obupana

[jasna]

Zadnje čase imam hudo depresijo. Moje življenje traja 21 let, z vsakim letom je slabše. Zadnje čase sem precej osamljena, bolj malo delam, karkoli pa že delam me ne izpolnjuje. Depresivna sem, ker zadnje čase obupujem nad vsem. Naveličana sem žalosti, naveličana sem obsesij, naveličana sem trpljenja, sem brez energije in nezmožna, da bi življenje spremenila na bolje.Ničesar ni, kar bi me razveseljevalo, kar bi mi dalo moči, da bi poskusila še enkrat se iztrgati iz....
Ne bom napisala. 7krat ali 6krat- ponavljanje napak. Zakaj? Ker mi nobena usposobljena in strokovna oseba ne želi pomagati. Trkam od vrat do vrat, ampak to zato ker so vsa vrata zaprta. Sem občutljiva, in zato me tudi stvari prizadenejo precej močno. Zdaj pa še to: grem na kliniko za odsvajanje tablet, pa ne morem biti tam ker so moj problem obsesije in depresija, anksioznost, fobije....me vržejo ven. Grem na center za mentalno zdravje, letim z oddelka ker sem sama kriva, da ne morem sodelovati na skupinah. To ni res, zaradi bolezni, določenih stvari ne zmorem, tudi drugi česa ne zmorejo. Zdravniki rečejo, da se ne trudim. Pa se. Zelo. Samo kako naj zdravniku, ali psihoogu...., povem svoje težave odkrito, recimo zakaj nečesa ne zmorem. Ne  morem, ker se jim ne morem odpreti, ker se jih v resnici bojim, ker me je sram lastnih težav, ker mislim, da me bodo še bolj sovražili. Želim si oditi na kognitivno-vedenjsko zdravljenje, za katerega sem prepričana da obstaja možnost da mi spremni življenje, končno po 10 letih trpljenja, vendar me ne bodo sprejeli. ZAkaj? Zato ker sem na pomirjevalih, na pomirjevalih pa sem ravno zaradi teh težav, ki bi jih tam lahko odpravila. Ne zdržim več, ni lahko. Lahko sploh kaj storim? kakšne pametne ideje?

[alexx]

Nekako ne razumem vsega kar si napisala. Kot pišeš imaš veliko težav. Nisem pa slišala, da bi koga vrgli iz bolnice. Razen, če prekršiš terapevtski dogovor. V tvojem primeru bi rekla, da so te vrgli ven, ker si na skrivaj jemala pomirjevala in so te zalotili. Ali si samo poležavala v postelji in čakala. ( Poznam to.) Bila sem na odvajanju in vse tiste, ki so jim v urinu našli pomirjevala...ali kar koli, so leteli ven.
Jasna...zdravljenje ni praznik. Je strašno trdo delo, včasih preko svojih moči. Včasih sem mislila, da ne bom zmogla...a sem. Bolnica ni ležanje v postelji in čakanje, da bo bolje. NE.
Tam kjer sem jaz bila...na odvajanju od pomirjeval, smo delali skoraj 24 ur na dan. Od pranja, pospravljanja, kuhanja, terapij, zadolžitev za rože, knjižnice...likanja... In vem kaj je anksioznost...pa tudi depresija (zadnje čase me je malo zadela...a mislim, da sem že skoraj ven). Življenje sem pa spremenila. Že ob 6-i zjutraj grem hoditi. In vse mogoče počnem...od tega, da pomagam drugim (kolikor morem). Tudi to je dobra terapija.

Da ti strokovne in usposobljene osebe nočejo pomagati, pa ne verjamem. Razen, če si jih zamenjala že kar nekaj in nisi upoštevala navodila.

Kaj svetujem? Pojdi na nujno psihiatrično pomoč...pošteno povej kako in kaj (ne gledati, da boš izgledala fina). Verjetno boš hospitalizirana. KVT je pa dobra terapija, ampak moraš imeti glavo brez omame.

Zdela se ti bom groba...a včasih človek potrebuje brco...močno. 

Pred tabo so leta življenja. Pa misliš, da se ne splača sedaj malo potrpeti...za prihodnost.

P.S. Ampak...zbrati boš morala vse svoje moči. Verjemi...spalača se.


Srečno!

[Mdej]

Vem, da ti je hudo, ampak ti dajem nekaj nasvetov, ki sem jih tudi sama uporabljala ...

- verjemi, da bo boljše (to stanje je od nekoder prišlo, potrebno bo poiskati vzork skupaj s terapevtom)
- vem da je hudo, vendar poskusi, idi na sprehod, če ne upaš sama vzami nekoga zraven ...
- razjoči se in ob tem imej list papirja (nanj napiši kaj te sprvlja v ta obup, kako bi rada preživela svoje življenje ...)
- nisi sama in edina!!!!! Veliko nas je, ki smo šli čez to in BOŠ TUDI TI.
- Vsi pravijo da je pot tažka - JA V TEM STANJU JE potem pa (NI, JE LAHKA IN SREČNA BOŠ KER BOŠ PO TEM NA ŽIVLJENJE GLEDALA Z DRUGE PLATI)
- druži se s pozitivnimi ljudmi, ki nimajo s tem težav ... snemaj jih, delaj se tako sproščena kot so oni, uživaj življenje kot ga oni (hja na začetku presneto težko, potem pa se navadiš)

NIČ DRUGAČNA NISI OD OSTALIH, LE DUŠA TI JE POKAZALA, DA TAKO KOT DO SEDAJ NE GRE NAREJ, torej moraš nekaj spremeniti in narediti na sebi, da boš lahko življenje uživala brez obupa in strahu...