Kaj je narobe ?

[zaskrbljen]

Pozdravljeni vsi, ki ste mi stali ob strani v hudem in mi pomagali z vašimi znanji in izkušnjami.

Ne vem, kako naj začnem. Najprej bi vam rad povedal, kako sem se soočil z mojimi problemi in kaj me je pripeljalo do tega, da zadevi naredim konec. Torej, verjetno pritisk poznate vsi, časovne stiske, kreganja vsepovprek čigava bo veljala, kdo ima prov in kdo narobe , poznate. Včasih, ko zmanjka energije, se človek poprime vse sorte reči, da prebrode te težke dneve. In tudi pri meni se je zgodilo, da sem se poprijel prepovedanih substanc, ki so bile tudi pomoje glavni vzrok za to, kar se mi je pripetilo. Govorimo o cannabisu, nekaterim znano tudi trava oz. marihuana. Sprva je ta zadeva izgledala popolnoma nedolžna, a je kar hitro minilo skoraj 2 leti, od kar sem kar redno kadil to zadevo. Ko sem opazil, da počasi izgubljam spomin, da mi ni do ničesar, pa čeprav je bilo potrebno , sem se odločil, da s tem prekinem. Kar me je po enem mescu pripeljalo do mojih problemov, ki sem vam jih opisal v prvem sporočilu. Najprej nisem niti pomislil na to, vendar po prebiranju raznih forumov ter člankov sem spregledal, da je verjetno krivec za moje probleme točno to. Od takrat naprej sem se zaklel, da nikoli več ne povoham te zadeve. Poleg tega sem opazil, sedaj, ko se soočam z dnevi s trezno glavo opažam, da se mi vse zdi nekako drugače, lepše zagotovo pa bolj bogato (pogovori s prijatelji, kavica, delo ne trpi več), še vedno pa krpam luknje, ki sem jih pustil za sabo te dve leti. Otroci name gledajo drugače, žena mi stoji ob strani (ona je vedla, otroci ne). S svojimi strahovi se soočam iz dneva v dan. Nekako sem si začrtal, kaj me tare, poizkusil poiskati rešitve, kar pa ni tako preprosto pa sem nekje našel nekakšno vlogo, kjer lahko sufliram oz. pripomorem, da se zadeve izpeljejo veliko manj boleče kot pa bi se drugače. Nekako se še vedno lovim in se poizkušam vklopiti v ta "realni" nezakajeni svet. Še vedno me malo moti velika množica ljudi, ampak koga pa ne. Gledam obraze po raznih trgovskih centrih in mi je takoj vse jasno . Včasih se še vedno začnem tresti ter me preletavajo te občutki vendar z vašo pomočjo, ki ste mi jo nudili preko nasvetov ter z rednimi pogovori z ženo "hmmm .. ja ... še to ... šele sedaj opažam, kaj lahko en samcat pogovor spremeni..." prebrodim vsako težavo. Znova se počutim živega, srečnega in to niso samo občutki .... to sem ... jaz.

Hvala vsem, hvala, hvala, hvala ...

[trzinka]

 , samo tako naprej

[gogi]

Živjo, jz pa poznam kar nekaj ljudi, ki uživajo travco redno, pa potem za kratek čas prekinejo in potem spet naprej. Vedno, pod vplivom in brez travce so popolnoma normalni in lahko komunicirajo in razmišljajo kot je treba. Še veliko bolj kot nekdo, ki je pod vplivom alkohola. Sem mnenja, da trava ni takšna grozna substanca kot jo mnogi imenujejo.
Sicer me veseli, če meniš, da je to kot edini in glavni problem vsega pri tebi, a na tvojem mestu bi še premislila. Razumeš kaj želim povedati, vzemi si dovolj časa zase. 

[zaskrbljen]

Prvi zadetek, ko v google vpišeš cannabis side effects : Effects of Cannabis, Side Effects, THC, Paranoia, Anxiety.

Verjemi, da sem se pozanimal tudi pri strkovnjakih glede tega, preden sem prišel do zaključka. Seveda je odvisno tudi od ozadja, verjemi mi, da tudi ne mislim, da je tega kar naenkrat konec, vendar sem mnenja, da lahko pripomorem k boljšemu počutju tudi na tak način, da se odrečem temu.

Vsekakor pa, verjetno ne bo nič narobe, če neham s tem ...

[Ribica]

Čestitam k spoznanju in odločitvi. Samo tako naprej.
Se mi zdi pa resnično neodgovorno, da nekoga, ki se je odločil prenehati s svojo zasvojenostjo, nekdo spodbuja naj še premisli, ker travca ni tako škodljiva.
Zasvojenost je zasvojenost, omamlja in tako ali drugače omejuje realno doživljanje sveta in življenja. Zasvojeni to težko priznajo, zato je odločitev Zaskrbljenega še toliko bolj pohvale vredna.

Ribica

[Aslan]

Zaskrbljen trava je bila samo BEG..pred nečim..morda samim seboj...
Če ukineš travo..še nisi rešil problema....vzroka...
Zato ti priporočam da vseeno hodiš k psihiatrinji..in se lotiš osebne rasti.
In velik korak naprej je to da se s partnerko odkrito pogovarjaš o sebi.
Fajn! Jest mislim, da si na dobri poti.

Uživanje trave je tudi sicer lahko sprožilec paničnih napadov in depresivnega razpoloženja.
Tako da kljub "nedolžnosti" trave ima vsaka stvar 2 plati.

[zaskrbljen]

Se popolnoma strinjam s tabo, Aslan. Zdravljenja ne bom opustil, niti mi na pamet ne pride, da bi premišljeval o tem. Vendar se trudim postoriti vse, da bi tudi sam pripomogel k boljšemu počutju. In dejansko mi to uspeva. Verjetno močna volja, prijatelji, ki mi stojijo ob strani ter tudi domači samo pripomorejo k temu, da mi je lažje prebroditi določene situacije. Opažam tudi, da dam sedaj veliko več nase kot prej, pa čeprav imam isto časa kot prej. Tudi v službi opažam spremembe, kot so recimo sestanki (prej sem se najraje vsedel v kot in sklonil glavo), sedaj pa povem dejstva, ki me motijo oz. mi olajšajo nadaljne delo in s premišlenimi procesi si seveda vnaprej pripravim "teren", ki mi omogoča lažji delovni proces vnaprej. Vse te stvari sem zadnje dve leti pogrešal in zato bil zakopan z raznimi opravili, nedokončanimi zadevami in še in še. Sedaj si nekako celim rane in s tem sestavljam življenje nazaj na stara pota. Lepo mi je bilo pred tem in spet mi bo. 

Hvala in lep pozdrav !

[Aslan]

Superca...
Verjamem vate....in ja spreminjanje sebe je edina pot za boljše življenje.

Všeč mi je k si tak pozitivec!

[bikica66]

Zaskrbljen pozdravljen !

Počasi besedo za besedo sem prebrala tvoje poste.Lepo opisuješ svojo zgodbo.Pravilno si se odločil in pustil travo.Bodi ponosen nase in na svojo ženo in seveda na prijatelje,ki so ob tebi.To je res pomembno,da imaš ob sebi nekoga,ki te posluša,razume,svetuje.Vsega tega v današnjem svetu,ko nenehno hitimo res primankuje.
Tvoj optimizem in volja te bosta pripeljala na pot,po kateri si nekoč že hodil in bo spet lepo .

lp

[zaskrbljen]

No, da malo update-am, kot bi rekli računalničarji (tja spadam tudi sam). Počutim se v redu, zadeve se stabilizirajo, moti me edino vrtoglavica, ki se pojavlja sem ter tja brez razloga. No ja, verjetno obstaja razlog, ki pa je nekako zakopan globoko v meni in ga še iščem. Čez 8 dni imam termin pri psihiatrinji. Spet normalno delam, se družim s prijatelji (več kot prej), se izogibam alkoholu ter ostalim substancam, ki bi mi lahko zmešale glavo  .

Počasi se dvigam zopet na nivo, katerega sem doživljal pred vsem tem. Še vedno me boli v zatilju, včasih stisne v prsih, vendar se poizkusom osredotočiti, da čim manj mislim na vse skupaj. Včasih rata hitro, včasih pa se malo zavleče.

Premišljujem sam pri sebi oz. se malo potožim ženi, posebej ko hočem, da me stisne k sebi (izkoriščanje?!? .... verjetno da ne  ) in pravim, da bi bilo vse v redu, če se mi nebi kar na lepem zavrtelo v glavi. Najbolj se bojim tega, ko se vsedem v avto.

Torej, novim dogodivščinam naproti, obvestim, ko bo kaj novega.

Lep pozdrav vsem skupaj !

[alexx]

Dobro ti gre. In še bolje bo. Tudi vrtoglavice bodo izginile.  Meni so...ko sem se skulirala.

[zaskrbljen]

Kratek update:

zadeve se stabilizirajo, vrtoglavic skorajda ni več, recimo na 2 dni mogoče 1-krat, ampak je za preživet. 30.3. imam "seanso" pri psihiatru. Počutim se zelo dobro, bližje sem z otroci in svojimi, ne zapiram se več, skratka, zopet živim, kot se spodobi. Sem v službi, zato sem tako kratek.

lepo se imejte ter pogumno naprej.

Vsem, ki ste mi pomagali bi se z dna duše rad še 1-krat zahvalil.

Lep pozdrav,
Sebastjan

[zaskrbljen]

Kitajska restavracija .... temačen ambient ... otroci, jaz, žena, mama. Že v avtu se nisem počutil dobro. Ko smo prišli v restavracijo se je kar na enkrat začelo. Najprej vrtoglavica, drhtenje, slabost, stiskanje v prsih in še bi lahko našteval. Po potrebi vzamem persen in tudi tokrat sem vzel dva. Zgrabila me je panika, vendar nisem hotel pokazati navzven. Postalo mi je vroče. Nisem mogel jesti, vendar sem se izgovoril, da mi danes ne paše. Po končanem obedu smo se odpravili v avto. Vozil sem jaz. Ko sem se usedel v avto mi je postalo dosti boljše. Preden smo prispeli domov, skorajda ničesar več ni bilo. Odpravil sem se pod tuš in v posteljo. V postelji ničesar več ni bilo. Z ženo sva nekaj časa gledala televizijo, nato sem zaspal.

Povedati hočem, da med tem nisem nič premišljeval, pogovarjali smo se o vsakdanjih stvareh. Danes zjutraj se je zopet ponovilo vendar bolj milo. Okoli poldneva je bilo že vse ok.

Od prvih izpadov pa do sobote je bilo vse ok. Jutri imam obisk pri psihiatru in odločil sem se, da poizkusim z AD-ji, saj moje delo zahteva koncentracijo, totalno zbranost, vendar na tak način te norme ne dosegam.