Pretiran nadzor nad dihanjem

[Sana]

Živjo,

na tem forumu sem nova in me zanima, če je tu kdo, ki se spopada s senzorimotorno OKM, kar pomeni, da se pretirano osredotočaš na nujne telesne procese, kot so dihanje, mežikanje ... Sumim, da pri meni gre za to, saj se dostikrat zalotim, da diham plitko in nepravilno, zato svoje dihanje ves čas preverjam (če je to pravilno ali ne). Ko ta vzorec ponavljam, se pojavijo hudi občutki tesnobe in misel v smislu "zakaj spet mislim na to". Te misli (da se moram osredotočiti na dihanje) si enostavno ne dovolim, je ne pustim, saj pri meni povzroča ogromno nelagodja. Najhujše je pred spanjem, saj moje početje takrat postane intenzivnejše in posledično ne morem zaspati, ker sem napeta od vsega tega. Čez dan je morda nekoliko boljše, saj se zamotim. Zanimivo je tudi, da so obdobja nihanja (pride obdobje, ko sem dobro, brez tesnobe in vsiljivk, in obdobje, ko je stiska huda). Naj omenim še, da 5 mesecev hodim na psihoterapijo, ki mi pomaga, saj mi je (vsaj delno) uspelo preoblikovati nekatere vzorce mišljenja. Tesnobo sem do zdaj uspela vedno ublažiti z naravnimi zdravili. Da ne bom predolga, me zanima, če ima kdo podobne izkušnje in jih je pripravljen podeliti oz. Če se je kdo naučil živeti s to motnjo do te mere, da ga tako ne obremenjuje v vsakdanjem življenju.

Lep dan vsem in hvala za pomoč.

[Regina]

Živjo,
se mi dogaja podobno, ampak jaz sem zelo osredotočam (ne vedno, pogosto pa) na utrip srca. Tukaj ne morem nič, ker ga ne morem nadzirati, ampak ga pa spremljam, poslušam. Moti me, če ga čutim, slišim, ne prenesem tega občutka...
Zadevo sem nekako sprejela. Ko čutim utrip, tudi če je počasen in umirjen (ponavadi, ko imam prepoln želodec in ležim) se zamotim, delam nekaj, pospravljam, hodim,... in v tem času mine. Ja, je pa zelo zoprno. Tudi meni povzroča tesnobo in tesnobne občutke.

Včasih se mi tudi dogaja, če me recimo začenja boleti grlo, skozi goltam slino in spremljam ali me res boli ali ne... ampak no, nevem če je to isto.

[Sana]

Regina, hvala za odgovor.
Pa lahko normalno spite v tem času, ko se vam to dogaja? Kot sem že napisala, se pri meni ta zoprna zadeva največkrat pojavi zvečer, ko je čas za počitek. Takrat niti ne vem, s čim bi se lahko zamotila, da ta misel ne bi bila tako v ospredju.

[Regina]

Ja ravno zadnjic se mi je to dogajalo, in sem rabila precej dolgo, da sem zaspala, ker kakor sem lezala sem cutila utrip, pac normalno pocasen ampak mocan.... potem sem nekako nasla polozaj, da ni bilo tako obcutit in se scasoma zaspala.
Je pa res, da tu nimam vpliva, kako pri dihanju.

[Regina]

Tezave pa so verjetno zvecer zato, ker se telo umirja, misli bezijo..

[Sana]

Zoprno je, da lahko ena takšna misel povzroči toliko tesnobe in napetosti, vendar upam na najboljše.

[Sana]

Pozdravljeni vsi, po dolgem času se spet oglašam. O svojem problemu sem že pisala ravno na tem mestu in moram reči, da je za mano dokaj dobro obdobje. Lahko rečem, da so se vsiljive misli pojavljale v blagi obliki in  so bile zgolj občasne, zaradi tega je bilo tudi tesnobe manj. Nisem se z njimi toliko obremenjevala in sem jih preprosto sprejela, saj sem vedela, da so to samo misli, ki mi ne morejo nič hudega. Veliko sem se gibala (kar se še zdaj), obiskovala psihoterapijo, ki jo nameravam po enem letu obiskovanja za nekaj časa prekiniti in poskusiti sama, si občasno pomagala z naravnimi zdravili in predvsem bila z ljudmi, ki jih imam rada.
Težave je v tem, da se mi je stanje zdaj kar naenkrat precej poslabšalo brez kakršnegakoli posebnega razloga ... kar tako je spet prišlo ..
Iskala sem veliko načinov, kako si pomagati in ugotovila (tudi tekom psihoterapije), da se daje precejšen poudarek dihanju. Težava je v tem, da mi dihalne vaje sploh ne pašejo in namesto da bi me spoščale, mi povzročajo še dodatno tesnobo, težko dihanje ... zdaj se poleg slabšega počutja obremenjujem še s tem, če sem res skoraj edina, ki mu to prej škodi kot pa da ga umiri. Ima kdo podobne izkušnje in kako se vi spoprijemate z obdobji povečane tesnobe in vsiljivih misli?
Zelo bi bila vesela izkušenj, toplih in vzpodbudnih besed.

Lep dan želim vsem.

[_Bemci]

Pozdravljena, Sana,
imam povsem enako težavo, in sicer, da mi nobena od dihalnih vaj ne ustreza, ker potem diham težje in kar nekako nenaravno. Zato sem nad dihalnimi vajami že nekaj časa nazaj obupala. Dolgo časa sem se "mučila" z avtogenim treningom, dokler nisem ugotovila, da me moti predvsem ta del z dihanjem.
Namesto tega mi recimo pomaga, če poskušam zatipati utrip srca, če ga spremljam. Pomagajo mi tudi vaje čuječnosti, pri čemer poskušam tisti del z dihanjem ignorirati.
Skratka, nisi edina s temi občutki okoli dihanja
Lep dan tudi tebi.

[Sana]

Bemci, hvala za vašo izkušnjo. Tudi meni se zdijo vaje čuječnosti precej v redu, če poskušam odmisliti dihanje. Kot sem napisala že zgoraj, mi je najtežje zvečer, ko se telo poskuša umiriti, vendar mi tega pogosto ne pusti oteženo dihanje, ki ga takrat še toliko bolj zaznavam.
Sem se pa nekoliko pomirila, da nisem sama s podobnimi težavami. 

[dejannt]

Pozdravljeni!

Jaz se oglašam s podobni težavami glede dihanja. O mojih težavah sem pisal tukaj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=23536.0

V glavnem ta obdobja opazovanja dihanja se kar ne nehajo. Recimo nazadnje je bilo nekje mesec dni dolgo, potem sem se nekako po psihoterapiji in nekih mojih prepričanjih uspel pobrati. Držalo je približno dva tedna. Potem pa me je spet prešinila neka misel o dihanju, začel sem razmišljati kaj če bo spet nazaj in evo. Spet je tukaj. Istočasno tudi intenzivnejše preskakovanje srca, slabše počutje itd. Opazujem ga zjutraj, čez dan, zvečer, ko govorim, jem, ... Najhuje je ko se želim sprostiti, takrat ko ostaneš sam s sabo.

V glavnem ponavlja se in me, kot sem že v zgoraj omenjenem postu omenil, tudi obremenjuje.

Je kdo o vas, ki ste to dali skozi že prišel do kakšne ideje. To razmišljanje in spremljanje dihanja me res obremenjuje. Bolj kot kar koli drugega. Imel sem veliko nekih strahov vsiljivih misli, negativnih misli ipd. in sem večina s pomočjo terapije in izobraževanja na tem področju uredil. To pa mi ne uspe. In ker je to dihanje, ki je življenjsko pomembno, je toliko hujše.

Če ima kdo kakšen nasvet, bom vesel, če deli z nami.

LP

[Runo24]

Lep pozdrav, ko to berem, ugotavljam, da smo OKM vsi na podobnem. Eni razmišljate o dihanju, bitrju srca, eni razmišljamo o bacilih, drugi spet kaj drugega. Vsem se nam dogaja, da se to ponavlja oz. pojavlja v nekih intervalih. Pa je obdobje, ko smo OK, in pride obdobje, ko smo spet v svojih mislih. Jaz sem dva dni ali celo kak teden OK, potem pa se dogodi kak trenutke, ki mi utrne misli na bacile in sem spet dan dva zanič. Pa izzveni, a se spet ponovi. Ko se le nebi več ponavljalo. Ponavlja se bolj pogosto, ko sem napet, pod stresom, ali pa če imam nasprotno višek časa. K sreči se še toliko zavedam, da načrtno ne izvajam kompulzij in skušam racionalno ozavestiti, da niso potrebne. Vedno ne gre
Obiskujem terapevta, občasno psihiatra, zdravil zaenkrat ne jemljem. Morda je to napak, a sem se tako odločil. Vse dobro vam želim, lp