Desperado

[scorpion]

Jaz zelo razumem tvoje občutke in verjetno marskikdo na tem forumu, Araya..Zelo hud občutek zapuščenosti..nikogar ni, ki bi resnično bil pripravljen stati ob strani...in s tem občutkom se marsidko tukaj spopada..

Tudi jaz sem se potem osamil, ker se mi je zdelo ponižujoče prositi za prijatlejstvo..pa smo sedaj spet skupaj.....pa malo zrelejši sem in jih vidim  le kot ljudi, ki so nepopolni in ne morem pričakovati brezpogojne ljubezni od njih...to sem imel pravico dobiti le od matere...tega pa nisem dobil....

Verjetno pa je res, da se ljudje bojijo trpečih ljudi, da ne vedo kako reagirati, če nekdo doživlja bolečino in obup...se rajši umaknejo...ne vem..

Mene je bolelo to, da nisem našel nikogar takrat, ki bi znal le biti z mano...biti s srcem..tega ljudje še vedno ne znajo..jaz kadar sem v stiski (res hudi stiski!!) ne potrebujem veleumnih nasvetov, bognedaj še poslušanja drugega, ki privleče takrat na dan svoje težave..najhuje pa je biti z nekom, ki ne zna umolkniti, vzpostaviti dialog...in samo govori, govori...groza....

ljudje ne znamo dajati opore, ker nas tega ni nihče naučil...

[marika]

Araya,

veseli me, da si se nam pridružil, saj iz tvojega pisanja sklepam, da si zelo zanimiva oseba. Prepričana sem, da se bo tudi tebi življenje nekoč obrnilo na lepše in boljše in da si boš ustvaril družino, če si jo boš seveda želel.
Za ta svet si zagotovo pomemben, saj si človek talentov, voditi pevski zbor ni kar tako, uglasbiti pesem še manj, ....če si moški brez obveznosti, tvojih let in če si pripravljen prijeti za delo, služba ne more biti problem. Ali si kdaj poučeval glasbo, npr. orgle...sama bi se želela izpopolniti v znanju klavirja in že dolgo iščem nekoga, ki bi me učil. Tudi na orgle sem včasih igrala, sedaj ni priložnosti. O ustanovitvi posvetnega zbora si že kdaj razmišljal? Sama bi z veseljem pela v zboru, tudi v okviru tega foruma je že bila debata, da bi ustanovili pevski zbor, vendar nismo našli nikogar, da bi nas učil.

Skratka, čudovit človek moraš biti in prepričana sem, da te v življenju čaka še mnogo lepega.
Zdi se mi , da je glasba čudovita stvar in da trenutno pri nas manjka zborov, ki bi izvajali kvalitetno glasbo.

Lp in vse dobro,

marika

[Araya]

Scorpion,

zdi se mi, da razumem. Veliko težje kot najti nekoga za pogovor, je najti nekoga, s katerim sta si dovolj blizu, da sta skupaj lahko tudi v tišini.
Veš, od nikogar od njih nisem pričakoval brezpogojne ljubezni ali česa podobnega. Pričakoval pa sem nekakšno razumevajočo zanesljivost... ne vem kako naj drugače opišem. Še vedno se spoprijemam s to veliko bolečino... vem, da bo bolje... tako ne more ostati. Tudi jih nisem zasipal z mejli, sms-i in klici... to so odrasli ljudje, ki imajo svoje življenje. Dolgo sem jih sam pred seboj celo opravičeval... dokler nisem prišel do spoznanja, da so nekateri ljudje mirno in brez posebej slabe vesti sposobni storiti tudi tisto, kar je meni nepredstavljivo. Sčasoma se bom tudi česa naučil.

Marika,

hvala. Sam sebi se ne zdim nič tako posebnega. Sicer se glasbi že sedaj posvečam skorajda preveč in ne razmišljam, da bi "širil dejavnost". Osebno me zanima bolj sakralna glasba... čeprav tudi proti posvetni nimam nič, če mi le prinaša neko sporočilo.
Upam, da se bo s službo uredilo. Bi bil že čas. Sploh sedaj, ko kar naprej poslušamo o gospodarski krizi ipd ... prava mora.

[natasha31367]

Araya, pri tvojih letih in tudi malo čez sem doživela podobno kot ti in še hujše. Povem ti, da se je tudi zame takrat svet vsaj za trenutek zrušil, zdelo se mi je, da se ne bom nikoli pobrala. In vendar šele zdaj vidim, da je to bila samo zelo dobra izkušnja zame. Šola preko katere sem morala in preko katere prej ko slej mora vsak. Navezanost.... To je ena od napak, ki jo delamo pravzaprav vsi, posledice pa so potem take ali drugačne, hja. V zadnjih 10 letih me je ta tako dragocena šola naučila predvsem tega, da ni potrebno ljubiti in hkrati biti navezani na nekoga. Navezanost je namreč skoraj isto kot suženjstvo. Ljudje so namreč na naši poti življenja nek določen čas, slej ko prej, zaradi takega ali drugačnega razloga, pa odidejo. Če jih imamo radi ne da bi bili tudi navezani nanje, je slovo od njih precej lažje, kot pa če jih imamo radi in smo hkrati tudi navezani nanje. Včasih je to slovo tako zelo težko, da enostavno ne zmoremo dalje brez teh ljudi. Vem, da je težko imeti rad in se ne navezati na nekega človeka, vendar je to tudi edini pravi način ljubezni. Najbrž ti je bila ta šola poslana ravno zato, da se naučiš točno tega, veš. Sicer pa, rada bi ti povedala svoj recept, ki ga uporabljam v svojih najhujših situacijah, iz katerih včasih sploh ne vidim izhoda. Mogoče tebi ne bo pomagal, meni pa vedno zelo. No, najprej si vzamem ene 3-4 dni, da se fanj nasmilim sama sebi. Zjočem se nad svojo kruto usodo, jadikujem nad svojim ubogim življenjem, preklinjam vso kruto situacijo in oh in sploh se jočem nad samo sabo. Ko pa tam nekje tretji ali četrti dan vstanem iz postelje, se dobro pretegnem, odprem okno in se ozrem počasi naokoli. In se vprašam: Je res tako hudo, da bi ne moglo biti še bolj? Se je res zdaj ves svet zrušil, ko tega ni več? Sem res tako zelo uboga, ker se to meni dogaja?....Seveda je odgovor na vsa ta vprašanja NE, NE, NE in NE! In ker je odgovor ne, se naenkrat odločim, da torej res nima smisla, da se smilim sama sebi, razen tega, da itak tak način razmišljanja nikamor ne pelje! Potem se usedem in trezno, povsem razumsko analiziram svoj problem v vseh podrobnostih in skušam čim prej najti rešitev zanj. Pravzaprav problem spremenim v izziv. Izziv je namreč kot ena zanimiva igrica, problem pa....se ve, neka črna gmota, ki nas muči in muči in noče oditi iz našega življenja. Torej - izziv. Si poskusil kdaj pogledati na vso to tvojo situacijo na tak način, Araya? Si kdaj poskusil razmišljati predvsem o tistem, kar imaš, in vsaj za trenutek pozabiti na tisto, kar nimaš? Po vsem, kar si napisal o sebi, vidim, da si čudovit človek, predvsem pa zelo zelo zelo globok in zaradi tega tudi tako zelo občutljiv. Vendar pa si tudi zelo inteligenten in ravno zaradi tega ti pišem vse te moje misli. Ker vem, da včasih zadostuje že en sam stavek, da človek doživi efekt "aha". Trenutno je zate ta najpomembnejši, hja. Razumeti, da je življenje čudovito. Da so tej ljudje odšli iz tvojega življenja, ker je bilo prav tako. Da je ta situacija, v kateri se nahajaš, v bistvu mana z neba. Da so vse stvari po neki logiki povezane in pravilne. Da se moraš naučiti zahvaliti se za to, kar ti je dano in nikoli ne misliti na to, kar ti ni. Veš, ko znaš reči hvala za oči, s katerimi gledaš, ko se zmoreš zahvaliti za ušesa, s katerimi slišiš, ko pomisliš, da lahko vohaš, tipaš, hodiš, ješ samostojno, ko ti je tako enostavno se zahvaliti že samo ob misli, da imaš zdrave možgane, srce, ledvice, dušo in misli, ko si presrečen ob misli na čudovit sončen dan, ki te čaka, ko se z veseljem spomniš na svojo sestro in si hvaležen zanjo, ko pomisliš na svoj pevski zbor, na vse simpatične ljudi, ki prepevajo v njem, ko pogledaš na vse nas, ki ti tukaj predajamo svoje misli in s tem svojo dušo, ko....., ko......, ko......, ko...... . Araya, vem, da si me razumel. Zdaj je tvoja duša polna sonca, kajne? Zdaj veš, zakaj si bil poslan tu? .....

[alexx]

Veliko težje kot najti nekoga za pogovor, je najti nekoga, s katerim sta si dovolj blizu, da sta skupaj lahko tudi v tišini.

Ja...to je umetnost prijateljstva...tudi ljubezni. Lepo si to napisal Araya. Vem, da se bo našel tudi zate, nekdo ki bo to znal. Samo ne zapiraj se. Naj bodo vrata do tvojega srca vedno odprta.

 

[She_]

Vesta, jaz nikoli ne bom imel lastne družine ... moja sestra je edina bližnja sorodnica, ki jo imam. Nikoli ne bom oče in mož, vedno bom lahko le brat, prijatelj, morda stric.

Zanima me, zakaj tako mišljenje ... Mož, oče si lahko pri katerihkoli letih.
Prednost moških (kar se tiče očetovstva).
V današnjih časih pa sploh.

[Araya]

She. tako to je. Ni stvar preferenc ali odločitve... zgolj dejstvo.

[She_]

Aha, razumem.

Kako ti gre ?
Ti je potem kolega odgovoril na mejl, ki si mu ga poslal ?
Imaš še vedno občutek, da se te tudi kdo drug nekako izogiba ?

Oglasi se kaj,
pridružujem se ostalim, da deluješ zanimiva in fajn oseba.

Lep dan.

[scorpion]

Araya..potem so v tvojem življenju tudi ženske prijateljice..?
Nekako se mi zdi, da živiš na planetu moških...

[Araya]

 
Seveda so. Vendar to ni isto. Njega poznam že od 4. leta, v bistvu sem ga vedno dojemal skoraj kot brata. Svoje čase sva si zelo zaupala... seveda vedno prijatelja in ne kaj drugega - če morda ciljaš na "kaj več".

Ne ni, odpisal. Morda se je zgodila kaka stvar takšne narave, da je hoče reševati sam. Ne vem. Tisti čudni občutek mi pravi, da je nekako opravil z menoj. ... saj veste: do lani je bil Pluton še planet, potem pa so ugotovili, da je premajhen in ga "degradirali" v planetoid.

[natasha31367]

Hm, zakaj pa ne greš direktno k njemu? Hočem reči, če bi se soočil z njim, ne verjamem, da bi se lahko delal, kot da te ni. Nekaj bi ti moral reči, vsaj tako se mi zdi, no.

[Araya]

Klical sem ga... mi ni vrnil klica, poslal sem mu mejl na oba e-naslova, ki ju poznam ... mi ni odgovoril. Karkoli več bi bilo ponižujoče. MOjo bolečino bom v vsakem primeru premagal, če me še kdaj pogleda ali ne. Ostajata pa občutek razočaranja in žalosti.

Sicer mislim, da načeloma ne izgubim veliko, če izgubim človeka, ki me sprejema zgolj na podlagi tega "kaj" sem in ne "kdo" sem. Po drugi strani pa z vsako takšno izkušnjo postajam bolj trd, nedostopen, nezaupljiv... morda celo zagrenjen.
Do sedaj sem se v življenju naučil, da se je potrebno z lastno bolečino vedno soočiti. Pred leti sem, sredi študija, v treh mesecih pokopal 3 družinske člane. Bilo je mučno, a preživel sem, pri čemer sem se zavestno trudil za soočenje s tem kar me je bolelo in samo bolečino. Nisem pil alkohola, nisem imel nobenih takšnih ali drugačnih tablet... bil sem na enem sestanku skupine žalujočih pri Društvu hospic, a sem takoj ugotovil, da mi ta način ne ustreza. Spilo bi mi še tisto malo energije, kar sem je imel.

A sedaj še vedno boli. Boli in ne vem, če se že celi. Rad bi ga srečal in z njim govoril o teh rečeh. Morda ima celo kak dober razlog. Če bo rekel, da je "pozabil", ali da "ni videl" ali, da ne uporablja računalnika, bo to seveda laž in to mu bom povedal.
Zakaj? Ker je tudi moje prijateljstvo nekaj vredno in ga ne naklanjam vsakomur, zato zahtevam, da se z njim ne dela kot svinja z mehom. Rad bi, da ve, da me boli.

Vendar do vsega tega ne bo prišlo. Vedno sem ga imel rad in vedno ga bom imel, ne glede na vse te klobocije, za katere mi je postalo popolnoma jasno, da niso samo v moji glavi.

[natasha31367]

Po tem, kar si vse napisal o sebi, te vidim kot dovolj močnega, da greš skozi vse to. Si človek z glavo na vratu in to je pri tebi res ok. Še vedno pa sem mišljenja, da si dolžen tako sebi kot njemu, da se direktno soočiš z njim. V prijateljstvu in ljubezni je ponos najhujši sovražnik. Koliko lepih in čudovitih zvez, tako ljubezenskih kot prijateljskih se je že razbilo prav zaradi nekega brezveznega nesporazuma in nato ponosa?! Koliko ljudi je potem še leta trpelo in obžalovalo svojo odločitev?! Koliko ljudi je zaradi tega spremenilo usodo še vseh ostalih, ki so jih obkrožali?! Preveč, Araya, res preveč. Če bi bila na tvojem mestu, bi vztrajala, vse dokler ga ne bi srečala v živo in ne bi šla stran od njega, dokler mi ne bi v obraz povedal, kako in kaj. Mogoče bi potem ugotovila, da so bile moje slutnje upravičene, vendar pa bi hkrati tudi vedela, da sem storila prav vse, kar je bilo v moji moči, za rešitev tega prijateljstva. In ta ugotovitev in ugotovitev, da se žal nisem motila glede njega, bi me sicer zelo boleli, hkrati pa bi imela vsaj mir v sebi. Ker bi res vedela, kako in kaj. To VEDENJE je zame nekaj najpomembnejšega. Samo tako lahko greš zares naprej z življenjem. Tisti dvomi in vsa mogoča negativna razmišljanja o njemu ti sigurno ne koristijo, se ti ne zdi?......

[Araya]

VESELA NOVICA

No... sedaj je stvar urejena.
Sem si rekel: "Če mi mora krona pasti z glave, ptem naj vsaj zaradi nekoga, ki mi kaj pomeni", ... pa sem ga poklical. Ni se oglasil, je pa vrnil klic. Sem mu - v nekoliko mili varianti - pojasnil moje skrbi, on meni razloge za nenadno prekinitev odnosov. Moram sicer reči, da mu ne verjamem čisto vsega kar je rekel... oz. se mi ne zdi vse čisto verjetno, avsaj pogovorila sva se in pogovor je bil takšen, da  me je popolnoma pomiril. Bilo mu je malce zoprno - kar ni bil moj namen, a razlogi so načeloma zadostni in nimajo zveze z menoj.

Natasha31367... imaš prav... čeprav sem tvoje sporočilo prebral šele zdaj. Vendar: človek mora ohraniti spoštovanje do samega sebe.
Zvečer imam vaje, potem pa pridejo na obisk moji kolegi s faxa na kavico in film.                       

Vsaj nekaj v mojem življenju štima!!!

[natasha31367]

  Pa se je le vse poštimalo, no! Sem res srečna zate. In ti čestitam, da si vztrajal.
Kar se pa spoštovanja tiče, mislim, da je to spet en tistih relativnih pojmov, ki ga vsak lahko interpretira po svoje. In sploh doživlja po svoje. Zame je v tem primeru spoštovanje predvsem to, da IZVEM. Kakšno spoštovanje bi imela do sebe, če si ne bi dovolila iti do konca? Bi bilo res to spoštovanje? Hočem reči, to, kar si zdaj storil, je bilo res pravo spoštovanje do sebe in tudi do njega, verjemi. Če bi se šlo za nekega naključnega znanca, bi mislila čisto obratno. Glede na to, da pa poznaš tega človeka še skoraj iz plenic, je bilo to, kar si storil edini znak spoštovanja, ki si ga lahko dal. Vem, da me razumeš.
Kot vidim, bo tvoj današnji večer prav simpatičen in res sem vesela za to. Želim ti, da bi ga preživel čim bolj lepo in da bi bil sproščen, vesel in nasmejan ter srečen ves večer.
p.s. : Kdaj se bosta končno spet srečala tudi v živo s tvojim frendom? Sta se že pogovarjala tudi o tem?

[She_]

Tud js vesela, da se je vse poštimalo 

Želim ti vso srečo še naprej.