generalizirana anksioznost in hud strah pred boleznimi

[Zenna]

Hvaležna bom za vsak odgovor

[Poni]

Mijav

Ja, to je vse res. Vsa taka špikanja in zbadanja v trebuhu se rada pojavijo takole, pri kakem hudem strahu, ali pa anksioznosti. Tudi v romanih to pisateljice velikokrat uporabijo, ko opišejo, kako je koga zvijalo in črvičilo v trebuhu - morda pred kakim izpitom.

Spominjam se, kako sem bil jaz po očesni opareciji velikokrat na kontroli. Pa tam tisto merjenje očesnega pritiska, ko ti nekaka svetleča modra palčka nekaj sekund pritiska v oko. Meni so to zdi tako grozljivo..... Pa odstranjevanje šivoov po očesni operaciji kar v živo.....
   Ko smo odhajali od tam, je mamca rekla, da je lačna in bi šli kaj pojest. Meni je pa takrat samo ob misli na hrano postalo slabo.
   Ja pa ob sprejemu v bolnico me je bolel trebuh. Od strahu seveda. Sploh nisem mogel pojesti kosila. Ga je moj brat takrat.

Skratka, preveč nakladam. Te stvari so znane. študentje to dobro poznajo. Trebuhobol in slabost. Nekateri celo bruhajo samo od strahu pred izpitom.

Res pa je, da se take stvari ne pojavljajo samo v zvezi s kakimi očitnimi in tukaj prisotnimi stvarmi. Lahko so navezane tudi na davno minule dogodke iz morda zgodnjega otroštva. Dogodke, ki smo jih že zdavnaj pozabili. A potem se zgodi nekaj, kar ni nujno povezano s tem. Je pa kot nekakšen sprožilec, ki sicer ne obudi spomina na take dogodke, obudi pa strah v nas. Tako nekako. Žal ne znam bolje pojasiti tega. Morda bo znal kdo drug.


                         Poni

[Soncy]

Zenna, ne da bi ti privoščila razna "špikanja", (bog ne daj) ampak nekako me res pomiri, ko berem, da nisem samo jaz takega smotanega mišlenja... da imate ostali točno takšne ali podobne težave, in da je še kdo tu ki me razume...  Popolnoma te razumem kako se počutiš... ko me špika pod rebri, pomislim, fak, rak na pljučih... ko me zbode pri srcu, joj kaj pa če me bo kap.. ko me peče zgaga, joj rak na želodcu... in pol se ne moreš zabremzat in greš gledat kaj taki simptomi pomenijo in itak prebereš ter pobereš na spletu najslabše možne variante in pol imaš cel dan pokvarjen... oz. cel teden, mesec... in stalno o tem razmišljaš... tudi mene zadnje 14 dni peče zgaga, ne tko intenzivno, ampak tok da stalno čutim.... 12. julija grem sicer na ORL pregled, ker moja zdravnica želi izključiti ostale bolezni, preden mi potrdi, da gre res za kakšno depresijo ali anksioznost... ampak glede na to kar se mi dogaja, mislim da sem že sama to ugotovila.. 27. imam dogovorjen prvi obisk pri psihoterapevtki, kot sem že omenila... občutki so mešani... ob dnevih ko sem z mislimi popolnoma v "črni luknji" si mislim, joj komaj čakam da grem k njej... potem pa pride dan, ko sem kar ok, si pa mislim, ma daj no, blede se mi, kaj bom jaz hodila tja, a se malo zmišlujem in iščem probleme v sebi ki jih ni? Bom prišla tja, pa ne bom vedela kaj povedat? Ampak zdaj bom tako rekla.. več je dni ko se počutim slabo,in zelo malo takih, ko sem dokaj ok... zato je bolje da grem..

[Zenna]

Hvala obema! Res. Nisem razmišljala, odkod sprožilci, ampak ja prav možno, da so v igri kakšni davni dogodki...
Soncy, ne morem verjeti, kot da mene opisuješ. Edino jaz tudi k zdravniku ne upam. V slabih momentih guglam in sem potem napol nora od strahu. Imam pa tudi jaz momente, ko si mislim, da ne morem dočakat, da bi šla k zdravniku/terapevtu in momente, ko si mislim, kakšne norosti, še dobro da nisem šla tega res komu razlagat... In seveda, ko sem ok, sem kar potolažena, da je "samo" anksioznost, ampak lahko že kmalu "zbolim" za neko drugo sceno in se mi to zdi resnično. Ravno zato, ker to je naporno, verjetno pamtno it po pomoč...

[Soncy]

Veš Zenna tudi pri meni je trajalo da sem šla k zdravniku.. je pa res, ko sem klicala za izvid urina, krvi in tsh, mi je zdravnica rekla da je pač vse ok, če pa se bo tako počutje nadaljevalo in negativne misli, naj se pa kar oglasim ponovno.. tako da me je kr mal spodbudila.. in res sem šla nazaj... škoda da sama seb lažem že kar nekaj let, da je z mano vse vredu, se zapiram vase, skrivam pred ljudmi, ko pa vem da to ni ok... treba je kvalitetno živet, ne samo živet..

[Regina]

Zenna, mi je zelo poznano. Tudi sama imam obdobja, ko me anxa čisto spravi iz tira, kakor, da sem drug človek. Ponavadi se tudi pri meni pojavi kakšno špikanje, v trebuhu/glavi/pri srcu... takrat pa - če sem v dobrem moodu in pozitivna, gre hitro čez in se sploh ne sekiram - lepo si razložim kaj je to in grem naprej. Če sem pa razdražena in v slabem moodu pa se to ponavadi prelevi v prako ankso, ki traja eno uro ali pa en teden. Lahko je pa tudi že napačno razmišljanje povod v ankso, kak slab spomin, kaka neumna ideja .... Zadnje čase mi gre boljše in nekako mi uspe to premagat, ampak ja, nikoli neveš. Nisi sama 

[skylost]

Zenna pozdravljena,
ne vem, če si kaj brala moje poste.. No ti na kratko napišem. Julija 2015 se je pri meni začelo s paničnimi napadi in potem posledično hudo ankso. Evo sedaj bo tri leta od tedaj in ves ta čas so se mi konstantno pojavljale bolečine v telesu, špikanja, krči.. enkrat v glavi, pa v prsnem košu, pa trebuh me je bolel ponoči konstantno eno leto in pol, pa želodec, pa prebava.. za it res v "Idrijo" ti povem.. ma skozi me je nekaj bolelo uglavnem. In v moji glavi kaos, vse možne diagnoze sem si postavila, če sem googlala, pa sploh. In konstantni strah, kaj se dogaja v mojem telesu. Borila sem se na razne "naravne" načine (torej brez kemije), včasih sem videla izboljšanje, včasih prav nič. In skozi so bili vzponi in padci. Počasi je šlo na bolje komaj letos na začetku leta, dala sem si v glavo, da je to psiha, nič drugo ne more bit, ker od l.2015 bi bila že zdavnaj pod zemljo, če bi bilo kaj resnega. In ti povem, da sem se zavestno odločila, da ne bom več letala od zdravnika do zdravnika, ker me je to samo še bolj dol vleklo. Sproščanje, joga, narava, moja družina.. in čas.. to so moji najboljši prijatelji v borbi z ankso!! Tako da ja, nisi sama brez skrbi. 

[nora]

Hej vsem tule

Jaz mam pa spet neke čudne dneve. Sicer relativno dobro prenašam vse skupaj, ampak nekako sem spet na stopnji osnovne šole, ko so me določeni dogodki znali iztirit in sem bila čisto nemočna in razdvojena. trenutno me daje najbolj to, da v določenih - sicer res redkih - konfliktnih situacijah izgubim občutek za kaj je prav in kaj ne. Včasih se mi sicer dozdeva, da delam prav, pa me kar hitro dvomi zgrabijo zaradi vpliva okolja. To me pa spravlja v tako zoprne situacije. Se mi zdi, kot da bi mi svet požrl vso moč. Ne maram se kregat, ne maram, da me kdo ignorira, ne maram bit v konfliktu. Pa sta vedno potrebna dva in sama nisem zadosti za svoje dobro počutje.

In včeraj me je ujela taka situacija in danes spet slaba prebava, nemir ... kot bi me znotraj pretresalo.

Včasih ne vem več, ali me "delo na sebi" izčrpava ali mi olajšuje življenje.

Že dva dni mi gre na jok.

Kako ste drugi kaj? Upam, na boljše dneve ...

LP, Nora