Težave v odnosu

[manipulator]

Vidim da ste tukaj dobri ljudje z raznimi izkušnjami. Tudi jaz imam veliko težav. Žalost je moj kar pogost spremljevalec. Ampak, da bi žalost ali bolečina predstavljala večji del časa, to ne. Imam razne težave. Pa nič močno izstopajočega. Težave imam pri spoznavanju novih ljudi. Iz službe do doma je hit & run. V trgovinah sem se komaj zadnje leto nekoliko umiril in zdaj kdaj pogledam tudi če nimam napisano na listku. Ne rad gledam ljudem v oči. Imam slabo samo podobo, nisem na nič ponosen, moj starševski glas je do mene zahteven in nisem uspešen, nisem zanimiv, zadnjič sem se peljal 2km srečal 3 znance na poti, nihče me ni opazil kasneje sem se zavedal, da sem iskal razlog v sebi, čutil sem se krivega. Takšne malenkosti mi pokvarijo dan. Potem sem slabe volje, ker imam slab dan, to traja dokler se ne zabubim v neko zaposlitev dokler ne pozabim. Mogoče pretiravam. Ne vem. Šele zadnje dni sem na takšne stvari pozoren, od kar sem končno spoznal žensko, ki pa je zdaj že šla drugo pot.

Star sem nekaj čez 30. let. Muči me, da sem spoznal žensko, za katero sem praktično vedel, da je prava. Prej nisem bil še nikoli v odnosu. Ujela sva se v prvem sporočilu in od takrat je vse potekalo kot v kakšni romantični bukli. Pisala sva si nonstop. Tudi med službo. Skos.

3. zmenek ni bil popoln a počutila sva se dobro. O tem zmenku sem neprestano razmišljal. Mislim, da sem se čutil krivega. Čez nekaj dni me je zmetalo. V sporočilih me je potolažila. Trajalo je nekaj dni, da sem prišel k sebi. Nekje do četrtka sem bil bolje ne pa še dober.

Ko je prišel vikend sem dobro vedel, da nima časa. Na jutro ko je šla na pot, sem vedel, da na poti ne bo imela časa da mi odpiše. Poslal sem ji kompliment. Skrbelo me je ali ji bo všeč ali ne. Ni minilo 30 minut in me je zmetalo. Pričel sem jokati,.. 4 ure sem jokal. Skušal sem uničiti in prekiniti odnos. V sporočilih me je pomirila. Še isti dan sem bil dober.

Naslednji vikend spet ni imela časa, spet sem zelo dobro vedel zakaj ne. Spet me je zmetalo. Počutil sem se praznega. Iskal sem zaposlitev. Nič me ni pritegnilo. Mislil sem samo na njo. Našel sem si delo in komaj čakal da vse skupaj mine. Naslednji dan sem izrazil jezo do nje. Spet sem naju skušal uničiti. Tokrat mi je uspelo. Enostavno ni zmogla več. Ni razumela in ni mi zmogla več zaupati.

Nekako ne znam najti podobnosti. Med 1. jokom in 2. jezo. 1. se je vse zgodilo v 30 minutah, samo obtoževanje. 2. se je počasi nabiralo bi rekel "samota". Potem pa izkazovanje jeze. Aja pa 2. mi je pustila cel dan časa, da premislim, kaj govorim. Pa nisem nehal. Verjel sem si, da sem jezen na njo. Nisem imel ne razloga biti jezen niti nisem bil zares jezen. Govoril sem v 3 dni pa ne vem zakaj.

Zakaj sem to počel? Kje naj iščem rešitev? Že hodim k psihoterapevtki. Ampak po Gestalt terapiji, kjer se mi zdi, da vzroka ne bova neposredno našla in bo vse predolgo trajalo. Verjamem, da lahko odnos še rešim če najdem vzrok teh težav. Da bi bil sposoben iti vsaj počasi v pravo smer. A težave so se stopnjevale s tem ko so se stopjevala čustva. Tudi po 3. zmenku sva si namreč bila iz dneva v dan bolj in bolj všeč. Kaj naj naredim? V času ko sva se poznala sem se distanciral od družbe. Mislil sem samo na njo. Vmes so nastajale praznine in v teh prazninah sem čutil žalost. Kot, da moram nekaj početi, zgolj zato, da bi se kasneje pred njo lahko pohvalil s tem kar sem počel. Npr. da sem kolesaril, da sem šel nekam,.. češ poglej kako se znam imeti lepo. Če ne bi bilo nje, bi pa to tako ali tako počel. Odnos sem praktično sabotiral. Čutim, kot da sem naju oba zmanipuliral in prepričal da morava končati. Ko sem jo znerviral, sem takoj prevzel krivdo in se opravičeval. Zdaj je minil več kot mesec in brskam po svojem otroštvu. Ampak za vse to bo še čas. Rad bi rešil najin odnos. Enostavno moram ga.

[Ribica]

Napiši ji pismo in v njem vse to, kar si nam zaupal. In jo prosi za srečanje, da ji to vse in še kaj sam poveš.
Ribica

[Nives]

Pozdravljen!
Odnos se resuje z iskrenostjo in asertivnim pogovorom. Se pravi, da drugega ne obtozujes za svoja custva in mu samo poves, kako se pocutis. Ce ves, da ni razlog, da se ne zeli dobiti s teboj, ampak se ne more, potem je to za sprejeti. Odnos si verjetno zbojkotiral zato, ker ga v enem delu ne zelis imeti, da se izognes negativnim custvom, ki ti jih sproza. Po drugi strani si ga pa zelis. Cutiti je, da ti manjka izkusenj in se moras se malo nauciti.
Ocitno je tezava v obcutku lastne vrednosti pa malo se bo treba se nauciti ravnanja s svojimi custvi in funkcioniranja v odnosih ter dodatno custveno odrasti.
Ljudje postopoma rastemo in odrascamo skozi zivljenje, tako da ima vsak neko delo sam s seboj. Vsi potrebujemo izkusnje in marsikdo ima tezave z lastno vrednostjo.
Instant resitve zal ni. Odlicno je, da ze hodis na terapijo, ki ti lahko precej pomaga. Gestalt terapija je super. Tudi moja terapevtka je gestaltistka.. Ne gre pa nic na silo..in ne gre na hitro. Ce ne bo slo v tem odnosu skusaj to vzeti kot lekcijo ucenja in se uci naprej.. Vsi imamo tako.. se cel cas cesa ucimo. In vec ko vlozis v to, boljsi bodo rezultati. Zato kar pogumno naprej. Cetudi s to punco morda ne bo uspelo, bo pa s katero od naslednjih.

[manipulator]

Hvala vama.
Skušal sem ji pisati že 100x. V mislih sem ji pisal še veliko večkrat. Iskreno ne zmorem spisati celotnega pisma. V vsakem sporočilu se nekje zatakne. Počasi spoznavam, da sem še vedno otrok. Priznal sem si, da od staršev nisem dobil čustev. Da nisem čutil ljubezni, da nisem čutil svoje vrednosti. Od njiju nimam nobenega lepega spomina. Poniževanja in kritik ne rabim iskati, so moj vsakdan, od danes do koder seže moj spomin (trenutno še živim v zgornji etaži hiše staršev). Ta ženska pa je šla mimo vseh mojih obrambnih mehanizmov in mi pokazala, kako je, ko ti nekdo vrne čustva, ko mu dejansko verjameš in čutiš. In ko še tako boli, ko to napišem, vem, da moram znati biti sam. Nekako se je moram nehati oklepati. Oklepam se je ker želim sprejetosti. Rad bi obdržal upanje, da se kdaj spet srečava in da hkrati najdem sebe. Pa zdaj ne vem če je to mogoče. Vem, da to, kar čutim do nje, nisem čutil še do nikogar. Preveč sem jo sprejemal in premalo spoznaval.

Vsako pismo sem želel tako ali drugače zaključiti s prošnjo, da mi ne odpiše. Bal sem se dokončne zavrnitve. Bal sem se, da bi me to povsem potolklo. Pravzaprav se tega še zdaj bojim. Vem, da zase nisem zmožen veliko storiti. Upanje, da mi enkrat oprosti, je tisto česar se oprimem, ko sem na samem podnu. Vem pa tudi, da če bi mi oprostila in me ponovno sprejela, da bom skušal biti najboljši kolikor pač znam. Ampak ne znam. Le vprašanje časa bi bilo preden bi se ponovno zlomil in naju uničil. Ne verjamem, da sem zmožen, da je sploh kdo zmožen v odraslih letih odkriti čustva, ki jih je moral spoznati kot otrok med 2. in ?. letu. Pri tem pa hkrati spoznati še njo in biti zanjo dober, tudi v to gre veliko dela in truda. Kako naj ona mene spozna, če me sploh ni? Vse kar danes znam je oklepati se drugih. Najprej moram najti sebe. Kako naj hkrati obdržim upanje? Ali je to mogoče? Ali se moram znebiti tudi tega? Ne vem veliko o odnosih, ampak nisem neumen. To kar sva mi2 počela - čeprav tako zgodaj - večina parov ne zna - vsaj v "razvitem" zahodnem svetu ne. Edina pot, ki jo vidim je, da sprejmem usodo. Hočem-nočem, odrasti moram sam. Nje na tej poti ne more biti. Niti obljuba, da bi me čakala - tako hipotetično - bi bila v preveliko napoto. Ko se najdem, pa ji pišem in takrat vse razložim.

Vem tudi, da ne bo dolgo preden ji v mislih spet pišem, da bom spet iskal način, da bi segel do nje. Bo že. Kakšen dan sem prav fajn, zdaj je pač nekaj težjih dni. Poštimaval sem stanovanje, zdaj iščem drugega, nimam veliko volje, brskam po vseh živih stvareh o sebi,.. Znebil sem se manipulacije - ne manipuliram več! Manipuliral sem z drugimi. Manipuliral pa sem tudi sam s sabo. Šele, ko je padla manipulacije sem lahko pogledal globlje vase. Dostopnejši sem nečakinjama. Si vzamem čas za njiju. Ju ne kritiziram in diktiram, tega ne zna nihče okoli njiju. Dajem jima vedeti, da ju imam rad, da se rad igram z njima. In sem malo že ponosen nase. In to se mi zdi veliko za 1 mesec. Res bi si moral znati dovoliti biti ponosen na to. Kar neverjetno, kaj lahko naredi človek v enemu mesecu, ko najde voljo. Te dni sem pa spet malo obtičal.

Tako da gremo pogumno dalje! Vsak trenutek je naše darilo. In opomnimo se, da živimo zdaj in zase. Imamo izbiro kakšen je ta zdaj. Preveč se oziramo nazaj in naprej. Imejmo danes lep dan! Hvala vam! In hvala vama Nives in Ribica! Hvaležen sem vama in upam, da to čutita.

[Aslan]

Že hodim k psihoterapevtki. Ampak po Gestalt terapiji, kjer se mi zdi, da vzroka ne bova neposredno našla in bo vse predolgo trajalo. Verjamem, da lahko odnos še rešim če najdem vzrok teh težav. Da bi bil sposoben iti vsaj počasi v pravo smer. A težave so se stopnjevale s tem ko so se stopjevala čustva.

To kar je nastajalo leta in leta, skozi otroštvo in kasneje skozi mladost je nemogoče spremeniti "na hitro - čez noč". Gre za globje relacijske težave - težave v tvojem stilu navezanosti ... to so globoke rane lahko, strah zavrnitve, strah, da nisi dovolj dober, da si neustrezen ipd... terapija se bo zagotovo dotaknila odnosa z starši ... naučil se boš kako ravnati s svojim "notranjim otrokom" v tebi ... morda si bil kdaj prezrt, zapuščen, neopazen ... in vse to se začne zbujati v dvojini, v partnerstvu. Samo vedeti kaj je vzrok ni dovolj, potrebno je tudi čustveni del potlačenega prežvečiti ... postopoma zgraditi SEBE v suvereno osebo, ki zaupa vase, se počuti vredna ljubezni itd..

Priporočam ti da v terapiji vztrajaš, greš čez odpore in o vsem tem
odprto govoriš s terapevtko. Velik del terapije je namreč tudi relacijski del s terapevtom "kako sta vidva med seboj", kaj vse projeciraš na njo - kaj si misliš, da si ona misli ipd...
V kolikor ti terapevtka res ne bo ok jo zamenjaj. Ne pa pričakovat hitrih rešitev, v vsakem primeru si vzemi čas za redno tedensko terapijo vsaj 1 leto.

Morda ti bo kaj v pomoč še čisto sveža knjiga SOLO V DVOJE (Izidor Gašperlin).
Ti jo priporočam v branje!

 

[Ribica]

Dragi Manipulator (joj, težko napišem tako ime...),
res se me je dotaknilo tvoje pisanje. Vidi se, da res veliko razmišljaš o sebi, tako iskreno, brez olepševanja. Začutila sem te kot globoko čutečo osebo, sploh ne kot osebo, ki ne bi zmogla čustev. Morda se na terapiji s terapevtko lotita, kako čustva izraziti, pokazati...
če sta se s to žensko takoj na začetku tako ujela, kot praviš, si mislim, da bi morda vendarle sprejela neko vrsto komunikacije s teboj. Da bi razrešila ta nesporazum, da bi nadaljevala odnos, kjer sta ga prekinila. ne glede na to, kako se bo potem razvijalo. Ker tega tako nikoli ne vemo, saj gre za interakcijo dveh... Tudi nekoč morda z neko drugo ne bo zagotovila, da bo uspelo. Zakaj potem vendarle ne bi poskusil zdaj s to, ko so vendarle neka čustva posredi...
Ne obupaj takoj nad odnosom.
Jaz sem pred leti s partnerjem obiskovala imago partnersko terapijo. Pa nisva imela nekih posebnih težav, vendar sva oba začenjala novo zvezo (oba sva bila sicer razvezana). Bila je zelo blagodejna za najin odnos, šla sva, ker sva rekla, da ne želiva delati napak, ki sva jih morda v prejšnji zvezi.... Morda kaj prebereš o tej vrsti partnerske terapije, zelo velik poudarek v njej je, kako slišati drugega in kako povedati, da te on sliši.
Želim ti, da bi zmogel narediti korak naprej.
Ribica

[manipulator]

Aslan in Ribica hvala.

Aslan knjigo že imam in že berem. Kolikor sem prebral mi je všeč. Res mi bo pomagala.

A me hitro povleče nazaj in se zavrtim. Pišem ji pisma v mislih in na računalnik. Že je četrtek. Teden je pri koncu jaz sem ga pa presanjal v svoji žalosti. Obupal ne bom. Ko se mi porodi nova misel ali celo spoznanje jo v mislih takoj povem njej. Hitim k njej in ji povem. In že pišem pisma, testiram kaj je spoznanje spremenilo. Potem pa se ujamem v to past, in sem ujet več dni. Zadnje dni - kakšne 3 tedne je le kakšen dan tu in tam, da sem na tem svetu. Služba, kjer opravim le nujno, hrana, higiena, spanje.

Ribica ne bom obupal. Ona verjame v usodo in sorodne duše. Čutil sem lepoto v tej predanosti. Zdaj vidim pri sebi kako ti lahko daje moč. Daje ti upanje. In tudi ko ne gre, ti daje moč, da verjameš, da se je vse zgodilo z namenom. Da sprejmeš in se iz tega nekaj naučiš. To ti sam razum ne more dati. Težko pa se je predati. Zaupati v to nekaj, ki se zdi kot predaja. A ni predaja, prav nasprotno je zaupanje. Zaupanje sebi. Odločitev, ki sem jo že večkrat sprejel. Bila bi prava smer. Pokončno bi šel iz dneva v dan. Cilju nasproti. A iz dneva v dan me muči, ker sem ji na koncu pisal neumnosti. Najprej jeza, ki je še danes ne znam umestiti. Potem pa pisanje najstnika, ki se je prvič zaljubil in ostal sam. Verjamem, da mi je usoda dala točen datum 26.februar - dan ko ji naj pišem. Ni ukaz, ni predaja. Datum se mi zdi razumljivo oddaljen. Je moja odločitev. A ji ne zaupam. Skrbi me, kaj če ji bi moral pisati zdaj? Kaj če to in ono. Kaj če ta čas spozna nekoga drugega? Kaj če s tem storim krivico obema in dopustim, da nekaj lepega umre. Do tistega dne bi moral biti močan in se spoznati in narediti spremembe, da ji lahko tistega dne iskreno povem, da sem zmožen odnosa. Da ji lahko iskreno povem s čim sem se spopadal. Tudi če težav ne bom odpravil, če bom vedel od kod prihajajo in se z njimi znal soočati in se spotoma v življenju učil, verjamem, da me takšnega sprejme.

Ona ne ve, da iščem pot. Najbrž sem čutil svojo praznino, ko je bila daleč stran in se nisva slišala. Nisem vedel kaj to je in skušal sem se otepsti teh čutenj. Ko je "prišla nazaj" sem ji želel povedati. Zbolela je, tudi sicer je prinesla s seboj svoje težave. Jaz sem samo čakal, na svoj čas, da sem izpljuval to neznano žalost. Zavil sem jo v besede jeze, ki sem jih usmeril nanjo. Zdaj ne čutim, da imam pravico govoriti o svojih teorijah. Manipulator, teorije in ona niso več dober trojček.
Zdi se mi, da je prav, da ji pišem ko bom lahko rekel "vem". Vem kdo sem. Vem kaj želim. Vem kaj počnem. Do takrat so moje besede prazne. Ne iskrene. Najini poti sta zdaj ločeni. Vse kar ji danes povem bo vabilo nazaj na skupno pot. Te pravice nimam, ker nisem zmožen. Ker ne vem.

Lep pozdrav.