Nova OKMjevka

[ThinkPink]

Pozdravljeni.

Mislim, da sem celo življenje imela blago OKM (pretirano pospravljanje in tuširanje), že dva meseca pa doživljam prisilne misli nasilne narave. Moje prisilne misli se navezujejo na to, da bi nekomu kaj naredila, najpogosteje otrokoma. Ob prvem pojavu teh misli sem skoraj znorela, napadla me je blazna panika, pol ure se potrebovala, da sem se nehala tresti, sama sebi sem se prav zagnusila...Kako lahko kaj takšnega sploh pomislim...otroka, ki ju imam vendar najraje na svetu... Potem so se pojavile misli, da ju mogoče le nimam tako rada ipd... Sem v nekem začaranem krogu...Včasih sem že precej bolje, misli je minimalno, jih hitro preusmerim, se pomirim, da so samo misli in da še muhi ne bi naredila žalega, spet drugič pa sem vsa iz sebe...in se sekiram, paničarim...zakaj, zakaj, zakaj...

Že pred dvema letoma sem doživela prvo epizodo depresije, ko sem se bala, da se mi bo kaj hudega zgodilo (da bom umrla, bom doživela infark in me nihče ne bo rešil). Jemala sem Cypralex, ki mi je hitro pomagal in tako sem lepo živela leto in pol, nakar sem samoiniciativno prenehala (postopoma, seveda). Itak, da se mi je zadeva hitro ponovila, v najhujši možni obliki, v obliki teh vsiljivk. Tako sem ponovno začela s Cypralexom, ki je pomagal do te mere, da ne doživim popolne panike ob vsaki vsiljivki, vendar po dveh mesecih jemanja imam še vedno te misli... Kdaj AD prime do te mere, da prisilke izginejo? Včasih se mi zdi, da je huje kot prisilka, že strah pred njimi... Seveda pomislim, da imam morda psihozo, da sem shizofrenik, da se mi bo čist odpeljalo, da me bodo zagotovo hospitalizirali na zaprtem oddelku, da bom kot zombi na tabletah...Potem se mi nekako uspe pomiriti, da sem normalna ženska, ljubeča mati, ki vsem želi samo dobro, sem uspešna v službi, imam moža, družino, nekako mi ni ravno hudega... Sem pač samo preobremenjena in posledica tega so te bojazni, ki so popolnoma odveč.

Zraven ADja že nekaj tednov hodim na psihoterapije (imam nekaj potlačen negativnih čustev iz otroštva). Kljub hitremu ukrepanju z zdravili in psihoterapijami po dveh mesecih še ni velikega učinka (za mene bo zmaga, ko bom brez prisilnih misli, čiščenje mi sploh ni odveč ) ... In hvalabogu za ta forum... Vidim, da ima ogromno ljudi popolnoma iste težave, torej se pomirim, da nisem nek psiho, temveč pač tipična OKM-jevka.

Nikjer nisem zasledila, da bi bila kakšna podporna skupina v MBju ali okolici? Z veseljem se bi udeležila še kakšne skupine za pomoč, predavanja, če bi le bilo v MBju...

Lep pozdrav, ThinPink

[pavlinm]

Živjo,

vidim, da ni še nihče tukaj odpisal, tako da bom jst prva zgrabila iniciativo. OKM ne poznam tako dobro, kolikor pa vem, so te misli o poškodovanju sebe in drugih normalne in to še ne pomeni, da si za zaprti oddelek psihiatrije. Ne morem ti tudi reči, če bojo te misli izginile popolnoma. Mogoče res rabiš drugo dozo, da je zdajšnja premajhna ali pa svoje misli nekam drugam preusmeriti. Lahko, da se bojo te misli ščasoma ublažile in te ne bojo motile. Prej bi se vprašala, kaj se še drugega dogaja v tvojem življenju, kar te spravlja v stres ali stisko. Vmes, ko čakaš na učinek zdravila, bi te napotila na spletno gradivo, ki ga najdeš na spletnih straneh DAMA, ki obravnava OKM, generalizirano tesnobo in depresijo in se oprimeš vseh tehnik sproščanja, ki jih uspeš uporabljati dosledno.

[Toja]

Pozdravljena...

Malo te moram razočarati, da samopomočne skupine v MB ni...

Morda si boš lahko s tem kaj pomagala...
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,12162.0.html

[mina]

OKM ne poznam prav dosti, poznam pa par ljudi, ki se s tem borijo.
Prav tako imajo vsiljivemisli, pa svoje rituale, ki so vcasih vec, drugic manj aktivni. S primernimi, pravimi zdravili jim gre kar dobro od rok, seveda so udi padci, a vseeno.
Nasilne misli so seveda strasljive, a saj dobro ves, da so to le misli, posledica tvoje bolezni in ne realna zelja, da to storis. S tem zavedanjem, se ze lahko pocutis bolj sprosceno, a ne?
To, da si opustila Ad je nibilo ravno ok, a bo sedaj morda bolje, po 6 tednih naj bi le ti prijeli. Cudi me, da poleg Adjev nisi dobila se katerega drugega zdravila... Pozanimaj se pri zdravniku, kaj bi ti lahko se predpisal za boljse stanje.
Da ti recem, da ne panicari, ne bo kaj dosti pomagalo, to si moras sama dopovedati. Kar se tice tvojih obredov tusiranja in pospravljanja, pa se poskusi zadrzati,. Namesto tusa, teci okoli bajte...ni vrag, da odmislis...
Poskusi si voditi dnevnik pocutja, pocetja. Ti bo laze povedati in pokazati zdravniku, kako in kaj ti je, s tem mu omogocis bolje razumevanje. Ceprav zdravnik, sam tega ne obcuti in ne ve tocno, kako je tebi.
Oglasi se se kaj in misli pozitivno.

[ThinkPink]

Hvala za odgovore.

Mogoče pričakujem preveč, prehitro. Itak, saj sem do sebe zelo nepopustljiva. Ozdravela bi najraje kar čez noč.  Vidim, da bo potrebno veliko truda, časa in dela na sebi. Je pa težko, s kupom obveznosti (službenih in družinskih). Po drugi strani pa mi te obveznosti preprečujejo, da pokrita z odejo čez glavo ves čas samo premlevam...

Kar se tiče pospravljanja in pretiranega tuširanja - kljub temu, da je včasih pretirano, npr. tuširanje 3x na dan ali pa sesanje najmanj enkrat na dan, mi to sploh ne dela težav. Znam se sprostiti tudi, če pride, da sploh ne posesam stanovanja... Družino minimalno obremenjujem s tem. To je stvar, ki jo naredim mimogrede, za svojo dušo. Npr. zdaj je vse lepo pospravljeno, zdaj sem pa mirna.  Vem pa, da se moram naučiti biti mirna tudi, ko ne bo pospravljeno. Najhuje so vsiljive misli. Ampak tudi te se bodo umirile... Zdaj sem recimo kul, sproščena, pozitivna... Potem me bo pa kakšna misel preplavila in bom spet cela panic freak. Ful pomaga, ko pišem o tem. Tako, da se zna zgoditi, da bom večkrat pisala o tem in smetila po forumih

In res škoda, da v MB ni kakšne skupince, ki bi se dobivala in si pomagala. Včasih bi pomagal samo pogovor ob kavi s sotrpinom, nekom, ki te zares razume. Ljudem, ki (hvalabogu) tega ne doživljajo enostavno ne moreš povedati vsega, kar te teži, ker enostavno ne morejo v celoti razumeti tvoje problema. Najlaže je reči..."pač preusmeri misli", "misli pozitivne stvari"...

Prosim za kakšno vzpodbudno besedo, da je ta stvar popolnoma ozdravljiva...Torej -  imam AD, hodim na psihoterapije, delam na sebi (trudim se, da ne opuščam dejavnosti), npr. še pred 1 mesecem, me je bilo enostavno strah biti z otrokoma sama doma. Sedaj pa smo veliko sami...naredim si načrt kaj bomo delali, se z njima aktivno ukvarjam in nekako se sprostim... Sem na dobri poti?

Mina - kaj bi naj dobila še zraven AD-ja? Dobila sem Helex, pa sem ga jemala le prvih 14 dni, po pravici povedano, nisem čutila razlike z ali brez Helexa. Pa vem, da se hitro navadiš, pa sem bila bolj previdna. Jemljem pa 10 mg Cipralexa.

Lep dan vam želim...

[mina]

Kaj se poleg D jev ne vem, Vem samo, da sta ta dva, ki ju poznam pila se neke druge tablete. Pomirjeval pa ne, ker, kot pravis, povzrocajo odvisnost.

Ja, skupina je fajn, Le ljudje, ki dajejo take ali podobne tezave, te v popolnosti razumejo. Vcasih je le beseda ali dve dovolj, da se pocutimo bolje. Morda pa se tule oglasi kak OKM jevec iz Mb, pa boste lahko kofetkali. 

[zmajcica]

Helo. Da se vam malo javim. Jaz sem trpela za zmerno obliko okmja v obliki nasilnih misli seveda do mojih najljubših. Po več let jemanja Zolofta od 50-150 mg in 150 ur psihoterapije sem danes povsem ok. Traja kar nekaj časa, da ad prime, potem pa delo na sebi. Bo minilo to ti lahko obljubim, ker sem sama imela povsem isto težavo. Meni je pomagala tehnika mindfulnes oz. prisotnost v mislih in telesu tukaj in zdaj. Vem, da se ti je zdajle sigurno utrnila misel tukaj in zdaj bom koga... Poskusi jih ignorirati in vedi nekaj, kar so tudi meni zatrjevali- NIKOLI JIH NE URESNIČIŠ KER TE MOTIJO, to niso ti. Vsak zemljan jih ima pa ne dela big deala iz tega samo mi občutljivčki. Od kod izhajajo boš poiskala v terapiji in ko boš to predelala bodo tudi misli odšle. Verjami. Začni verjeti vase in vsak dan pri sebi pomisli, za kaj si hvaležna. Skupina bo letos štartala v Ljubljani z mesecem septembrom enkrat tedensko. Upam, da ti ni predaleč. Jaz grem kljub temu da sem ok, zato da malo vzdržujem to svoje ok stanje. Če želiš karkoli vprašati, naj ti ne bo nerodno ali sram , mi piši na zs. Upam, da si malo boljše. Ostali okmjevci pa tudi. Lep pozdravček vsem sotrpinom.

[Aslan]

ThinkPink poišči psihoterapijo, da boš razrešila vzroke, ki vodijo v OKM.
Najpogosteje gre za potlačevanje čustev, predvsem jeze ...
Delati na zaupanju vase, na samopodobi, samospoštovanju ...

Vsiljivke so mučne, naporne in predvsem te preplašijo ... sploh tiste z nasilno vsebino.
Zavedati se je potrebno, da ti nisi misel - misel pride in gre - te ne definira..

Priporočam v branje knjižico, ki ji je priložen tudi poučen DVD.
Psihologija obsesivno-kompulzivne motnje - Če ti črna mačka prečka pot (A. Meško)

In pa priročnik OKM za telebane, založbe Pasadena.

 

[ThinkPink]

Hej, Aslan.

To knjigo sem prebrala in gledala DVD. Super zadeva, ki ga odgovore na vsa vprašanja. Me je pomirila.

Trenutno sem (ob AD in psihoterapijah) mnogo bolje. Upam, da bo tako ostalo in sem zmagala.

LP, TP

[ThinkPink]

Hej, Zmajčica!

Imaš poln nabiralnik in ne gre poslati ZS.

[zmajcica]

Ojla.Evo sem zbrisala vsa sporočila tako da bi zdaj moralo it