Ok sem se odločil da odprem novo temo ker se ne spomnim kdaj mi je bila nazadnje takšna sila, verjetno ko sem bil najstnik. Skupek dogajanja v preteklem tednu se je spremenil v en velik napad. Najprej sem pri padcu udaril z glavo in si poškodoval ramo, nato sem včeraj še staknil nek virus, na tv berem vsak dan o e-coliju in vse skupaj je kulminiralo danes čez dan in tudi zdaj zvečer. Neki simptomi bolečin v prsnici in pod lopatico ki se jih da normalno razložiti kot pa z najbolj črnim scenarijem, seveda sam vidim ravno tiste najbolj črne. Ker nisem vedel na koga bi se obrnil sem poklical sestro ki živi kakšne 100km vstran. Ker ve kakšne težave sem s tem imel v preteklosti se je odločila da se kar pripelje do mene in mi skuša pomagati s pogovorom. Naj bo hvaljena.
Zakaj smo ljudje s temi motnjami tako polni kontradikcij? Bojim se smrti oz. tudi tega da bi me kdo videl da se mi nekaj dogaja, oz. tudi same bolečine. A po drugi strani sem v lastni glavi umrl že na stotine krat. Po eni strani se mi delajo nonstop neki strdki a da bi to poskušal preprečevati sem sploh pozimi skrajno neaktiven. Vsaj tam med marcom in oktobrom športam redno vsaj 5x na teden. Problem je tudi ta, da drugače vseeno dosti sedim, sam se nekako prisilim k nekaj kratni telovadbi na dan po drugi strani pa gledam ljudi ki brez problemov sedijo tam 2-3 ure skupaj, sam zelo redko sedim skupaj več kot eno uro brez da bi se pretegnil. Že tisočkrat sem si rekel da bom začel bolj zdravo živeti, tu je predvsem mišljena ustrezna prehrana a potem me vedno premami moja lenoba. Problemi nastanejo v časih kot je danes, zaradi poškodbe se ne morem ukvarjati s kakšnimi športi, razen tek gre za silo skozi, ampak do tega se redko prisilim. Sem nezaposlen in trenutno živim v bistvu sam, v teh časih je najhuje ko si nimam kaj začeti in mi misli uhajajo na bedarije, namesto da si bi našel karkoli in se zamotil. In kot bi rekel lik iz mojega avatarja: I want more LIFE!
