Neobvladljiv strah pred boleznimi

[sončnica30]

Pozdravljeni.
Pišem, ker sem zabredla pregloboko. Berem vas že dolgo, predvsem za tolažbo.
Začetek mojih težav sega že v zgodnjo mladost, prva huda epizoda pa se je pojavila pred cca 10 leti, kar je nekako kmalu po začetku mojega dela v zdravstvu. En večer mi je ob sedenju postala mravljinčasta noga in sem šla na strica gogla vtipkat simptom mravljinčenja in bum.. Multipla skleroza. Od tistega dne pa skoraj eno leto sem živela kot mesečnih. Samoplačniško letala k nevrologom (tudi med službenim časom), šla na MR glave, bila brez volje in se že videla prikovana na posteljo.. Zamišljala sem si, kako bodo vsi moji trpeli in kako bodo rekli, pa tako vesela je bila... Epizoda se je končala skoraj hipno, ko me je nekega dne oče ''nazijal'', da tako več ne gre, da obremenjujem sebe in vse okrog.. Seveda so nato v blažjih oblikah še vedno prihajali navali in epizode, ko sem imela  različne telesne simptome, enkrat vse za raka želodca in opravila tudi gastroskopijo, pa za raka ledvic, pa bolečine v jajčniku in izvenciklične krvavitve in prepričanje, da gre za raka materničnega vratu ali jajčnika...Pa da ne govorim o limfomu in otipavanju bezgavk, pa dojk, vse me je bolelo od samega pretipavanja.. Ker delam v zdravstvu sem večkrat dala kri in skoraj padala v nezavest, se potila, tresla, izgledala kot da sem bolna na smrt, ko sem čakala rezultate.. Če je bilo vse ok, sem se pomirila, bog ne daj pa da je kakšna vrednost izstopala.. Konec.. Jok.. Norenje.. Smrt.. Ne vem.. Skratka noro..
Zadnja, najhujša epizoda, pa se je začela 31.12.2017. Med kuhanjem silvestrske večerje sem kar naenkrat dobila misel, da si že dolgo nisem pregledala ustne votline. Šla sem pred ogledalo, si posvetila v usta z lučko in na notranji strani lica zagledala črno pikico. Tisti večer je bil zame uničen. Komaj sem spacala večerjo, med tem pa na internetu brala vse o raku ustne votline in seveda sem bila prepričana, da me je doletelo prav to. tista pikica je v nekaj dneh izginila saj je bila verjetno od naključnega ugriza. Nato pa se je januarja kar nadaljevalo, neke slabosti, pa slab apetit. In bila sem prepričana, da imam raka želodca, tokrat pa zares. Letela samoplačniško na gastroskopijo in nič.. Pomirila sem se za pol dneva, nato pa našla novega morilca in to je rak pankreasa. Kaj hujšega, prebrala, kako malo možnosti je za preživetje, in da sta glavna simptoma slab apetit in hujšanje. Ker sem prej pol leta pazila pri prehrani in res veliko športala, sem izgubila kar nekaj kg. Začela sem se tehtati vsak dan stokrat in bila vsakič panična, ko je tehtnica pokazala manj. Skoraj sem znorela ob misli, da me čez nekaj mesecev več ne bo.. Naredila nujni UZ trebuha in nič.. Med UZ mi je zdravnica rekla, da naj, če se tako bojim, pa dam kri za tumorske markerje.. Spet konec.. Sigurno mi je to rekla, ker sumi na rakavo obolenje pri meni.. Da ne govorim, da sem izgledala kot živ mrlič, bila prepotena, zmedena, objokana, ko sem čakala na izvide. Bili so v redu. Ampak moj notranji mir ni trajal dolgo, pojavljati so se začeli novi in novi simptomi, pa za raka mehurja, pa spet ginekološke težave, itd, itd.. Trenutno se vsak dan gledam po koži, če imam kje podkožne krvavitve oziroma petehije, pregledujem si tudi ustno votlino in ''vem'' da imam levkemijo..
Primerjam rezultate svojih krvnih izvidov z izvidi drugih ljudi (ker imam to možnost) in ker sem imela ob zadnjem pregledu krvi nekoliko višje trombocite, sem prepričana da imam levkemijo. In ko vidim, da ima kdo enako visoke kot jaz, grem seveda gledat, kakšne ima diagnoze in glej ga zlomka, vedno najdem da ima raka ali pa vsaj sum na raka.. Groza, groza, groza, groza.. Grozn strah..
Zmrznem in me stisne, že ko preberm kaj o raku.. Da ne govorim, ko pride kdo na pregled in ima raka.. Zadnji simptomi recimo raka materničnega vratu so se začeli, ko je prišla v ambulanto bolnica z napredujočim rakom jajčnika.. In od takrat so se pri meni recimo začele bolečine v spodnjem delu trebuha, itd...
Enako kot zase se bojim za vse svoje, pri vseh svojih se mi zdi, da imajo raka, vsak simptom ki ga imajo ali pa virozo povežem s tem, da imajo slabo odpornost ker jih gloda nek rak.. Težim jim za vsako malenkost, da morajo leteti k zdravniku in imajo me povno kapo.
Ko na sebi opazim kakšen simptom (kar naenkrat) me oblije pot, ustrašim se kot nora, dobim občutek, kot da želim nekam zbežat in velikokrat dejansko vstanem in grem na wc, kot da bi želela nekam pobegnit, zbežat, se udret v zemljo..
Edini ki me (še) res razume, mi hoče pomagat in me podpira, ima neizmerno rad je moj partner. Čeprav tudi on pravi, da tako ne bom mogla živet. In tega se zavedam tudi jaz. Tako zelo si želim miru v sebi, mirnega življenja in da bi bila vesela. Ker trenutno ne najdem več veselja, že zjutraj ko se zbudim se obremenjujem s simptomi, kaj imam in kaj nimam. Življenje je težko, ne vidim smisla.
Zadnje leto me ves čas napadajo tudi neke viroze, pa boleče pike na jeziku in seveda to povezujem s tem, da imam slabo odpornost, ker imam raka.. Tudi zredila sem se, ker sem se takrat, ko sem se obremenjevala z rakom pankreasa začela dobesedno basati s hrano, da bi videla, če kilograme lahko pridobim.. In seveda sem jih.. In to krepko preveč.. Takrat me je strašila misel, ko mi je kdo rekel, o ti si pa shujšala (pa tako sem se trudila in bila pridna), sedaj pa me razžalosti ko mi rečejo, si se pa zelo zredila..
Kmalu se poročim in namesto da bi se veselila, si govorim, saj tako ne bo dolgo trajalo, ker bom kmalu umrla, ker imam levkemijo.. Groza, groza.. Žal mi je za zadnjih 10 let, ki bi jih lahko preživela tako lepo, pa sem se ves čas ukvarjala samo s svojim zdravjem in simptomi.
Ne želim si tablet, želim pa si najti en način da bi se sprostila in zaživela vsaj kolikor toliko normalno.
Hvala, ker ste prebrali moje litanije. Ne vem, kaj pričakujem od vas, mogoče pa mi bo tole pisanje vsaj malo zbistrilo misli, ko bom prebrala, kaj sem napisala.
Mogoče še to.. Zadnja epizoda se mi je začela nekaj mesecev po tem, ko sem zaključila 3 letno zvezo s partnerjem, s katerim sva skupaj tudi živela. Čeprav sem jaz zaključila, me je razhod prizadel, kar se je pokazalo šele po kakšnem mesecu po razhodu, ko je to prišlo za mano in sem želela da bi se pogovorila, on pa me je že odrezal iz svojega življenja.
Želim vam čim več sproščenih dni.

[Nives]

Groza me je, ko vidim, koliko samosabotaze je mozno... pa ne sekiraj se, ker to napisem. Na tem spletu smo zbrani itak samo taksni junaki.
Vedi pa, da se da lepo izvleci ven iz tega. Sama dajem skozi dolg proces psihoterapije, ki mi je ogromno pomagal.
Ne vem, katera pot je pa tebi blizu? Se pa vsekakor splaca bolj spoznat sebe in prevzet kaksne bolj konstruktivne vzorce.
Enim uspeva z branjem pozitivnih knjig za samospoznavanje. Drugim joga ali sport. Tretjim tapkanje. Enim psihoterapija.
Privoscim ti, da se resis tega vzorca in zazivis sproceno in zadovoljno pa mirno zivljenje! Pa da se veselis poroke in vsega, kar te kar te caka

[nora]

Hej soncnica30!

Poglej nazaj ...je možno, da si po vseh letih še sploh na tem svetu? In vseh teh boleznih? Jaz sem tudi tak primerek naše vrste In še vedno šibam po svetu

Mogoče si že prebrala mojo zgodbo ... meni je psihoterapija spremenila življenje. Sem marsikaj o sebi ugotovila tam. In danes razumem zakaj so se mi (in se mi včasih še) pojavljajo strahovi in telesni simptomi.

Želim ti, da bi se čimprej izkopala. Vem kako bolijo te "bolezni". Piši, če ti pomaga. Tule, kjerkoli, lahko tudi na zs.

Pošiljam virtualni objem 

[sončnica30]

Pozdravljeni obe in hvala za odgovora oziroma mnenji.
Nekje globoko v sebi vem, da imate vsi vi, ki tule delite svoje zgodbe in ste že prilezli kakšno stopničko višje kot jaz (ki sem še vedno nekje na tleh) vse prav. Tudi sama vem, da konec koncev tudi še tako velik strah ne bo nič spremenil, tudi če sem zares bolna, strah ne bo ničesar spremenil,ničesar poboljšal in ničesar rešil. Pred seboj imam tudi sliko življenja, ki si ga želim živeti, to je lepo, sproščeno življenje, brez strahov, kaj bo prinesel naslednji dan.. Ker na usodo tako ali tako ne moremo vplivati. A vendar si ne morem pomagati. Še vedno, vsak dan najdem nove simptome na sebi, zdi se mi, da bolj kot se žrem in paničarim, bolj grde stvari se mi pojavljajo na in v telesu. Tudi zanositi ne morem, vsak mesec me tudi to spravi v grozno razočaranje.
Po eni strani si mislim, saj v takem stanju niti ne bi bila sposobna prav in lepo skrbeti za otroka, po drugi strani si pa ga tako zelo želim.
Pregledujem svojo kožo, vsak dan najdem nove pikice, izpuščajčke, vse povezujem s slabim imunskim sistemom in rakom, rakom, rakom.. Skratka, beseda rak v meni sproži paniko, kar zavrti se mi in noge me skoraj nehajo držati. Zadnje čase mi v očeh pokajo žilice in zame je to očitni znak, da imam levkemijo.. Raka.. Skratka, gre mi na jok! Vidim, da me najbolj iz tira spravi služba, obremenjuje me na vse možne načine, ko pridem domov se spravim k sebi popoldne, sem vesela, grem v naravo, imam veliko živali ki me razveseljujejo.. Zvečer pa spet postanem zamorjena, spet začnem razmišljat kako moram naslednji dan spet v to ogabno okolje, ki ga sovražim iz dna duše.
Ne vem kako je z bolniško za take težave, vendar se tudi k zdravniku ne upam it, strah me je, da bodo kaj hudega odkrili..
Ne vem kaj naj še naredim, ampak v tako hudi epizodi nisem bila še nikoli do sedaj in kar zdi se mi da se noče in noče končati.. 

[gogi]

Soncnica30 živjo,

sem se na trenutke kr mal preslikala veš. Sicer ne tako ekstremno, ampak te pa kr razumem in sočustvujem s teboj. To je eden groznih občutkov, ko se ljudje tako zelo bojimo zase, za svoje najbližje.
Tudi sama se zelo zelo ustrašim čim je kaj narobe in že brskam po internetu kaj vse bi lahko bilo. In potem je tukaj moj sin, ki bog ne dej zboli. Kar se tiče njega ne brskam po netu, ker enostavno pozabim brskati...tako zelo se bojim zanj...ampak se trudim na vse mogoče načine da bi sprejela da je vse le navaden virus. To je težko zame, je veliko bolje kot pred leti ampak še vedno tisti blesav občutek, ko te kr nekaj spreletava po telesu.
Ta pretirana skrb mi gre res na živce, a verjemi, v nas samih je nekje skrita moč in jz verjamem v njo, le izbrskati jo moramo.

Gogi 

[sončnica30]

Hvala vsakemu, ki mi odpiše in mi nekako da vedeti, da nisem samo jaz tako utesnjena in prestrašena.
Ko vas berem (tudi druge vaše in objave drugih iz preteklosti) se mi zdi, da tako ekstremen tako ali tako ni nihče izmed vas, kot sem prav jaz. Ne vem, mislim, da je veliko k temu pripomogla služba v kateri sem marsikaj videla in izvedela, kar meni, glede na moje strahove, res ne bi bilo potrebno. Samo časa nazaj ne morem zavrteti, da ne bi nikoli sprejela tega dela, ki me tako ali tako ni nikoli niti malo veselilo, kar je, je... Imam možnost pustiti službo in ostati doma, delati, kar me veseli in razvedri.. Pa se tudi tega bojim, bojim se pustiti službo, kot da bi bila privezana, kot da se bo podru svet, če to naredim.. Čeprav si to zelo, zelo želim in vedno sem govorila, da če bo kdaj možnost, da takoj napišem odpoved.. Ampak sedaj ko pa to možnost imam, pa nimam ''jajc''..
Katero knjigo bi mi priporočali, da se malo potopim vanjo, knjigo, ki bi mi dala kakšen pameten nasvet? Saj ogromno že vem, samo sprakticirati ne zmorem..
Lep današnji dan vam želim.

[skylost]

Hejla Sončica, ti napišem samo par besed, ker te popolnoma razumem, sem imela tudi sama takšno epizodo, ki je trajala skoraj dve leti. Letala od zdravnika do zdravnika, od pregleda do pregleda, tudi veliko samoplačniško. Simptomi so se kr vrstili, vsake toliko za drugo boleznijo. Grozno, vem, in najhuje je, ker si ne znamo pomagati, ker so misli močnejše od nas. Kako sem se rešila tega sr... -  en dan sem si rekla: sedaj pa je konec! Rajši crknem kot da grem spet k zdravniku!! In od takrat nisem več stopila v čakalnico. In ne boš verjela, ko sem se tako odločila, je šlo na bolje, sicer zelooo počasi, pa vendar. Misli (psiha) dela hudiča in dva v našem telesu. Zamislimo si neko bolezen, preberemo simptome na googlu in nenadoma imamo vse te simptome. Jaz sem si rekla že 1000x: ok, če bi bila resno bolna, bi bila že pod zemljo, pa sem še tu. Tako da... anticipirati vnaprej ni vredno in niti dobro. Ker tudi non-stop te negativne misli na bolezni... lahko res prikličejo kaj. Najdi si kakšno zanimacijo (šport, narava, bilokaj kar te veseli..) in vztrajaj v tem. Tudi ko se slabo počutiš, vztrajaj, da možganom daš do znanja, da si ti glavna in ne negativne misli. Mene osebno je tega naučila joga, ki mi je 80% spremenila pogled na življenje in vsakdan.
Vse dobro ti želim!!

[KDŽJI123]

Soncnica30 lepo pozdravljena 
Tudi jaz sem se našla v tvojem zapisu, le s to razliko da sem se in se še vedno vseh specialističnih pregledov zelo bojim. Resnično sem imela kurjo polt ko sem brala tvoj zapis......tako z zelo podobnimi strahovi sem se in se še tudi sama soočam. Tudi sama izhajam iz zdravstvene stroke in opažam da je to v veliki meri velik minus 

Vse dobro ti želim 

[sončnica30]

Hvala vsem za vse vzpodbudne besede in občutek, da res človek ni sam v tej godlji. Čeprav, nikomur ne privoščim te dušne bolečine.
Res je, KDŽJI123, to, da delamo v zdravstvu, je en velik, velik minus. Stokrat sem si že rekla, če mi je česa v življenju žal, je to, da sem se znašla v zdravstvu. Ker sem preveč izvedela, preveč vem in me to še bolj preganja. Mislim, da ljudje, ki nimajo mesta v zdravstvu, ne vedo toliko o telesu in boleznih in se, tudi če se obremenjujejo, gotovo ne poglabljajo tako globoko kot se mi/jaz.
Moram reči, da drugače veliko hodim v naravo, res me sprosti, razveseli. Tudi dela imam vsak dan ogromno, tako da ni problem v tem, da bi imela ''preveč časa''. Ko sem doma in delam delo, ki me veseli ali pa v naravi, tudi postanem drug človek, bolj srečna, vesela. Že misel na službo in sama služba, delo, odnosi v njej pa me včasih v trenutku spravijo na kolena in mi uničijo še tako sončen dan.
Drugače pa.. Ja tudi jaz imam grozen strah pred pregledi, sploh pred čakanjem na izvide in razmišljanjem kaj bodo izvidi pokazali. Tresem se, jokam, nisem sposobna normalno razmišljat. Prav to je eden izmed razlogov, da se bojim zamenjati službo ali pa jo pustiti (tudi to možnost imam), ker se bojim iti na sistematski pregled in dati kri in čakati, kaj bodo pokazali izvidi. Noro, a vendar tako zelo resnično.
Moram reči, da drugače celo pride dan, ko sem zadnje čase malo bolje, vendar pa me je recimo ravno danes služba spet čisto prestrašila, oziroma eden izmed primerov ki je bil obravnavan je bil krvni rak in se mi zdi, da sem spet tam kot sem bila... Upam, da bo večer kaj lepši, če ne to, pa da vsaj jutro prinese kaj več sproščenosti..
Tudi jaz vsakemu izmed vas želim vse dobro in da bi se čim manj bali... 

[ojjoj]

Pozdravljena. To kar si napisala se je dogajalo par let tudi meni. Čisto te razumem,kakšno nekvalitetno življenje je to. Sama sem si dojke tako dolgo pregledovala tudi večkrat na dan, da se je pojavil izcedek. To je eno poglavje od mojih podvigov. Od ene diagnoze do druge. Sem bila že čisto izmučena. Tako da te čisto razumem. Upam ,da ti to premagaš brez zdravil,kajti sama sem že vrsto let na ad. Samo funkcioniram pa dokaj normalno.To pa tudi nekaj šteje?
Srečno

[sončnica30]

Ja, tudi jaz tako dolgo nekaj ogledujem, tipljem, razmišljam, ''poslušam'' simptom.. Da se dejansko iz tistega nekaj izcimi.. Ali se naredijo izpuščaji, rdeče pike, nastane huda bolečina, izgubim apetit.. Skratka, nekaj kar je povezano z neko hudo diagnozo.
Imam tudi težavo s tem, da preberem recimo na internetu, da je neko živilo dobro za zdravje.. In tisto potem, tudi če mi ni kaj preveč dobro, začnem redno uživat.. Recimo zelo dolgo sem uživala sok rdeče pese, ker naj bi bil dober za kri.. Pa potem sem ga uživala, da sem si lahko razložila zakaj imam rdeč urin in blato.. Bala sem se ga prekiniti piti, ker me je bilo strah da bi bila urin in blato še vedno rdeča in bi to pomenilo, da sta krvava.. Skratka, bolano do konca.. Sedaj recimo uživam vsak dan česen, čebulo, med in peteršilj, kot nek ritual zjutraj.. Ker sem pač nekje prebrala, slišala, da to je pa top zadeva.. Sej imam že v osnovi vsa ta živila rada, ampak sedaj sem z njimi nekako ''obremenjena'', da jih ''moram'' zaužiti, če ne bo nekaj narobe... V glavnem, tudi jaz ne vem, ali bom prišla ven iz tega kroga sama, ali bo pa tudi pri meni potrebna kakšna drugačna, strokovna pomoč. Saj moram reči, da sem zadnjih mogoče 14 dni nekako boljša, vseeno imam več energije, ampak niti slučajno pa nisem takšna, kot bi si želela biti, še vedno imam v mislih vsak dan preveč misli in strahov.
In kako se počutite tisti, ki jemljete ad-je? Kako je s čustvovanjem? Slišala sem, da pri ad postaneš hladen, da se te več nič ne dotakne, da si otopel in odmaknjen. Tega si, kljub temu, da tudi zdaj počutje ni kaj prida, vseeno ne želim. 

[gogi]

Pri meni je pri določenih stvareh nastala čustvena otopelost, kot da ne bi nič čutila. Tudi svet vidim kdaj nekje od drugje, kot da ne bi gledala direktno iz svojih oči ampak nekje od zadaj. Sej vidim ok, samo kdaj se zgodi da je pač tko. Meni je tudi libido upadel.
Prav tako kot ti, potenciram nek simptom in berem in raziskujem, da na koncu res prikličem sama.
Velikokrat se trudim preusmerjat misli s kakšno drugo stvarjo, seveda me znervira ker misli tavajo. Še najbolj mi ustrezajo razne dihalne tehnike in progresivno mišično sproščanje. Morda mišice niso vedno zategnjene, a me tiste vaje čudovito sprostijo in tako le uspem za kakšen čas pobegniti oz bolje povedano, premagati tisti k..... strah. 

[sončnica30]

Točno tega je mene strah  namreč, da bi postala otopela, hladna, odsotna. Saj po eni strani je najbrž to bolje, kot biti ves čas tesnobna, prestrašena, ujeta.. Ampak vseeno.. Že tako prisegam na vse naravno, ne maram umetnih in ''narejenih'' stvari, in prav tako mi je to pomembno v svojem obnašanju, čustvovanju.
Veliko mi pomaga narava, ko grem v naravo ali zunaj kaj delam, sem čisto drug človek, vidim nek smisel in malo pozabim na vse svoje ''težave'' ki jih imam sicer. Najhuje mi je v službi, takrat doživljam valove hudih skrbi, zamišljenosti, strahu.. Ne vem, zaenkrat se še nisem opogumila, da bi šla na kakšen posvet k strokovnjaku, ampak nekje globoko v sebi si to želim in upam, da enkrat to tudi uresničim.
 

[gogi]

Narava je zakon, čist drug človek se vrneš domov.
Včasih imam občutek, da se je morda dobro ponovno naučiti nekih stvari. Glede čustev lahko rečem, da mi je zadnje mesece dosti pomagal partner. Začelo se je pa z enim sporom in sem dobila fitbek, da sem hladna otopela ne vem kaj vse. Včasih sem recimo zajokala, danes pa ne. In potem se nekako komunikacija razvila in sva pristala pri raznih pogovorih glede čustev, kaj so to sploh, sledila je celo čustvena inteligenca. Sej se da, ampak jaz sem definitvno drug človek kot nekoč.

[Prestrasenka]

Ali je na tej strani se kdo aktiven?

[Toja]

Ali je na tej strani se kdo aktiven?

Forum dela...
Kar pogumno piši 

[Prestrasenka]

Živjo vsem sotrpinom?
Sem nova na foruma vendar veteran v anksioznosti.
Stara sem 38 let in za sabo imam zdravstvenih tegob za 5 ljudi ali več ? drugače sem zelo pozitivna oseba, kar se družbe tiče in nihče ne more verjeti, da me muči tesnoba, depresija, anksioznost in VELIK STRAH pred boleznijo. Ne vem niti kje naj začnem, lahko samo povem, da to kar je napisala sončnica 30 sem jaz krat tri!
Od kar sem bila stara 10 let in takrat preživela dva meseca na infekcijski zaradi hude oblike borelioze je moje zdravstveno stanje v podnu. Imam tisoč in eno težavo, vsak dan me nekaj boli in vsakič kaj drugega. Potem ko zmanjka organov pa spet od začetka? to ni normalno in tko se ne da živet. Čisto sem uničena in utrujena, počutim se kot starka pri 90ih ki samo še čaka kdaj jo bo pobralo. Po vrhu vsega pa imam grozno močno empatijo. Če mi nor. nekdo omeni, da ga boli zob bo v roku ene ure bolel tudi mene. Če preberem, da je nekomu umrl otrok, se postavim v njegovo kožo in z njim trpim, ćeprav osebe sploh ne poznam. Da ne govorim kaj se z mano dogaja vsakič, ko gledam zdravnikova vest, talenti v belem, ali kakšne druge nadaljevanke, ki so tema na urgenco! In naj mi kdo pove kako naj neham to gledam!? Zakaj to gledam, če vem, da me bo po tem zvilo? A sem odvisna od tega, se s tem hranim? Kaj mi je?
Mene ima moj mož že poln kufer! Ni dneva, da mu za kaj ne pojamram. Včasih, ko sva še hodila sva veliko zmenkov zaključila na urgenci, ker me je vsakič kaj zvilo. Enkrat dihalna stistka, enkrat sem imela občutek, da imam nekaj v grlu in da se grlo oža, enkrat mi je tako razbijalo srce, da se mi je majica premikala, enkrat me je tako bolelo v prsih, da sem komaj se vdihnila... uglavnem nikoli ni bilo nic res! Vedno sem na koncu po zaključeni preiskavi dobila injekcijo apaurina in jaz sem bila kot nova! Potem sem hodila na geštalt terapijo in od takrat je edina stvar, ki je šla na bolje ta, da ne hodim več na urgenco. Se pravi nekje globo v sebi vem, da je izvor psihične narave ampak nekje še globje pa je vsakič strah " kaj pa če je tokrat resnično fizično ksj narobe" ves čas sem na googlu in zagotovo sem diplomirala in google medicine. Samo povejte kaj vas boli, za vsak organ vem s čim je povezan in kam sevajo bolečine tudi s tableti sem založena kot najboljša lekarna! Tablete vseh vrst tudi nosim ves čas s sabo v torbici, ker nikoli ne vem kje in kaj me bo zvilo!
Prosim ali obstaja še kje tak pacient kot sem jaz??
Največji moj strah pa je.. da zbolim za neozdravljivo boleznijo, da trpim muke in bolečine do smrti in da mi nihče ne more pomagat! Same smrti se ne bojim, ker zelo rada spim? ampak trpljenja pred smrtjo se pa na smrt bojim!

Hvala, ker ste brali in ker ste tukaj! ?