pnigerofobija

[tinkibinki16]

Pozdravljeni,

Mene pa nekaj zanima. A ma tle na forumu še kdo strah pred dušenjem (pnigerofobija)? Jaz sem po cca 20 dni v redu pol pa spet ta strah (par dni). Pa se ga ne morem znebit. Vem da se ne bom zadušila, pa vseeno kontroliram če vredu diham (kao vzdihnem na polna pljuča:)). Mogoče je to posledica astme ki jo imam, ki pa je bila do sedaj zelo stabilna. Pa ta občutek dušenja ni isti.

Zdaj ko pogledam nazaj v otroštvo me je bilo velikokrat strah da bi se zadušila. Drugače sem čist ok, depresivnih znakov nimam več, le včasih  paniko s tem dušenjem (ta anksioznost je res eno sranje, se vleče kot šmrkl:)). Funkcioniram v redu, družinsko življenje super, služba super, finančno stanje tudi ni slabo. Jst pa se obremenjujem s tem sranjem. Folk okoli mene me podpira 100 odstotno. Nobeden mi ne teži zaradi tega, so si čisto na jasnem kaj se z mano dogaja. Jih pa ne obremenjujem več tako, kot sem jih v začetku D_A stanja, pa so mi res vsi stali ob strani. Človek se vpraša, kaj mi sploh manjka.

Skratka: izgleda da se ne pustim sebi imet dobro, ker me je "strah lepega življenja". Al pa se le bojim sama sebe.

Malo sem morala zatežiti lp vsem

[majamaja]

pozdravljena! jaz imam isto težavo kot ti!pred tremi leti so se mi začele težave, vendar takrat z vrtoglavico, kasneje mravljinci, potem srce ipd..pred kakimi 6 meseci pa se mi je začel strah pred tem da se bom zadušila. vem da to ni možno, da bi se človek zadušil kr sam od sebe ampak mam taki gnili občutek in vedno znova nasedem.in na začetku je blo ful hudo.zaj pa je vsak dan boljše. naj ti povem da je meni ful pomagalo trebušno dihanje in preusmeritev pozornosti(česa na začetku nisem nikakor mogla naret, zdaj pa mi že kr gre), predvsem pa mi je pomagalo da sem si sama vedno ob vsakem "napadu" (to je blo tudi večkrat na dan) govorila da ni možno da se zadušim in temu sem tudi začela vsakič bolj verjeti.drugače pa sem od začetka vedno šla laufat ko se je začelo.ampak pol je prišel trenutek ko sem se odločla da ne bom več "bežala" in sem preprosto preusmerla pozornost na trebušno dihanje.ampak ne zaj razumet da sem se rešla ven...niti podrazno!ravno zjutraj me je nekaj "poskušalo dušit", če veš kaj mislim pa sem šla perilo pobrat pa je minlo.se pa kr bojim izpita v torek ko vem da bo spet prišel ta občutek v najhujši obliki.vem da nebi smela o tem razmišljat ampak enostavno nisem popolna...poskušam vsaki dan že tri leta pa je enkrat boljše, drugič pa tak, da bi najrajši vse skupaj poslala nekam!no, verjetno bi blo boljše da bi to dejansko naredla in se nebi več vsakodnevno ukvarjala s temi stvarmi ampak preprosto ŽIVELA!!!
sama vzroka za svojo bolezen ne vem in ga s psihiatrinjo tudi nisma odkrivali, poleg tega mi ni predpisala tablet(za kar sem vesela, ker se jih bojim )
upam da ti je kaj odleglo da vidiš da še ima nekdo drug to težavo in da še vedno diha:) aja, druga kot dušenje pa te ni nikoli mučilo?lucky you  saj ne, hecam se, saj vem da je že to grozno hudo.
ampak bo...vsi se bomo porihtali, samo verjet je treba v to in se po vsakem padcu pobrat.
aja pa še nasvet, kaj je meni pomagalo: se čimbolj zamotit in čimmanj ukvarjat z dihanjem( bolj ko sem razmišlala o tem, prej se je spet začelo)+ redna telesna aktivnost, ravno prav spanja,  dovolj časa zase in naučiti se reči ne.niti slučajno ne trdim da je in bo pri tebi vse isto, hočem samo pomagat
p.s mene je trenutno strah možganske kapi in bom izklopla internet, da ne bom mogla it brat simptomov ipd in grem rajši na sprehod. ne obljubim pa da jih ne bom zvečer prebrala
lepo bodi pa javi se še kaj

[tinkibinki16]

Ojla,

Hvala za odgovor. Z mano je bilo precej hudo, zdaj je proti prej pet zvezdic. Kao "samo" to se mi še dogaja. Veliko dni je super ok, brez simptomov, pol pa samo kak prehladič pa spet ta strah - butasto res. Jst sem pa imela že precejšne fizične težave z dihanjem pred leti in enkrat letos in baje je povezano s tem. Sem pa malo hipohodner po naravi Tako, da to to je. Se moram malo pohecat sama s sabo pa mi je lažje...
Drugače pa zdaj čisto normalno funkcioniram. Sicer je mljem minimalno dozo Cipralexa - 10 mg, čeprav semm se bala teg akot hudič križa pa ni tak bav bav. Vedno me je nečesa strah vzet zaradi stranskih učinkov. Pomirjval pa nisem nikdar vzela. In sicer sem se za terapijo odločila zaradi otrok. To sranje se mi je namreč ponovilo po porodu z zakasnitvijo, pa sem se odločla za tablete, ker sem se morala tega čimprej skinit.
Točno pred desetimi leti pa sem v 3. letniku faksa že imela podobne težave in sem jih sama rešila brez tablet. Trajalo je cca 9 mesecev. Potem nisem imela deset let nobenih simptomov pol po porodu pa spet. Sicer je bilo sedaj v hujši obliki.

Jemljem pa to kot da to mora bit. Pa tud tablete niso bav bav. Če povem po pravici, sem si mislila da si po njih zadet kot zombi pa ni tako. Rekla bi, da je kot da ni nič. Sicer je pa 10 mg res malo.

Tako ali drugače. Vsem želim čim manj strahcev v naših kaščah !

[Lollypop]

Jaz se tud noro bojim dušenja.....bojim se tujka v sapniku-jooj, čebele in ose me matrajo, pa nočne more, kako ne morm dihat in take fore.V glavnem, noro....pa domišljija mi dela za popizdit...kaj vse se lahko zgodi.
Ja če si astmatik, to ni ne vem kako presenetljivo.Js pa nisem takoj zadihala, ko sem se rodila...morda nosim to že od prvega dne v sebi..who knows?