ne vem več kaj naj nardim

[crnolasa]

Najprej lepo pozdravljeni vsi skupaj!
Ne vem kje naj začnem in težko izrazim z besedami kaj se v meni dogaja. Verjetno bo tekst brez glave in repa tako kot se zadnja leta počutim tudi jaz. Nihče me ne razume, ko se potrudim in želim razložiti kako mi je. Še sama se ne razumem v tem je problem. Imam zelo velik problem s samopodobo in samozavestjo, čeprav dobim veliko komplimentov, češ da sem lahko srečna, da sem takšna in da so drugi samo zlobni ker so nevoščljivi. Sama tega ne vidim, počutim se manj vredno in kot slaba oseba, ki vedno vse nardi narobe čeprav se trudi delati prav-vedno je v meni da ni kriva nevoščljivost ampak jaz in moja osebnost.
Vse se je po mojem mnenju začelo s srednjo šolo, kjer sem naletela na same nepoznane ljudi. Nikoli nisem nobenemu kaj žalega storila, vedno sem se trudila ugodit vsem in se prilagajala, da bi le bila "všeč ljudem" oz. da bi me marali. A ravno nasprotno. Vedno so imeli moji sošolci kaj grdega o meni za povedat, čeprav nobenemu nisem žalega storila in vedno bila pripravljena pomagat. Imela sem prijateljice vendar vseeno me je žrlo, zakaj me drugi ne marajo. Potem je prišla moja prva ljubezen. In kaj se zgodi? On me prevara in mene vse to potisne še globlje v to tesnobo in v nezadovoljstvo sama s sabo. Na vrh vsega pa še izvem, kaj so imele vedno za povedat za mojim hrbtom moje kolegice, za katere sem vedno mislila, da so mi prave prijateljice in da me imajo rade. Zdaj sem ostala brez pravih prijateljev, imam še samo fanta, ki mi je vse. Strah me je, da ga bom izgubila zaradi teh mojih muh, ki jih imam zaradi tega kaj se dogaja v meni. Zelo me je bolelo tudi to, da ko sem bila v puberteti in ko sem kot vse punce takrat v mojih letih imela "finte", mi je oče vedno ko smo se kaj skregali rekel "Ja sej tebe noben moški ne bo gledal in prenašal, da sem samo za k nunam". Počutila sem se od vseh izdano in ne ljubljeno.
Upala sem, da se bo s časom kaj izboljšalo, vendar se ni. Pride dan, ko sem zelo dobre volje, ko sem polna energije in tudi samozavestna, potem pa pride dan ko sem na tleh, se počutim osamljeno, čutim tesnobo, ne vidim izhoda iz tega, sem utrujena in brez volje. Lahko se to vse dogaja tudi v enem samem dnevu, da menjam voljo iz ene skrajnosti v drugo. Ljudem več ne zaupam, mnenja sem da me vsi gledajo po strani, da sem vsem antipatična, da me nihče ne mora marati. Nobenemu niti ne dam priložnosti.
Bojim se kaj povedati v družbi na glas, da me ne bi spet gledali postrani kot so to počeli sošolci, zato sem raje tiho in zaprta vase. Ne vem kaj naj nardim, k psihologu me je strah iti. Edino kaj vem, da tako ne gre naprej.

[alexx]

Dobrodošla. 

Na pravem mestu si, kot si najbrž že sama ugotovila. Pomanjkanje samozavesti in občutek neljubljenosti. Tu nas je kar dosti "doma". In na tem področju največ dobrega naredijo prav psihoterapevti, psihologi...pač strokovna pomoč. Sam od sebe strah ne bo minil. Zberi korajžo in se naroči, ker boš najbrž kar nekaj časa čakala.

Neumno je izgubljati moč in čakati, da samo mine. V glavnem se to ne dogaja. Vsaj jaz ne poznam nikogar ki bi mu uspelo brez malo podpore. Da se pa premagati, ampak ne gre hitro. Potrebno je trdo delo na spreminjanju videnja sebe. In še marsikaj. Leta si funkcionirala kot "ne zadosti dobra", zato tudi čez noč ne bo šlo.

Tu boš pa vedno našla koga ki razume. Zato piši...tudi če se boš sama sebi zdela "čudna in zmedena". Poslušamo.

[crnolasa]

Res hvala za tak hiter odgovor in za par vzpodbudnih besed. Danes je spet tak dan, ko sem razočarana in brez volje 
Vem, da je edina rešitev iz tega poiskati pomoč, vendar ne vem kako se to sploh lotiti, kako potem ti pogovori zgledajo in na kakšen način ti psiholog pomaga?
Najbolj me je bilo tudi strah tega, da je ta problem, ki ga imam nekaj vsakdanjega, da ga imajo in se z njim srečujejo vsi - s takšnimi vzponi in padci in da bom prišla k zdravniku in "me ne bo razumel zakaj sem tam". Vendar s časoma vedno bolj dobivam občutek, da to ni to in da rabim neko pomoč.

[alexx]

Čez 10 let bo depresija na prvem mestu med bolezni človeštva. In verjemi, da se nobenemu zdravniku ne boš zdela čudna (razen, če je študiral v rovtah) draga crnolaska.

Tu imaš seznam, ki ga je priskrbela trina. Ni vraga, da nekaj ne boš našla tudi zase.


http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,154.msg85842.html#msg85842

[bea]

živjo črnolasa
vem kako se počutš. glede nizke samopodobe, glede občutkov, da te nihče ne mara, tega da nikomur nič nočš pa se vseen vsi spravljajo nate-tvoji prjatli. sm dala vse to že skos. zdj tega ne doživlam več, ampak občutek pa ostane pa strah, da bi se spet ponovil. sj vem, težko zaupaš, misliš da si drugi o tebi mislijo samo najslabše. sj ne vem kaj nj ti rečem drusga kt to, da vem kako ti je. probej se ne krivit za to kar se ti je zgodil, "narobe" si nardila samo to, da se nisi postavila zase.
počas poskušej delat na seb, toseprau pri psihologu, psihiatru, psihoterapetu...da sama pri sebi razčistiš.

velik sreče

[Azrael]

Začni graditi pozitivno samopodobo... nauči se zavestno pozitivno razmišljati o sebi... sčasoma bo to postala navada, je pa navadno to dolg proces. Prijatelje še vedno lahko dobiš, brez skrbi. Pa fanta vendarle imaš, kajne 

[Arwen]

Crnolasa, to, kar opisuješ, niso muhe, to je depra, ki ima svoj izvor v otroštvu. Ker tole namreč

... vedno sem se trudila ugodit vsem in se prilagajala, da bi le bila "všeč ljudem" oz. da bi me marali.

je tipično za nas, ki smo bili bolj kot ne samorastniki, čustveno zlorabljeni, ipd... Dokaz za to je pa med drugim to:

mi je oče vedno ko smo se kaj skregali rekel "Ja sej tebe noben moški ne bo gledal in prenašal, da sem samo za k nunam".

Slaba samopodoba, nič samozavesti,... ne izginejo kar same od sebe, čez noč, pač pa se je treba za to potrudit. Kako? meni so pomagale med drugim tudi strokovna literatura, poglabljanje vase, spreminjanje vzorcev, spreminjanje negativnih misli v pozitivne, skupina za samopomoč,... Zelo priporočljiva je tudi psihoterapija. Pa gibanje, pa še kup malih stvari, ki na dolgi rok delajo čudeže.

Najbolj me je bilo tudi strah tega, da je ta problem, ki ga imam nekaj vsakdanjega, da ga imajo in se z njim srečujejo vsi - s takšnimi vzponi in padci in da bom prišla k zdravniku in "me ne bo razumel zakaj sem tam". Vendar s časoma vedno bolj dobivam občutek, da to ni to in da rabim neko pomoč.

Verjemi, da zdravniki dobro poznajo take in podobne probleme.

 

[Pain]

Jaz sem bil pri psihologinji. Ne bom rekel, da je bilo za brezveze, ampak da bi pa od nje hodil kako drugače ali ne vem kaj... Daleč od tega. En za odtenek nadpovprečen pogovor je bi Pač delala je zapisnik in me spraševala. Če mi je dala že kakšen nasvet pa je bil recimo takle "Tudi samsko življenje je lepo." Ja bullshit. To lahko slišim od povprečnega človeka. Isto psihiatrinja. Samo vpraša me kako je in mi da recept za tablete. Tudi na tem področju je zdravstvo v moškemu spolnemu organu.

Čez 10 let bo depresija na prvem mestu med bolezni človeštva.

To je res. In samo najboljši bo preživeli .V teh časih je preprosto preveč zunanjih dejavnikov, ki lahko pripomorejo k depresiji. Skrbi, časovne stiske, finančne stiske... Sploh pa tako gledam, da bo vedno več osamljenosti, ker ljudje, bodosi morajo delati in nimajo časa za druženje, bodisi jim je kariera pomembnejša od soljudi in tisti najšibkejši ne bodo preživeli.