1001 težava

[nezh.]

Pozdravljeni.
Nevem točno kako naj vse opišem in kje začeti, zato se že vnaprej opravičujem za (verjetno) dolgo objavo. Skratka stara sem 25 let, tenutno so moje diagnoze: MOM (mejna osebnostna motnja), depresija in anksioznost. Terapevtka sumi tudi na posttravmatski sindrom in obsesivno-kompulzivno motnjo.
Več kot 10 let nazaj sem se začela rezati in stradati, tega se ni nikoli naslovilo, psihiater me je odpravil z "saj nimaš težav, več jej, če bo kaj res narobe pridi nazaj" (Gotska, Ljubljana). Tako sem se do nekje 2 leti nazaj s svojimi težavami spopadala kot sem vedla in znala. 3 leta nazaj sem spoznala čudovitega fanta, ki je trenutno na EKI v Ljubljani zaradi poskusa samomora.
Njegova diagnoza je shizoidna osebnostna motnja in depresija. Moja predstavitev bo zajemala predvsem jamranje, zato, če je komu uspelo priti do sem naj se pripravi. Zabredla sva v kup denarnih težav (ali naj rečem on, dolg do FURSA, neurejeno dopolnilno zavarovanje (zdravljenje na EKIju stane 1000€ če si tam več kot 24 ur), brez službe, brez doma (kup težav pri njemu doma, moji so siti vsega), pokvarjen avto.
Sovražim saj si oba želiva boljšega in "zdravega" življenja. Vendar izpade, da karkoli delaš te bo vse potolklo. Ja okej, psihiater na koncesijo ti da tablete, ki v večini primerov ne učinkujejo (vsaj v mojem niso, zato sem trenutno brez njih) ampak kje je terapija. Oba imava težave, ki so dolgotrajne in ki zahtevajo dolgotrajno terapijo. Kako da fak naj si osebi stari 22 in 25 let privoščita vsaka vsaj 250€ mesečno za neko dokaj spodobno terapijo, kjer te terapevt ne obsoja zaradi diagnoze (ja tudi to sem doživela pri "strokovnjakinji" za KVT).
Poleg vsega imam jaz še kup težav s koleni zato, če mi uspe najti službo, ki jo dejansko lahko opravljam je čudež, saj niti prodajalka v Hoferju ne morem biti. Res me mineva vse upanje, da bo kdaj karkoli bolje. Ravno zdaj, ko bi mogla biti močna zanj in reševati težave svoje, njegove in še od koga me je kar naenkrat zapustila vsa moč in bi rada samo še izginila. Ne umrla, samo, da nikoli ne bi obstajala.
Raje bom nehala pisati saj se bo ta objava drugače razvlekla res na roman, če je komu uspelo priti do sem mu/ji čestitam. Ne vem točno kaj si želim, mogoče kakšne vzpodbudne besede, nasveta, mnenja kako priti do cenejše in učinkovite terapije...
Skratka lepo pozdravljeni vsi, NM

[Poni]

Mijav

Jaz sem prebral vse, kar si napisala. Ni bilo težko. Zato kar še kaj napiši.
Glede nasvetov. Vem, da so tule zraven na portalu..... Hočem reči, je seznam brezplačnih psihoterapevtov. Vsaj zdi se mi, da so brezplačni. Žal vsak samo za eno leto. Vemo pa, da psihoterapija traja več let, po tamalem.

Torej, konkretnega ti žal ne morem svetovat. Hudiča, saj niti sam sebi ne znam svetovat. Bom pa prebral vse kar boš še napisala. Vsaj v tem hipu sem prepričan, da bom.


                         Poni

[mina]

Ti bom pisala na ZS

[chance]

Dekle, samo pogumno. Če moreš, napiši še kaj, bo lažje.

Najprej pa poskrbi zase. Pojdi ven v naravo. Ne prehitevaj dogodkov, ne misli da prideš do ciljev čez noč. Začni z majhnimi koraki. Ne pričakuj od sebe preveč, imej se rada. Fant bo že poskrbel zase.  V takem stanju kot si, mu namreč ne moreš pomagati. Poleg tega njegove težave niso tvoje, prej kot boš to sprejela, bolje bo.

Imaš namreč isti problem kot jaz, vse bi naredila za druge - beri: fanta, sama pa ostajaš iztrošena, boječa, nezaupljiva, nezadovoljna in v začaranem krogu slabega počutja in predvsem obupnih misli, ki jim ni ne konca ne kraja in ki se z vsakim napadom anksioznosti samo še poglabljajo in pahnejo v še globljo depresijo.
Morda se v delu, ko praviš, da antidepresivi ne pomagajo ne morem strinjati s tabo, meni so stanje naredili vzdržno. Se pa zavedam, da tako kot je bilo pred boleznijo, več ne bo. Saj konec koncev tudi ne sme biti, ker me je točno to pripeljalo do te bolezni, torej moje navade, moja prepričanja, da nekaj moram, kljub temu, da tega niti ne potrebujem, niti si ne želim.

Pojdi dekle, pojdi v naravo na sprehod, vsak dan, vsak dan 5 minut dlje... jaz sem tako začela in sem prvi mesec mislila da me bo kar zmanjkalo vmes...glava je delala po svoje, telo po svoje...ampak sem vztrajala...poleg AD seveda...in danes, kot rečem, je stanje vzdržno... Ni bilo lahko, niti še danes ni lahko, a je vredno 

Poizkusi