Depresija ali normala?

[Roi]

Zdravo.
Stara sem dvajset let. Studentka. Ob faksu delam par ur na teden, cistim stanovanja. Ne gre mi sploh faks, ker cele dneve ali se ne morem sploh spraviti k ucenju, ceprav me zanima, ali se ne morem zbrati, ali v osmih urah obdelam 10 strani, vse gre pocasi, jaz pa stremim cez okno, cas gre ... nisem opravila se niti enega kolokvija. poleg tega sploh nimam nobenega predznanja za svojo smer, kar ni idealno. opazila sem, da imam zelo slab spomin. Oce me prosi za kozarec vode, jaz ga nesem mami, ker se ne spomnim, kdo me je prosil zanj. Pa se smejejo ... nimam pojma kaj se je zgodilo v zadnje pol leta. Mami so diagnosticirali raka v 3.stadiju, prenehala je s kemo, ker je presibka. Jaz, oddaljena od doma, nekako sploh nimam pravice imeti svojih tezav
"A si spet v svojih fazah" ni faza, ce traja ze od otrostva. Izgubila sem babico, ki me je pazila v otrostvu, namesto vrtca, pri trinajstih. V nasi druzini poznajo samo fizicne bolezni. Druge so izmisljene. Par let nazaj, ko sem pet ur jokala, da so mi koncno pustili iti k psihologinji, je bila to tudi baje samo faza. In kaj je naredila psihologinja? Nic. Rekla mi je, da vsi ne moremo biti odlicnjaki. Kot da mi je blo mar za to. Sploh me ni nic sprasevala, nobenih testov, le kako naj se ucim in hodim na sprehode. Izguba casa. nesposobna. Cez poletje sem delala doma na kmetiji. Bila sem srecna. Nikoli nisem vedela, kaksen je obcutek prave srece, se mi pa zdi, da sem bila takrat najblizje. Mislila sem, da bom depresijo prerasla. Bila sem ze globje. "Mladostniski hormoni" je rekla moja osebna zdravnica. Sploh nimam nobene diagnoze. v decembru sem naredila veliko napako in se zapletla s porocenim, s svojim "sefom", ki uradno to ni, ker sem prostivoljka. Ze tako in tako mi je faks sepal, po tistem pa se bolj. prostovoljstvo je se zadnji hobi, ki ga se imam, a zdi se mi prevec. Ogromno energije mi vzame. ne vem zakaj, ampak zadnje case mi ne pase nobena hrana. Niti najljubsa ne. shujsala sem na 46kg/174cm pred bozicem. Zdaj jih imam 50. ze celo zivljenje se spopadam s hrano, zdaj pa se spanjem in panicninimi napadi. Ne morem spat. pocutim se grozno grozno krivo. Zaradi decembra. Vseh udelezenih. Le se lezim, se drogiram cele dni (zdaj sem sicer prenehala, 5-15g/teden) in nekako se ne morem vrniti nazaj v hitrejsi svet. Izolirala sem se za par dni od vseh ljudi. Vse pogosteje je to moja resitev. V meni vse stoji. Ze leta. nisem zanesljiva. Ker ne morem naredit nicesar, kar bi rada. In nato imam kak dober dan in pozabi, da imam problem. Vendar ne morem vec ignorirati in samo sebe slepiti, da je  to normalno, ceprav zame je. Za vikend sem bila sama v stanovanju in bilo me je strah, ker je bila to super priloznost, ce bi hotela ubiti mamo, bi lahko ubila sebe. Tako zelo strah me je bilo te misli, da sem dozivela tri panicne napade. Imela sem prijatelja, za katerega sem mislila, da bo moj fant. Bila sva vse, razen v zvezi. Izvedel je za decembrski fiasko in se zaprl vase, nekaj tednov mI ni pisal, nato pa je, rekoc, da je depresiven in da se bo "vrgu dol z bloka". Vidim, da je izgubil interest in me noce vec videti. Kaj naj sploh naredim? Moja druzina ne verjame v depresijo, jaz pa sem prvic samomor delala pri petih letih, hotela sem se utopiti, pa me je prej nekdo potegnil iz vode. Vsi mislijo, da sem vecni pozitivec, ker se prisilim biti, v resnici pa je dalec od tega. Le jokala bi, pa se tega ne morem. Izbruhe besa kontroliram s tem, ko ponesreci razbijem kozarec in se ponesreci urezem. Po toliko letih mucenja v soli (5 let gimnazije, zacela z odlicnim, koncala z dobrim, realno ne vem kaj sem dve leti delala, cisto nic, zadnja dva letnika) sploh ne vem, ali imam cas in zaupanje, da obstaja se kaj vec kot pa stalna megla v glavi, ki preneha samo takrat, ko ni absolutno nicesar vec, le se vecnost in mraz.
 

[Ribica]

Draga Roi,
menim, da je to depresija, ki absolutno zahteva profesionalno obravnavo. Čimprej se naroči pri psihiatru, za to ne potrebuješ napotnice osebne zdravnice. Živeti z depresijo je zelo težko že samo po sebi, če pa še okolje, kjer živimo, tega ne sprejema in nam ni v podporo, je to še dodatno breme. Ko čoln preveč naložimo, prične vanj teči voda. Tvoj čoln je že na tisti meji, ko ti pričenja vdirati voda v notranjost.
Sama imam dolgoletne izkušnje z depresijo in lahko ti povem, da se ne boj obiska pri psihiatru. Glede na življenjske okoliščine in kako daleč v otroštvo segajo znaki depresije pa bo potrebna tudi psihoterapija. naj te ne prestraši tudi časovni okvir okrevanja. Kar se je dolga leta nalagalo, potrebuje tudi nek čas, da se odloži. Želim ti, da čimprej pričneš s potjo navzgor iz depresivnega podzemlja. Verjemi, da se da, veliko nas je tukaj na tem forumu, ki smo se dvignili spet na površje, na sonce. Tudi ti se boš. Prvi korak je bil že to, da si napisala to pismo tukaj.
vse dobro,
Ribica

[Nives]

Seveda obstaja se kaj vec, kot megla v glavi.. veliko vec se obstaja. Zasluzis si, da spoznas vse ostalo..
Zal mi je, ker vidim, koliko mladostnikov tezko zivi...jim je tezko, kot je bilo tudi meni tezko... zal mi je, da ti je tezko.. Vidim, da v druzini nimas ustrezne podpore. In ne zivis v druzini, ki bi priznavala custvene tezave..  koliko je takih druzin... noro!! Verjetno tudi trpis zaradi bolne mame. Ni ti enostavno.
Clovek se mora vsaj priblizno pocutiti, da lahko izpolnjuje obveznosti faksa. Vedeti, kaj zeli, kam hoce priti. In v tem najti motivacijo.
Tudi tale decembrski dogodek se ti je usedel v duso. Ceprav...verjetno ni tragedija. Najstnik ali mladostnik marsikaj stori.. pa se scasoma marsicesa nauci.
Zasluzis si eno toplo in empaticno osebo, terapevtko... ki ti bo pomagala precistiti stvari, ki so se nakopicile. Predihati custva, pretekle stvari.. se reintegrirat.. ozavestiti kaj zelis in zaziveti zivljenje.
Ves, vazno je kaj ti mislis in cutis... to najvec steje. Polnoletna si. Imas pravico do izbire. Tudi do tega, da si pomagas.
Poisci si terapevta/tko, ki se ti bo vsedla v srce. In si dovoli pomagat. Pot ni kratka.  Je pa edina, ki pelje nazaj, da bo v tvoji dusi spet posijalo sonce.
Vse dobro ti zelim!

[ThinkPink]

Hej.

Če odgovorim na tvoje vprašanje v naslovu teme: Definitivno depresija. Čimprej poišči psihiatra in če imaš možnost tudi psihoterapevta. Škoda je, da bi tako mlada, imela takšne misli in tako slabo mnenje o sebi (nesposobna, nezanesljiva, ničesar ne moreš narediti ipd )... Nalagaš si preveč bremen:
- preveč sekiraš za faks. Saj si šele 20! Vzemi si čas zase, delaj, uživaj, športaj, vpiši se na kakšno dejavnost, pojdi ven s kolegicami/sošolkami, spij kakšen kozarček vina preveč, brez slabe vesti se pozabavaj. Ko boš imela energijo, bo tudi faks stekel, izpite boš delala kot po tekočem traku. Sicer pa kje piše, da moraš narediti faks. Če si bila bolj srečna, ko si pomagala doma na kmetiji...Zakaj pa ne? Daj faks za eno leto na stran, pojdi domov, pomagaj na kmetiji, bodi ob mami. Obstajajo tudi online variante faksa.

-Kriviš se za decembrski fiasko... res sem se nasmejala. Kdaj pa boš imela avanturo, če ne pri 20ih? Poročen moški? Tisti, ki mora v tej situaciji imeti občutek krivde je ravno poročen moški in ne ti. Tudi jaz nisem bila nek biser (pri 20ih npr. sem imela 2 fanta hkrati). Ko mi kdaj sedanji mož v šali očita mojo radoživo preteklost, sem vedno prav vesela, da sem jo imela. Točno takšno, kot je bila. Sedaj imam 2 otroka in sem srečno poročena, še na pamet mi ne pride kakšna avantura, ker sem se iz izkušenj v preteklosti naučila, da to ni ok. Bolje, kot da bi te izkušnje pridobivala sedaj, ko že imam družino.

- Meniš, da ne smeš imeti svojih težav, ker je mama hudo zbolela. Tvoja mama ima zelo zahrbtno bolezen in ji moraš stati ob strani. Ampak tudi njena dolžnost je, da ti stoji ob strani. In te razume. Da si depresije nisi sama izbrala. Ugotovi, kaj te je pahnilo vanjo. Morda pa ravno nakopičena negativna čustva iz otroštva?

Pa verjemi - bo bolje. Težavam, za katere se zdaj sekiraš, se boš čez leta smejala. Samo čimprej k psihiatru in pozitivno naprej.

[pavlinm]

Depra in zdravila nujno. Fis lahko počaka, dokler se ti ne sestaviš skupaj.