Iščem pomoč

[Madhurii]

Pozdravljeni!

Pred parimi dnevi sem se že predstavila in malo povedala o sebi pod rubriko "Novi na forumu", naslov: "Še ena nova". Pišem spet, ker enostavno ne vem, na koga naj se obrnem. Kot sem napisala že prej, imam težave z anksioznostjo že praktično vse življenje, z vmesnimi izboljšanji in tudi poslabšanji. Ne bom govorila o preteklosti, ker bi bilo preveč, bolj me zanima sedanjost in kaj se mi dogaja recimo zadnje leto. Moram povedati, da že dolgo nimam več nobenega psihiatra, kjer bi bila obravnavana, pojma nimam na koga pravega naj se obrnem, skratka prepuščena sem sama sebi, težko pa si pomagam sama. Začelo se je z nemočjo v desni roki (leva mi ne dela težav), občasnimi občutki, kot da ni moja, odrevenelostjo in bolečinami v njej, tako, da sem šla k nevrologu, kjer je bilo b.p. in slikati hrbtenico, kjer je bilo spet b.p. Včasih se mi ta nemoč zgodi pri kakšnem nošenju česa in tudi kar tako (nikoli doma, vendar pa tudi pri sprehodih, najprej nemoč v roki, nato kot da se to vse razširi tudi na noge, dobim vrtoglavico, hodim kot pijana (takrat običajno ne prenesem, da mi hodijo nasproti drugi ljudje, oziroma se moje težave samo še poslabšajo), moram se ustaviti in kar stojim na poti kot kakšen oprostite "debil" in čakam, da bo minilo, vendar pa mine šele ko pridem boje rečeno kot se počasi privlečem domov. Ko dobim napad, se izmenjujejo vročina in mraz, občutek kot da bom skupaj padla in podobno, pa grem kljub temu še med ljudi oziroma na sprehode, hodim v službo in po trgovinah, a včasih se mi napad zgodi, včasih pa v enakih okoliščinah ne in to zadnje je tisto kar me bega, zakaj enkrat da, drugič pa v enakih okoliščinah ne. Tako da po pravici povedano zelo težko predvidim ali bo do napada prišlo. Recimo primer, včeraj se mi je pri običajnem sprehodu v okolici mojega dom na Brodu zgodil spet napad, začelo pa se je mirno (niti ni bilo množice, ne trušča, da bi se mi lahko zgodila slabost), nekaj časa sem se pri sprehodu počutila čisto sveže in normalno, potem pa nekje ko ni bil zgazen sneg, sem hodila in videla, da mi je na poti ena ženska,ki je ravnokar prinesla smeti, čisto običajno, ki bi ponavadi reagirala normalno, pa sem se ji umaknila in noge me niso več dražale, pa seveda najprej nemoč v desni roki in potem je kot zanalašč šlo vse samo še navzdol in kot zanalašč sta mi na eni ozki poti prišli nasproti dve mladi ženski s psom in jaz sem se komaj lahko umaknila, čeprav se mi je vrtelo in mi roka in noge niso držale. V mori sem se privlekla domov in potem je bilo hitro boljše. To se mi zadnje čase kar večkrat zgodi. Imela sem psihiatrinjo Lovšinovo (privat) na Viču, no in sedaj je že nekaj časa v penziji, pa je namesto nje en drug psihiater. Zaradi težav sem šla enkrat k njemu, pa me je odpravil še prej kot je bil odmerjen čas za pogovor samo z besedami, naj več časa posvetim sebi, skratka naj grem ven kar me zanima in se posvetim hobijem in podobno, pa dostikat ravno to počnem, saj sem že šla na jogo, na razne tečaje, meditiram, imam hobije in podobno. Rekel je, da je brez veze mi predpisati tablete, naročil me ni in tudi ne bi šla, ker takšnega psihiatra sploh ne rabim (me očitno ni resno vzel). Jutri imam prav zaradi roke mojo splošno zdravnico, vendar ne vem sploh, če bi šla, ker je gotovo to več kot polovica verjetnosti, psihično, pa kaj mi bo ona, če je to res. Za tablete tudi jaz nisem, raje bi se pozdravila brez tega, ker se držati nad vodo s tabletami, to še vedno nisi zdrav. Ne vem, na koga naj se obrnem in še bolj ne vem, zakaj napadi. Ker naj povem, sem kar komunikativna, se (vsaj zavestno) ne bojim ljudi in grem dostikrat kam tudi sama (brez moža), ne izogibam se okoliščinam, res pa je, da postanem slabe volje, ko mi se napad, ki ga ta dan res nisem pričakovala zgodi. Recimo če vzamemo samo včerajšnji dan. Šla sem od doma  dobre bolje in sproščena, vrnila pa sem se zamorjena in slabe volje. Ali ima tudi kdo od vas podobne težave (odpoved nog oz. roke)? Včasih (po porodu, to je 16 let od tega) sem imela stanje zelo slabo, tako, da nisem šla ven oz. zelo nerada, takrat sem imela tudi parezo nog (v določenih okoliščinah so mi kar odpovedale). Takrat sem nekaj časa jemala xanax, čeprav poudarjam, tablete zame niso edina rešitev. Rada bi naletela na dobrega psihiatra, pa ne vem, če kakšen tak sploh obstaja v Ljubljani (ki se mu ne gre samo za zaslužek). Tolio zaenkrat, drugič pa še kaj, ker je preveč vsega. Prosim za nasvet.

LP, M.

[pupika]

Pozdravljena M in dobrodošla
glede na to, da želiš težave premagati brez tablet, ti priporočam, da si poiščeš psihoterapevta. res je, da so po večini samoplačniški, samo si pa vzamejo čas
Psihiatri so bolj namenjeni predpisovanju tablet in postavljanju diagnoz, saj za kaj več jim navadno ob gužvi kot jo imajo zmanjka časa.
LP

[ami]

v svojem prvem prispevku si omenila starost in bližanje meni... to se pravi, hormonsko stanje ni ravno stabilno in povsem možno je, da v tem grmu tiči zajec

k osebni zravnici le pojdi, prosi jo še naj pogleda kako je s ščitnico, saj moteno delovanje povzroča zelo podobne simptome

glede psihiatra bo morda najbolje, da se obrneš na katero od zdravnic, ki pišejo tudi na našem portalu; lahko zastaviš vprašanje pisno, ali pa se naročiš v ambulanti; ne vem ali obe prakticirata tudi psihoterapijo, ampak ena mislim da gotovo... glede ostalih zdravnikov boš zasledila mnogo mnenj uporabnikov foruma med različnimi prispevki, vsak pa ima svoje izkušnje in ni rečeno, da sta dva enako zadovoljna... čakalne dobe so praviloma povsod dolge, razen če si privoščiš samoplačiško;

ker tvoje težave trajajo že dolgo, bi bilo res dobro, da poiščeš "ta pravega" terapevta ali zdravnika... ali je še kaj drugega bolj pomembno, kot naše zdravje? ne čakaj, da se še bolj zakomplicira, pozanimaj se in ukrepaj.. srečno

[Madhurii]

Ami, ne vem kako je s ščitnico, vendar glede na to, da imam že od otroštva (takrat sem imela težave izražene vglavnem samo pri telovadbi, pa pojma niso imeli, kaj mi je, posmehovati pa so se mi znali in učitelji in učenci) težave in da mi je bila pozneje ugotovljena anksioznost, bi težko rekla, da so težave povezane s ščitnico, ne vem....Pa še oče je imel podobne težave (in ima še občasno, drugače pa ima že skozi motnje v ravnotežju).
Kar pa se tiče pogovora s psihiatrom na tej strani oziroma, da mu pišem, sem že zelo dolgo tega pisala (tako dolgo, da niti ne vem več kdaj in da nisem več prepričana, kateri psihiatrinji sem pisala, bi morala pogledati v službi, kjer imam shranjeno ampak mislim, da sem pisala Marjeti Blinc Pesek-nisem čisto prepričana), sicer pa je sedaj tako vseeno, ker mi sploh ni odgovorila, tako sem izgubila zaupanje tudi v to, tako, da nisem več pisala. Zdi se mi, da me vglavnem nihče ne jemlje preveč resno, moram še dodati, da grem zelo malo okoli zdravnikov, ko pa grem, pa imam občutek, da se me vsi hočejo znebiti po kratkem postopku, so eni na vrsti pred mano in so notri pol ure, jaz sem zunaj v petih minutah, res pa je, da nerada jamram. In jutri ko (če) bom šla tja in prinesla negativne izvide od prej, imam občutek, da bo mislila o meni kot o hipohondru. Moram še povedati, da ne pomnim, kdaj sem bila nazadnje na bolniški in če že moram ostati doma, poskrbim, da se čim hitreje vrnem na delo. Zaradi omenjenih težav, ki pa sem jih imela včasih (ko sem dobila delo za 4 ure) še več, delam 4 ure, vendar kadar je delo, tudi potegnem (in to ni malokrat). Recimo v petek sem zaradi obilice dela ob koncu meseca, takrat imamo največ dela prišla domov ob 16. uri, to je tako kot bi delala 8 ur. Moralo se je narediti in kaj sem hotela. Da bi to pustila za ponedeljek, ni šlo, ker so iz drugih oddelkov nekaj čakali. Kadar je res kriza, vzamem kakšen apaurin, se mi je pa vtisnilo v spomin, ko je naša družinica šla na potovanje, pa sem želela, če mi moja zdravnica predpiše apaurin v slučaju krize na potovanju, pa mi je  rekla (se mi je zdelo, da cinično), pa kaj vam bo apaurin, samo zato, ker greste na potovanje? In potem sem bila tiho, ona pa mi je tablete vseeno predpisala, ki pa jih imam še zdaj, ker jih resnično zelo redko vzamem.
Tudi zato dvomim, da bi šlo za ščitnico, ker bi potem imela težave tudi doma, mar ne? Opazila sem tudi, da v zadnjem času, ko se s kom pozdravim, rokujem, me desna roka kar ne uboga (to se pravi tista roka, s katero imam težave), sicer to drugi ne opazijo, čutim pa jaz, kako mi postane mlahava in nemočna, tako, da ne morem stisniti močneje, pa tudi če je le možno, hitro odmaknem roko. To se dogaja ali pri prijateljih ali pa pri neznancih.  LP

[ami]

razumem, kaj hočeš povedat

glej, takole jaz vidim to stvar:

ko se odpraviš kupit cunjo, ki jo boš obesila nase, najbrž greš poiskat lepo in udobno... upam, da res... isto stori z zdravnikom; če z njim nisi zadovoljna, poišči boljšega, takega, ki si bo vzel čas zate in te bo poslušal... velikokrat smo razočarani, če dolgo ne uspejo odkrit vzroka naših težav... saj vedno se tudi ne da vsega odkrit, vendar če nismo vztrajni, rezultata ne bo...

glede dr. Blinčeve in njenih odgovorov, ne vem, morda bi kateri od moderatorjev znal pojasniti, kako je z odgovori, najbrž pa je dobila veliko vprašanj in vsem ni utegnila odgovoriti... ne vem... tista druga, ne vem kako ji je ime, menda je v teh dneh organizala za nas neko predavanje, bo morda imela več časa, slišala pa sem, od nekaterih uporabnikov foruma, da so z njo zelo zadovoljni... ti lepo išči dalje in prej ali slej ga boš tudi našla... pregovor pravi, kdor išče, ta najde...

ščitnica mi je padla na pamet zato, ker si omenila, da so ti po porodu skrajšali delovni čas... porod, mena.... v takih momentih je zrahljano naše hormonsko stanje, hormoni pa so itak alfa in omega za vse, kar se v nas godi... če pregled opraviš, škodilo zagotovo ne bo, lahko pa koristi... itak je pri postavljanju diagnoze treba opravit vse preglede, s katerimi je treba iločit organski vzrok, da se potem lahko pravilno zdravi psiha... anksioznost kot taka je lahko spremljajoč pojav česa drugega, lahko pa tudi samostojna bolezen... kakorkoli, zadeve je treba postavit na svoje mesto, to pa je naloga zdravnikov... ne obupaj, če rezultata ne bo takoj...

fajn je, če uspeš probleme rešit brez zdravil, ni pa to vedno pametno, saj z odklanjanjem zdravil, lahko dosežeš nasprotni učinek, poslabša se celotna bolezenska slika... pomirjevala so itak trenutna prva pomoč, ne pa zdravilo... verjetno bi ti rabila ustrezno psihoterapijo, kaj pa bi bilo za tebe primerno, moja malenkost ne bi vedela... daj pokliči vsaj po telefonu tisto drugo zdravnico, vsaj za nasvet jo prosi...

roka, slabost... očetove težave... čisto možno da gre za kako dedno nevrološko okvaro... ne vem, ali si tu opravila vse preglede... za določene stvari, ki so jih pred desetimi leti zdravili na en način, imajo danes drugačne rešitve... ti lepo tečnari, dokler se ne dokoplješ do odgovora... bolniška pa je nekaj, kar ti pripada, kadar jo potrebuješ in ti jo moraš vzeti, ne pa čakat, da ti jo nekdo "podari"... saj vendar že vse življenje plačuješ za njo, poglej kaj vse je v bruto plači.... ne razmišljaj o tem, kaj si bo kdo mislil in ali te bo imel za hipohondra... če je neumen, te bo imel res, vendar je to njegov problem... tvoj je to, da si moraš privoščiti počitek, ko ga rabiš, oz. zdravljenje... ko naletiš na gluha ušesa, pojdi v drugo ordinacijo, nihče se za te ne bo zavzel, toliko kot ti sama, samo vztrajaj, vztrajaj

če se ne motim, slabost v udih in tremor, spremljata anksioznost in panični napad... jaz s tem nisem imela težav, četudi sem ostala brez nog in rok, predno sem hiperventilirala... pa me ni panika pošlatala, bila sem v stanju hude psihične in fizične izčrpanosti, ko je telo pač povedalo svoje - ne gre več tako naprej niti za milimeter... zmanjšat je bilo treba obremenitve, način življenja, predvsem pa razmišljanja... še najbolj na tak način, da sem sebe namesto drugih postavila v center... zdaj sem pa na konju, upam, da boš ti tudi kmalu, čao

[Madhurii]

Pozdravljeni spet vsi skupaj !

Hvala vam za različne odgovore, gotovo je to moje poslabšanje tudi povezano z bližajočo se menopavzo, dejansko opažam, da se z vsakimi hormonskimi spremembami (tudi po porodu je bilo tako) moje psihifizično stanje poslabša. Januarja bom stara 46 let, prebrala pa sem, da se težave lahko pojavijo že kar nekaj let pred dokončno menopavzo. Glede na to, da trpim za anksioznostjo, seveda z vmesnimi krajšimi oziroma daljšimi razdobji zelo dobrega počutja brez napadov, praktično že vse življenje, je seveda logično, da se mi bo pri hormonskih spremembah poslabšalo najprej tam, kjer sem že tako šibka. Med znaki bližajoče se menopavze sem prebrala, da so možni tudi depresija, anksioznost in vrtoglavica. To vse se je spet začelo dogajati pri meni nekako po 44. letu, po tistem, ko sem imela dosti let blažen mir. Najbolj me moti omotica, vglavnem občutek, da me noge sploh ne držijo, da bom padla, nisem stabilna, ne vrti pa se mi v tistem smislu (da se dobesedno vrti okoli mene), to je tako, da me noge ne držijo (imam telečje) in nobenega ravnotežja. Sedaj roka (ki sem jo omenjala v prejšnjih pismih) ni več glavni problem, je samo spremljevalec drugih, še bolj motečih simptomov in najbolj motečega omotice (kot da sem pijana, to sem včasih, ko se mi je to zgodilo na cesti, večkrat slišala za sabo, predvsem od mularije, seveda me je to zelo zabolelo, saj me ne bi niti približno, če bi bila res v vinjenem stanju, alkohola pa sploh ne poskusim). No te dni se mi je spet zgodilo na običajnem sprehodu, čeprav sem se držala moža pod roko, obupna vrtoglavica, noge telečje, niso me držale, tako, da sva hodila domov dlje časa kot bi sicer, ker sem se morala ustaviti. Tako, da se sedaj na kakšen, razen morda na kratek sprehod, ne upam sama. Sicer pa hodim v službo, vendar če me tam doleti, imam potem možnost, da se kam usedem, sedaj pozimi (posebej ko je mraz), pa zunaj ni te možnosti in tudi na cesti je težko najti takšno priložnost. Seveda so tu še drugi simptomi, od potenja, predvsem po hrbtu in dlaneh, razbijanja srca, glavobolov, drisk, slabosti v želodcu in siljenje na bruhanje, siljenje na jok, razdražljivost, seveda pa se ti simptomi izmenjujejo, redko so prav vsi na kupu, včasih pa. To kar mi v mojih dobrih obdobjih ne predstavlja nobenega problema, je v takšnih obdobjih kot je to zdaj, velika mora. Kar pa se tiče mojih izvidov, sem tako zdrava kot dren. Tudi s ščitnico ni nič narobe. Zaradi roke sem šla še na EMG (preiskava živcev), ki je tudi popolnoma normalen. S tem izvidom moram še do moje zdravnice, potem pa več ne vem, kako naprej. Saj sem že prej napisala, da je šla moja psihiatrinja dr. Lovšinova v pokoj, napisala sem tudi o tistem doktorju namesto nje, ki mi je bil s svojim pristopom čisto brez veze, tako, da sedaj nimam nobenega kamor bi se obrnila. Sem tudi povpraševala samoplačniške psihiatre, predvsem tiste, ki ste jih omenjali na forumu, da so dobri, pa me je skoraj kap, ko sem zvedela koliko računajo na uro (pa še to je vprašanje, kakšen kontakt bi se ustvaril med nama). Za mene je 60-70 EUR na uro odiranje človeka, potrebnega pomoči, še pri običajnem zdravniku brez koncesije ne bi zapravila toliko na uro, pa še nek dokaz bi imela, da mi je nekaj konkretnega naredil. Tukaj pa moraš vsaj na začetku precej pogosto prihajati, pa še ne veš, kako se bo izteklo, tako, da lahko po dolgotrajni terapiji zapraviš celo premoženje (če sploh lahko). Mislim, da psihiatrično zdravstvo pri nas še vedno precej šepa in da se ne razvija tako hitro kot klasično zdravstvo (čeprav bi bilo treba tudi tam marsikaj spremeniti). Saj sem videla na forumu tudi precej psihiatrov na koncesijo ampak vseeno bi želela vsaj predlog ali nasvet, če ima kateri od vas dobre izkušnje s katerim od njih, saj plačujem dodatno zdravstveno zavarovanje in baje se bo sedaj po Novem letu to še podražalo, zato mislim, da imam pravico do kvalitetnih zdravstvenih storitev. Predvsem si želim hoditi k psihiatru ali psihiatrinji, ki mui (ji) je očitno mar za bolnika, ker to jaz precej začutim in pri onem psihiatru sem precej začutila, da to ni to in da mu je bilo v resnici prav malo mar (končal je uro še prej kot naj bi jo imel z mano). Ne, pri takih zdravnikih se počutim kot številka in ne kot človek. Tako, da sedaj ne vem, kako naprej. Tole moje stanje ne gre več tako naprej, nimam pa nobenega strokovnjaka, kateremu bi lahko povedala. V službi pač moram zdržati, potem pa grem naravnost domov (včasih sem po službi hodila še po kakšnih obveznih nakupih, sedaj ne zmorem) in grem raje kasneje z možem v trgovine ali pa gre samo on.

Lep pozdrav. M.