Zakaj ravno jaz..?

[Zoja83]

Lepo pozdravljeni,

pišem prvič in tudi foruma nisem poznala, vendar me zadnje časa občutki, da zase nisem naredila dovolj, vedno bolj preganjajo, zato iščem nove možnosti, si zastavljam nove cilje.. Vendar mi kljub moji trmi vsak dan v nekem trenutku zmanjka moči, oblijejo me solze in težka misel, da se tega ne bom nikoli rešila, me uničuje vedno bolj..

Stara sem 25 let, zaključujem zanimiv študij, imam začrtane cilje, ki jih želim uresničiti.. vendar..

Ne vem natančno kdaj se je začelo.. Proti koncu osnovne šole sem opazila, da sem drugačna. Veliko bolj sem se obremenjevala s stvarmi, ki so se mi zgodile, kot je bilo normalno. Bila sem bolj žalostna in samokritična kot ostali. Vedno sem se spraševala, zakaj me nihče ne mara, ker sem v sebi imela ta občutek, pa čeprav sem bila v zmoti..

Moja zgodba je dolga..in žalostna, nima pa konca. Edino vprašanje, ki mi ostaja v glavi je zakaj ravno jaz.. Vem, da se sliši, kot da se smilim sama sebi in da se vdajam v usodo, vendar je ravno nasprotno, storila sem ogromno, da bi se stanje izboljšalo.. Pa se ni.. Želim si biti kot ljudje, ki me obkrožajo, pa nisem. Veliko jih depresije sploh ne priznava kot bolezen, ampak se pač smilim sama sebi. Vem, da se ne, in na take opazke se niti ne odzivam, ampak želim si biti vesela in polna energije..

[Jagodka]

Zoja,

vsak se sprašuje, zakaj jaz, ko se mu zgodi kaj hudega. Ne nalagaj si krivde za žalostne stvari, ki so se ti v življenju zgodile. Sama sem pogosto zapadla v občutek, da me nihče ne mara..... še zdaj se mi to dogaja.... ljudje si na ta način gradimo samozavest, da potrebujemo potrditev od zunaj, ampak to je po po moje napačno. Taka samozavest je le navidezna, plehka. 

Zdaj si odrasla in lahko prevzameš odgovornost za stvari, ki prihajajo.

Če si do zdaj že veliko delala na sebi, pomeni, da si na pravi poti. Glej, uspešna si pri študiju, imaš cilje za naprej. To je zelo pozitivno. Ko sem brala ta stavek, sem dobila občutek, da si odločna in vztrajna.

In primerjanje z ljudmi okoli sebe... oh, kako mi je to znano... vse po vrsti so se mi zdeli boljši od mene, potem sem pa vzbujala pozornost, na vse možne načine, samo, da bi me opazili. Bodi si všeč, kakršna si, da imaš voljo, cilje, odločnost, veselje navzven je tolikokrat le prikrita žalost in osamljenost v duši. Nikoli ne boš taka, kot drugi. Ti si Zoja, si edinstvena in unikatna in si zato nekaj posebnega. In občutljivost, ki jo opisuješ ni sama po sebi negativna. Sprejmi svojo ranljivost in se je veseli. Hkrati, pa se nauči zgraditi zid, da te ne bodo prizadele stvari od zunaj. ker samo ti veš, kako je s tabo.

Kot sem ti napisala že v prejšnjem postu, pogovori se z zdravnico. Mislim, da je tvoja "samovolja" glede zdravil, tudi krik na pomoč. Čisto razumljivo. Ljudje kričimo po pomoči na različne načine. In na tem forumu smo kar vsi taki, vsak s svojimi težavami. Pa kar nekako skupaj držimo, se podpiramo, kakor vemo in znamo.

Drži se in se nam še oglasi, kako ti gre

[Lost]

Anksiznost.....ki se ne neha in ne neha....lahko vodi v depresijo ker enostavno telo odpove.
Strah izvira ali iz otrostva ali kasneje zaradi kaksnih stresnih dogodkov.....problem pa je
ker smo jih takrat ali potlacili ali pa......
ZAKAJ TI ?? ZAKAJ JAZ?  to sem se spraseval tudi jaz....samo ko sem to sprejel in zacel spoznavati
depresijo....kako sem padel vanjo....in s strokovno pomocjo tudi prisel ven.....
Toda strahovi so vseeno ostali in se se vedno vracajo...samo moja reakcija je povsem drugacna.
Zelje in realnost sta v depresiji se toliko bolj odaljeni v depresiji kot v realnosti, zato je nemoc
in strah temu primerno vecji. Ker sama pri sebi opazas da se ti tezave ze vleceeejoo in vleceejoo
in postajajo veeecejee....ves da sama ne bos zmogla. Poisci si strokovno pomoc, da zadevo
ustavis in zacnes kolesje vrteti v drugo smer. Tu na forum pa si tudi pod arhiviranimi prispevki
preberi kako smo in kako se se borimo iz dneva v dan.

Lepa pa ti je tudi napisala "TEPKA" ( joojj kako nekaterim nicki NE pristojijo   )

[Jagodka]

Bom malo posmetila temo, oprosti Zoja. Tako lepo svetlečo tablico sem imela sinoči. Pa bom vseeno spremenila nik. Mam poln kufr šinfarije Bom Jagodka.

[Zoja_83]

Zdravo!

Pozabila sm geslo in tud ko sem probala dobit novega, se ni zgodilo nič, zato sm enostavno naredila še en račun, tako da Zoja83, sem po novem Zoja_83... Prejšnji račun pa ne morem več uporabiti, ker mi ga ne odpre..

[Zoja_83]

Živjo!

Rada bi se zahvalila, za tako hitre komentarje.. Se strinjam z vama.. Vem, da se veliko lahko spremeni, če se trudiš, vendar se trenutno zapadla v neko težko obdobje, iz katerega se nikakor ne morem pobrat.. verjetno je res krivo moje nepremišljeno ravnanje, ko sem na hitro prekinila jemanje zdravila, vendar mi je tudi pred opustitvijo vsa volja padla..

Iščem nove možnosti..Brez zdravil, vendar ne vem, če je možno to odpraviti za vedno, ker imam bolezen v genih, sm jo podedovala po mami in ona po svojem očetu.. Zato sem še bolj žalostna, ker to nism dobila slučajno, po kakšni travmi ali izgubi ampak jo imam v glavi nekako od vedno.. Brala bom forum, da vidim, kako se s tem spopadajo ostali.. morda dobim kakšno idejo, definitivno bom zvedela marsikaj novega..

papa

[Jagodka]

Zoja, ne obupuj.

V genih ali ne v genih. Depresija je tvoja bolezen in samo ti si tista, ki se boš borila z njo. In izgubljena bitka še ni izgubljena vojna. Se strinjaš?

Želiš nadaljevati brez zdravil. OK. Psihiatri na koncesijo so res problem, saj so čakalne vrste dolge. Poskusi še. Sicer pa ti psihiatri, če niso še terapevti nič ne koristijo. Psihoterapevte je pa res še težje dobiti, pa da so še dobri, da se ujamemo. Tudi sama se zdaj ubadam s tem. Le s to razliko, da si jaz kakšno seanso ali delavnico lahko plačam.

Naše društvo ima tudi skupine za samopomoč, kjer se dobivamo in malo premlevamo naše probleme.

[nicole]

Tudi jaz sem se na začetku spraševala...zakaj jaz?

Pa sem trpela, hodila na terapije,pila AD-je....vsega je blo...od joka, obupa,totalne nemoči ....

Pa mi je stal mož ob strani, me podpiral, me vlekel na bližnji hrib...vem ,da ni mogel vsega razumeti,ker enostavno kdor tega ne doživi,težko razume...

Poleg tega sta bila zraven otroka , eden 4 leta,drugi9...velikokrat sem pomislila na najhujše, a sta moja dva sončka bila tu in sta me potrebovala...pa sem šla naprej.

Skupinska terapija pri psihijatrinji, pri psihologinji KVT, AD-ji in seveda veliko dela na sebi...pa se je začelo spreminjanje...počasi in nesigurno.

Po sedmih letih nisem ozdravljena, še veliko je treba popucat v sebi in se rešit balasta, sem pa odkrila nekatere stvari , za katere prej nisem vedela,da obstajajo.

Postala sem sama sebi pomembna( to ni egoizem!), vrgla čez ramo nepomembne stvari, videla okoli sebe drobne pozornosti in predvsem znala uživati v trenutkih ,ki so mi bili ponujeni...

Tako stopam naprej, bogatejša za nova spoznanja , pa čeprav je bilo hudo, sem vesela,da sem določene stvari spoznala s pomočjo moje bolezni...

To je moja izkušnja...zakaj ravno meni

[Arwen]

Pozdravljena, Zoja  ; praviš, da imaš dolgo žalostno zgodbo.. podeli jo z nami, mogoče najdemo kako skupno rešitev, predlog, idejo... za naprej  za življenje brez depresije 

[trzinka]

  Vsak od nas ima svojo zgodbo in začne se v otroštvu. Jaz sem anksiozna precej let, pobralo me je pa letos z depresijo zraven. Ne čakaj predolgo na pomoč ali je ne odlašaj. Verjetno si pri ADjih prehitro odnehala. Tudi jaz sem bila že čisto obupana, ko še niso prijeli. Sedaj , ko sem v boljšem stanju, lahko razmišljam pozitivno in delam načrte, kako iz tega sr....
  Nikoli si nisem mislila, da me lahko tako odnese in vedno sem bila prepričana, da bom zmogla sama. Pa nisem, ampak sedaj delam veliko na sebi in bom veliko še morala , ko bom ukinila ADje. Seveda se bojim, kako bo, ampak sem se odločila, da ne bom razmišljala o tem-upam, da mi bo uspelo.
 
   Pozdrav,

                        Trzinka

[Zoja_83]

Niti sama ne vem več kaj hočem..

Po dveh tednih so se stranski učinki končno umirili.. Ja ampak sm spet na začetku.. Kot bi se vrtela v krogu. Spet mi gre na jok skoraj vsaka stvar, sem bolj razdražljiva, strah je prisoten na vsakem koraku. Učasih se mi zdi, da sem vrjetno res popolnoma zmešana.

Navezala sem se na psičko, ki jo imam 8 mescov-spi pri meni. Ko za vikend prespim pri fantu jo pogrešam tako močno, da mi gre na jok. Ko sem doma, pogrešam fanta..

Kar se tiče pomoči sem že obupala, ker mi psiholog ni noben ustrezal, ne, da se sama ne bi znala odpret, ker o sebi drugač zelo rada govorim še veliko preveč. Ampak enostavno jim ni bilo do tega, da bi reševali na tak način.. Ne vem, eni sm enkrat povedala nek dogodek, ki mi poleg vseh napak u življenju tudi že dolgo leži na duši.. pa se mi zdi, da se je skor začela že jokat, ne vem no.. Naslednič je blo kot da ji ne bi nič povedala..

Kar se tiče AD-jev.. Sovražim zdravila, vsa.Vzamem le za menstrualne težave, ker drugač ne morem niti stati.. Glavoboli, zobobola al pa kaj tazga, nikol ne vzamem. Ne morem kar naprej probavat. Ko sm jemala Cipralex 10mg sm mela že na začetku take stranske učinke, da skor nism bla zmožna delat (sicer je blo prek študenta ampak delo na računalniku, kjer moraš bit natančen, jsz pa sem zamenjavala številke..)..

Ne morem več tako.. en mesec, da se telo navadi, pol spet mesec, da nehaš in druge na novo.. Ne razumem niti kako te tablete delujejo. Glede na to, da povzročajo tako močne stranske učinke, se zelo bojim, da niso ravno nedolžne..

Ne vem več.. ne znam naprej, vesela sem, da sm nehala s tableti, no pa sej 4 mesce jemanja tudi ni ne vem kaj.. bojim pa se, da taka ne morem bit, že zaradi drugih.. Vsi so vseli in polni energije, jaz pa žalostna in zamorjena.. Mislim, da to nobenmu ne paše.. Taka družba..

[Arwen]

Zoja... napiši kaj več, če se ti lušta... kako si kaj, kaj dogaja trenutno,...? O kakšnih napakah govoriš, da si jih delala

.. Ne vem, eni sm enkrat povedala nek dogodek, ki mi poleg vseh napak u življenju tudi že dolgo leži na duši..

... kar pa se tiče naših ljubljenčkov - jap, človek se zelo naveže nanje, res je.

Objem
Arwen

[goksi]

Caw!
Ker smo vsi drugačni, a enakopravni imam drugačno mnenje glede vprašanja "Zakaj jaz...?"
Dejstvo, da sem postala depresivna in čeprav se je to vleklo ( se vleče) v mojih rosnih letih (18 sem stara:)) me je privleklo do spoznanja, da sem nekdo, da sem vredna ljubezni, čeprav imam občutek, da me nihče ne mara, da sem pametna, delavna, lepa, komunikativna, samostojna... Hodim v gimnazijo, imam pravdober uspeh, delam med vikendi, sama si kupujem stvari in plačujem večino stvari (OK, pretiravam, mami še zmeraj omogoča eksistenco:D). A vendar se ne cenim,ker takšne vrline niti niso cenjene v družbi. A nisem ogledalo družbe, nisem njena refleksija zato moram vse svoje vrednote še ohranit v sebi in jih ozavestiti.
Zoja,glede na kar si napisala(končuješ faks, imaš cilje...) mogoče pa le pričakuješ preveč od sebe in se ne vidiš v realni luči.Kot se jaz ne in večina ljudi tu (vsaj kolikor sem prebrala:))
Glede tablet pa....s asentro nisem imela stranskih učinkov in so bile to moje edine tablete, a mislim da se splača vztrajati, ker, ko bo tvoj psihiater našel pravo kombinacijo za tebe, se boš po mesecu dni počutila bolje in boš mogoče imela več energije, da odkriješ prave vzroke in jih rešiš. Ne naredi pa takšne napake kot sem jo jaz.Vzrokov nisem odpravljala, ker sem se s tabletami bolje počutila, hodila sem v šolo, službo, spala itd. V očeh okolice sem bila spet normalna,vendar sem se 4 mesece po prenehanju zavedala, da z mano ni vse v redu in si priznala, da je problem v meni in na meni.
LP

[goksi]

Ok, spet jaz, pa vem da nebi smela napisat dveh odgovorov, ampak bi morala vse v enem, a si ne morem pomagati. Ne mi zamerit:)
S psičko ni res nič narobe, jaz bi brez mačka v svojih najhujših trenutkih znorela!! Pa fanta imaš, ti srečnica! Zakaj gledaš vse s tako slabe strani-verjamem, da ga pogrešaš, a to pomeni da si le bolj srečna ko ga vidiš. A ne?? Meni je pomagala metoda,ki mi jo je predlagala mama( izkušena depresivka!). Ponavljaj si pozitivne misli vsak dan.Sliši se butasto, samo meni je pomagalo. Npr."Končujem faks, zato vem, da sem pametna in sem en korak bližje svojim ciljem," ali "imam fanta, družino, prijatelje, psa za katere vem, da me imajo radi in nisem osamljena."
Glede tvojih težav v preteklosti...sicer sem novinka, a že dva dni skoz čepim na tem forumu in obljubim ,da bom prebrala in ne bom ignorirala.
LP