezen in potrebno jo je zdraviti.

Na razpolago sta psihoterapija (zdravljenje skozi pogovor pri psihoterapevtu) in
psihiatrično zdravljenje (z zdravili ki jih napiše psihater) in ob vsem tem veliko lastnega truda za sebe.
Za začetek ti predlagam, da mu kupiš knjigo Depresija za telebane
http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558

Je priročnik kjer lahko veliko zveš o bolezni, opisane so vaje, načini pomoči in samopomoči ... Morda skozi listanje knjige spozna kaj se mu dogaja in da obstaja pot iz tega.

[Star]

Hvala za vse napisano, Star in si bom vzela na znanje, se tudi strinjam s tabo, da človeka ne smeš siliti. Da ne boste narobe razumeli, o psihiatru sva govorila le nekajkrat in ga NE posiljujem s tem, saj vem kje je meja. Tudi o depresiji ne govoriva lih vsak teden. Rada bi le normalen odnos, ki pa ga ni ravno zmožen. Tukaj ne smem delati krivico depresiji, saj je možno da je tak karakter in pač rabi svoj mir. Saj ga vsak, seveda, samo "ignoranca" v odnosu ni ravno prijetna.

Vse zgoraj napisano je bilo bolj zame, da se jaz o tem kaj naučim in zvem, preberem vaše nasvete in izkušnje, saj mi veliko pomagajo pri razumevanju njegovih dejanj. Vem, da sem edina kateri se tako zaupa in mu je dovolj le pogovor, brez obsojanj in nasvetov. Pravi, da se mu je življenje za 180 stopinj obrnilo na bolje odkar je mene spoznal, da je končno po nekaj letih spet začutil navdušenost, voljo in ljubezen do nekoga. Vendar še vedno kdaj pa kdaj nastopijo te njegove "travmice", ki vplivajo na najin odnos.

Prosim, svetujte mi ali so Deprim Forte v redu? Rada bi vedela, kaj lahko pomaga, če ga spet "zvije".

Rekviem, lepo te prosim, ne ga srati in ne prepuščaj svoji lastni presoji zdravil, brez zdravnika, niti zase, še manj za koga drugega! Te bo potrebno nažgati po rit, kot otroka, ki ne posluša. Pa kaj pol, tako se tudi učimo, vsi po vrsti. Ne seri ga in siliš v neznano, brez dovoljenja kateregakoli zdravnika!

Če sem naprej prebrala do konca, res ne vem, če kaj razumeš! Ponudi Lekadol, ne pa zdravil, ki jih niti sama ne poznaš! Tu sprašuješ, pa saj to niso bonboni no! Ko bodo stranski učinki, se boste pa na urgence vlačli, ker je slučajno priletel napačen tablet v vaš želodec. Prosim! Kdo je tako nor, da bo namesto zdravnika predpisoval terapijo, čeprav ni zdravnik? Ti nisi menda!

To me malo jezi, ker želiš z vso svojo pomočjo morda storiti komu tudi škodo.

Ni ti jasno. Ne razumeš. Popolnoma zaupam dvema zdravnikoma. Srečala sem do sedaj 2x novo/staro, pa mi ni potegnila (dobro, da nisem moški, ki bi imel razlog za takšno besedo    ), ampak, če razumeš, zakaj potem sprašuješ po zdravilih, ki jih ni predpisal zdravnik določeni osebi?

Serjete ga s temi zdravili, pa vse je samo v glavi. Mene zvijejo krivice in potrebujem nekaj dni, da se poberem, boli me to, da so mi skorajda vsi, ki sem jih imela rada, umrli, boli me, vseen drek, tu ni nihče terapevt - želim povedati, da če, tebi pomaga Aspirin, je zame strup zaradi želodca, zato vzamem Lekadol, v nujnih primerih kaj močnejši analgetik. Če imam dozo 40 mg za želodec Nilarja (hvala zdravniku), potem vedi, da ne moreš sama odločati o tem, kaj komu pomaga, če le to ne ugotovi sam zdravnik.

Ok, ti prinesem kakšen Sanval, ker bom vse odnesla nazaj, samo enega sem vzela v življenju, čista kriza stranskih učinkov. Še obe škatlici imam že več kot pol leta doma.

Prenehajte se ukvarjati s teorijo, ki ni osvojena, ki se ne soupada s prakso, ker podzavest in zavest nista usklajeni.

Če sem te pa neupravičeno "napadla", te vprašam, zakaj te zanimajo učinki zdravila.

Hvala.

Oprosti, zdravila niso nedolžna stvar, so pa bergla, da lažje prebrodiš ali prebrodiš.

Kup knjig sem prebrala v adolescenci, v puberteti in sem nehala pri svojih 17 letih. Ker pišem knjigo življenja, ki je praksa. Rada pa rešujem križanke.     

Ne sertega. Po domače.

Vse dobro. 

[vesnav]

Star, oprosti, ker se vmešavam.
Ampak meni se zdi, da so deprim forte tak dodatek z naravnimi snovmi, ki ga dobiš v lekarni v prosti prodaji.
Po mojem mnenju in izkušnjah deluje pomirjujoče na telo, podobno kot šentjanževka, stres kontrol ali kaj podobnega.
Spomnim se namreč, da sem to enkrat kupila. Mislim, da so rdeče kapsule.
Ne vem, če kaj pomagajo, škodijo pa gotovo ne, saj so testirani, podatke se sigurno da dobit, če malo pobrskaš.
Dekletu želim vse dobro. Kuhanje čajčkov in tudi naravne učnikovine gotovo pomagajo, vprašanje le, kako globoko je v resnici njegovo stanje, da ne rečem depresija, ki, po opisanem sodeč, spominja nanjo.
Seveda po mojih izkušnjah.

Lp

[Toja]

Se strinjam Vesna...za blage depresivne težave in vsak si lahko prebere
na netu....tukaj ni potreben noben zdravnik, ker so v prosti prodaji.


http://www.lek.si/si/zdravila/brez-recepta/deprim/


Rekviem mogoče je prav, da si prebereš tole, če pa pri partnerju opažaš
hujše težave in ne želi sam obiskati psihiatra, pojdi z njim in skupaj se boste
pogovorili. Ne rabiš napotnice!

Star tebi pa svetujem, da svojo energijo usmeriš drugam in verjemi mi, da se boš boljše počutila.
Če pa si v težavah in rabiš pogovor sem ti na voljo...samo obmetavanja ne maram!

[Star]

Star, oprosti, ker se vmešavam.
Ampak meni se zdi, da so deprim forte tak dodatek z naravnimi snovmi, ki ga dobiš v lekarni v prosti prodaji.
Po mojem mnenju in izkušnjah deluje pomirjujoče na telo, podobno kot šentjanževka, stres kontrol ali kaj podobnega.
Spomnim se namreč, da sem to enkrat kupila. Mislim, da so rdeče kapsule.
Ne vem, če kaj pomagajo, škodijo pa gotovo ne, saj so testirani, podatke se sigurno da dobit, če malo pobrskaš.
Dekletu želim vse dobro. Kuhanje čajčkov in tudi naravne učnikovine gotovo pomagajo, vprašanje le, kako globoko je v resnici njegovo stanje, da ne rečem depresija, ki, po opisanem sodeč, spominja nanjo.
Seveda po mojih izkušnjah.

Lp

Vesna  ,

ne vmešavaš se, ker gre samo za mnenja. Če drugi drugače zastopijo, ni moj problem. Dokončno.

Menim, kljub vsemu, strinjanju ali nestrinjanju, da če je krompir dober zame, za drugega ni fižol, za nekoga je pa oboje. Primerjava je dovolj priročna. Tako zagivarjam še vedno, da je tisto, kar zdravnik predpiše, pravo; če so stranski učinki, bo terapijo spremenil.

Vprašala bi še, če po lekarnah zmanjkuje doz Persena - ker je na naravni bazi? Je učinkovit, blažen ali je samo v glavi, da nekaj pač pomaga, ker tu, oprostite, ne razumem, kakšne "koktejle" vam dajejo.

Vprašam. Kako je potem s Persenom? Zakaj potem sploh hodite po pomirjelvala na recept, če vam je tako blaženo z naravnimi učinkovinami. Dajte no.

Dokler v psihi ne boste pošlihtali nič, vam Nič ne bo pomagalo.

Če vas prepričam, da imate v vodi stiopljen aspirin - prepričana sem, da bi vas na enkrat nehalo vse boleti. Ker bi ugotovili, da, ne vem, vam manjka samo pozornosti.

Love you all 

Karikiram napisanim odgovorom.

[vesnav]

Star, hvala.
Rožico ti dam pa še eno..

Seveda je samo mnenje.

Bodi tako prijazna in dojemljiva in razumi, da je zgornja punca zaskrbljena zaradi fanta in je hvala Bogu našla forum, kjer imamo s temi skrbmi izkušnje.
Dovoli, da ji čim več ljudi pomaga, kakor ve in zna.
Tudi sama menim kot Toja, da čim prej poišče tudi strokovno pomoč, poleg foruma.
Sama ali s fantom, samo da začne.

Tudi če je vse v glavi, mnogi in v določenih situacijah teh stvari v glavi nis(m)o sposobni sami razrešiti.

Bodi lepo.

[Star]

Vesna, zato pa so mnenja. In z njimi se prostor samo širi, kjer vsak lahko objektivno pridobi svoj pogled. In to je to.
Morda nekdo ne potrebuje 10 strani jokajočih odgovorov. Morda potrebuje samo "strelo", ki ga strese in razsvetli. Smo različni. Tako da, forum je odprt.

Meni tudi marsikaj ni bilo všeč, pa sem pač sprejela mnenja in tudi podala argumente in na koncu dokazljive zame argumente, zakaj sem nekaj čutila, kot sem. Ampak, tema nisem sama. Sama sem povedala mnenje. In kot sem opazila, se mi ni zdelo, da bi ga oseba nekako negirala. Tako da ... ne da se mi. Ker sem dovolj jasna, da se stvari razumejo.

Vsak naj odnese zase vse, kar meni, da bo dobrega zanj, ostalo naj pusti. Dovolj pošteno.