Kaj je narobe z mano?

[Katka]

Danes sem tukaj prvič.

Tako grozno se počutim, kot da je v mojih prsih luknja, napolnjena z bolečino. Ne morem uživati s svojo družino, se igrati s svojo hčerko, nobenega veselja več ne najdem, nobenega notranjega miru.

Sploh ne vem, kdaj se je to začelo. Oz. je verjetno bilo vedno v meni, latentno, samo mi je doslej nekako uspevalo najti neko radost, nek pogon v življenju. Faks, služba, družina, hobi, nekaj pač, kar me je držalo nad gladino, da nisem potonila.

Zdaj pa kot da ni ničesar več. Kot da ni nobena sila dovolj močna, da me drži zgoraj. Ker v meni ni notranjega miru, v mojem srcu ni ničesar razen bolečine.

Počutim se, kot da mene sploh ni, samo moje telo je lupina, notri pa nič lepega. Samo tesnoba in strahovi.

In nikomur se ne morem zaupati. Imam kup dobrih ljudi, ki me obkrožajo, a nikoli pa nikomu ne zmorem zaupati svojih strahov, svoje bolečine, svoje praznine, ki me ubija od znotraj.

Vse imam, kar si človek lahko želi - partnerja, otroka, zdravje, dobro službo - pa se mi zdi, da bom vse to uničila, ker mi vse to ni dovolj, ker mi nekaj vedno manjka - nekaj v mojem srcu. Tam nečesa ni, kar bi moglo biti.

Zadnje čase sem zato večkrat pila preveč alkohola v družbi, da sem utopila svojo notranjo bolečino, se sprostila in zabavala. Za malo časa je bilo v redu, a naslednji dan je pa grozen. Luknja v srcu in bolečina sta šta še večji in močnejši. Vem, da to ni rešitev, in v bistvu mi tudi pomaga ne več. Slabo fizično počutji naslednji dan samo še poveča moje slabo psihično počutje. Počutim se kot kup dreka.

Začela sem jesti Dominor. Neke kapsule, ki se jih dobi v lekarni brez recepta, in imajo baje podoben učinek kot antidepresivi. Danes je šele prvi dan, učinki naj bi se pokazali šele čez 10 dni. Upam, da bom zdržala do takrat. Če ne bo bolje, pa mi verjetno ne preostane drugega kot antidepresivi. Sicer ne vem, če sem ravno depresivna, bolj me muči tesnoba in bolečina v prsih.

Tako, izpovedala sem se in se razjokala. Kakršnakoli besede bom hvaležna.

[Slavka]

Pozdravljena, mislim, da se v opisu tvojih stisk marsikdo najde. Tudi jaz. Tudi jaz sem najprej poizkusila Dominor, pa Persen, ampak ni bilo učinka. Potem sem odšla k svoji osebni zdravnici, se ji zjokala v ordinaciji in ona mi je dala napotnico za psihiatra, ki sem ga obiskala takoj naslednji dan. In diagnoza je bila depresija in anksioza.    Dal mi je antidepresive in mi hkrati povedal,da to ni čudežna tabletka, ki bi mi povrnila srečo. Ravno tako kot ti nisem čutila nobene želje po čemerkoli, nič me ni osrečevalo. Imam dva krasna, čudovita, pridna otroka, pa nisem imela nobene volje do njiju. Partnerju sem se lahko zaupala, vendar tudi on ni mogel storiti čudeža...vse je bilo na meni. Sčasoma sem se ob jemanju AD začela sestavljati, vendar stanje še nikakor ni tako,kot bi jaz želela. Zdaj sem začela obiskovati še psihoterapijo,da se rešim strahov, ki me stiskajo za vrat. Bila sem enkrat, pa me čaka še kar nekaj obiskov. Drugače pa nikar ne odlašaj in si poišči strokovno pomoč, ker prej, ko boš začela z zdravljenjem,prej se bodo stvari izboljšale. 
Življenje je lepo, vzemimo ga v svoje roke in uživajmo v njem 

[pupika]

Katka
Slavka je v bistvu napisala vse.. Lahko le dodam, da sem dolgo časa tudi sama mislila, da imam vse, kar je za srečo potrebno. Šele s psihoterpijo sem spoznala kje so vzroki mojega strahu in tesnobe. Sedaj počasi te strahove odpravljam in lahko se pohvalim, da sem na dobri poti

[Katka]

Hvala, obema, malo lažje mi je že samo to, da vem, da je nekdo že isto doživljal oz. doživlja.

Z osebno zdravnico sem se že pogovarjala, mi je tudi svetovala, naj poskusim s temi tableti, če po 14 dneh ne bo bolje, pa je rekla, da bo najprej izključila fizične razloge (ščitnica, EKG in ne vem še, kaj je rekla), potem pa bova začeli z antidepresivi, če bo potrebno. Jaz mislim, da bo.

Glede psihoterapije imam pa tako slabe izkušnje. Pred 18-imi leti (kot najstnica)sem bila pri eni, pa mi je samo dala ene tablete (ne antidepresive, nekaj čisto blagega), sestanke sem imela 1x na 2 meseca in vsakič me je spraševala iste stvari (o moji osebni zgodovini) in se nisva sploh nikamor premaknili, do mojih občutkov sploh nisva prišli, kje šele do razlogov zanje.

Takrat sem vrgla zdravila v smeti (ker res ni bilo nobenega haska), pustila psihoterapevtko in nekako zbrala dovolj moči, da sem zmogla sama čez vse. Ampak takrat nisem bila depresivna, takrat sem bila anoreksična in bulimična, fizično in psihično čisto na psu.

Ampak takrat mi je nekako uspelo sami, zdaj pa mislim, da mi ne uspeva najbolje, da nimam več toliko notranje moči.

[Mdej]

No katka,

pa imaš vzroke ... torej si le za 18 let vse skupaj potlačila ... ker si imela preveč dela z drugimi stvarmi, ampak tako ne gre, enkrat pridejo na plan stvari, in sleko prej jih moraš predelati,

kar pogumno do strokovnjaka in sigurno boš raziskala kaj je tisto, kaj te mori in te dela tesnobno ...

tudi jaz sem mislila, da bom lahko sama, saj je bolje vendar ni to tisto kar želim da je ... tudi jaz grem prvič na psihoterapijo, ampak se veselim, ker hočem enkrat za vedno vedeti kaj je to kar me naganja

lp

[Ronja]

Draga moja Katka,

kako predobro poznam tvoje občutke. In ko je preveč, nas telo spomni, da smo pozabili na svoje duševno stanje... Kot (verjetno) veš, se je pri meni pokazalo tako, da mi je začelo piskati v ušesih... čemur je sledil popolni polom. Pred dvemi leti... in po treh mesecih, ko sem bila že pri vseh mogočih specialistih, ko so mi končno predpisali ADje in ko se je našel ozaveščen zdravnik, ki mi je razložil, kako ADji delujejo, sem prišla iz črne luknje. Življenje je dobilo smisel in kar naekrat so stvari, ki so bile prej popolnoma vsakdanje ali pa jih sploh nisem opazila, postale zanimive. Veselila sem se vsake minute, vsakega sprehoda, vsakega pogovora, vsake knjige... Bilo je, kot bi se ponovno rodila. Ampak, draga Katka, še vedno se nisem imela dovolj rada. In ko sem po letu in pol jemanja ADjev, le-te počasi opustila, sem se vrnila na "stara pota". Spet mi je bilo pomembno, da se dokažem, da prevzamem pomemben položaj v službi, da sem najboljša... in kam me je to pripeljalo? Do ponovnega zloma, v ušesih je spet začelo šumeti in hrumeti... in spet jemljem ADje... sem na začetku...

Katka, ti si čudovita. In, veš kaj, skupaj se bova borili in se izvlekli iz tega. Če tvoja bolečina nima fizičnega vzroka (in verjetno ga nima), le vzami zdravila, da te postavijo na noge. Ampak, kot sem jaz precej boleče spoznala, samo zdravila niso dovolj. Dajo ti voljo, potem pa s terapijo očistiš svojo dušo vsega, kar se je v teh letih nabralo v njej in te tišči in boli.

Vse dobro, Katka.
En velik objem od Ronje

[Katka]

Hvala, Ronja.

Saj verjetno imaš prav. Verjetno je res vse v čisto osnovni stvari - ljubezni (najprej do sebe). Se mi zdi, da pri takih, kot sva midve, se to še posebej pokaže - vedno stremiva, da sva čimboljši, sploh v službi, da je najin trud opažen, da sva pohvaljeni.... kot da misliva, da morava biti najboljši, da bova kaj - sprejeti, vredni ljubezni? Zadnje leto je bila služba zame čisti adrenalin, tako dobro mi je šlo, toliko priložnosti, ko sem se lahko dokazala. In potem pride avgust, ko ni bilo nobenega dela. Pa me začne vedno bolj tiščati, verjetno ker me ni dvigal adrenalin in sem bila 8 ur na dan sama s seboj. Kaj pa naj počnem sama s seboj toliko časa za božjo voljo? Razen da poslušam svoje misli, ki so raje črne kot bele.

Pa pri meni so še vsa ta čustva, ki jih sploh ne upam in ne zmorem izražati (prinešeno iz otroštva, vem). Ne upam pokazati, kadar sem ranljiva, prestrašena, žalostna, nesigurna .... Saj ni čudnega, da me tišči v prsih, če pa tega ne znam spraviti ven, izraziti z besedami. Mislim, da ene 10 let sploh nisem jokala. Potem je verjetno že dober znak, da zadnje čase ne morem nehati cmerati .

In potem gledam hčerko, kako preprosto je lahko vse: ko je jezna, kriči, ko je žalostna, joka, ko jo je prestrašena, to pove, ko potrebuje bližino, me objema. Tako spontano izraža vsa čustva, brez vsake bojazni, zavore, strahu. In potem je spet vse v redu in uživa življenje s polno žlico. Tako bi moralo biti pri vsakomur.

In vem, da nama bo zagotovo obema uspelo. Tebi je že enkrat, pa si bila veliko globlje. Ti si moja vzornica

Zdaj pa grem brati knjigo o meditaciji, škoditi ne more 

[Ronja]

Kako si kaj, Katka?