Nihanje anksioznosti

[Putka]

jona tud tule še ena taka.

[pomlad]

Pozdravljeni vsi!

Torej, še jaz želim povedati svojo zgodbo, morda mi bo potem lažje...
Dokončno sem zbolela pred enim letom in pol, že prej sem dobivala panične napade in občasno padala v depresijo, vendar si nisem tega znala prav pojasniti, pa sem krivila želodec, pa hormone oz. moje takratno stanje nad katerim nisem bila zadovoljna. Potem se je naenkrat vsulo-tresenje, negativne misli, strah, bolečine po telesu, bitje srca, tiščanje v želodcu, itd.
Diagnoza:panična motnja. Začela sem s cipralexi, pa občasno četrt Helexa in Ladiomil. Najpomembnejša je bila podpora domačih in dobra strokovna pomoč s strani osebne zdravnice in psihiatra. Nekaj časa sem bila v depresiji, saj sem imela občutek, da sem zavozila življenje in da ne bom nikoli več zdrava in seveda da ne bom imela moža, otrok, družine,itd. Stara sem 32 let (zdaj). Počasi je šlo na bolje in po dveh mesecih sem jmala samo še polovičko cipralexa na dan. Redno sem hodila na terapije in se tudi počutila vsak dan bolje. Celo s cipralexi sem hotela prenehat, pa mi je terapevt to odsvetoval.

Potem pa.....spoznala sem krasnega fanta-dobrega, razumevajočega, ljubečega,....začela sva zvezo in se pred dobrim mesecem poročila. 14 dni pred poroko sem čisto nehala s cipralexi in tudi terapijo, kajti očitno sem delovala zdravo. Kmalu po poroki so se začeli tesnobni občutki, pa nihanje razpoloženja. Ne vem od kje in zakaj. Moj mož je krasen, dobro se razumeva, vendar meni je spet vsak dan huje. Pojavljati so se začeli mi dobro znani znaki paničnih napadov. Po strokovnem nasvetu občasno vzamem polovičko Helexa za pomiritev, me je pa strah do kam bo to peljalo?? Z možem sanjava o otrocih, vendar me je groza, saj si ne predstavljam da bi v takem stanju bila noseča. Pojavljajo se mi negativne misli, kar neki strah kako bo v prihodnosti, kako bom opravljala vse obveznosti kot žena in morda mama???Ponoči ne spim, srce mi noro bije, tresem se,itd. Ne vem kaj naj naredim, vsak da je huje, do svojega terapevta pa ne morem, ker je nedosegljiv. Naj spet začnem z zdravili?

Naj povem še to.....starši mojega moža so že v letih in pri poroki spoloh nista bila, poleg tega sta oba imela v zadnjih dneh pred poroko hude zdravstvene težave (tudi psihične), tako da d zadnjega nismo vedeli kako bo z ohcetjo. Takrat me je veliko dogodkov prizadelo, vendar sem jih nekako potisnila v ozadje, je možno da to zdaj prihaja na plan in moram razčistit. Tudi jaz bi rada spet zaživela brez teh večnih napadov groze, vendar me je strah.

Berem, da nas je veliko v tem stanju, hvala Bogu za ta forum-tudi meni daje moč. Tukaj si potem rečem-BORI SE, TAKO KOT DRUGI, SAJ BO! Vendar zdaj je drugače, imam moža in ne bi ga rada preveč obremenjevala. Naj mi prosim kdo napiše kaj v sodbudo...tisočkrat hvala in držte se še naprej.

[bikica66]

Draga pomlad pozdravljena !
Ja verjamem,da ti je hudo,da nočeš krasnega moža obremenjevat,sploh zdaj - ko naj bi se ti dogajalo samo lepo. Jaz kot laik mislim,da si prehitro prenehala z antidepresivi in ti svetujem ponovni obisk psihiatra.
Priprave na poroko in vse skrbi,ki si jih imela,so ti ponovno priklicale težave.Pogovori se z možem,obišči zdravnika in skupaj boste zagotovo našli neko pot,katero naj bi prehodila brez težav.Mislim,da se boš potem tudi lažje odločila za otročička in vse ostalo kar si želiš 
Vse dobro 

lp

[pomlad]

Hvala bikica.

Imaš prav, žal sem po značaju zaletava in tako se je zgodilo tudi slednje....moram sprejeti dejstvo da ne more biti vedno vse idealno pa naših načrtih in se sprijazniti z vsem kar življenje prinese. Moram se postavit na noge in se bom, z možem se pogovarjava in je dosti lažje.

Zdajle sem kar borbena, se ne dam paniki...

Lp vsem!

[pomlad]

Živjo!

Po 14 dnevih sem boljše. Po telefonu sva govorila z mojim terapevtom in mi je svetoval naj tablete "prišparam" za na koncu in se poskušam sama zbrati oz. dogovorila sva se za metodo, s katero si pomagam. Seveda ni lahko, sploh ko panika napade, ko niti ne vem in nisem pripravljena. Težje je ponoči, ko se zbudim, se začnem tresti, srce mi noro nabija, zalije me vročina....ampak mi jo uspe obvladat in govorim si, da bo tudi to minilo in bo lažje. Če hočem otroka, moram biti močna in zdržat brez tablet. Molim in upam, da bo šlo, če pa ne tudi ne bo konec sveta. Tako jaz gledam na to: nekateri pač jemljejo zdravila za srce, tlak, ščitnico, jih bom jaz pač za živce. Kaj hočemo, saj je hudo, ni pa najhuje. Treba je preživeti in človek si mora pomagati, kakor si lahko. Hvala Bogu imam res dobrega moža in tudi zaradi njega se trudim. Pa ne morem mu zakomplicirat življenja, ne zasluži si tega, sicer pa sva dva močnejša!!

Najhujša reč pri vsem je, da se, ko me napade, zbojim, da se mi pa kljub vsemu ne bo tako poslabšalo, da ne bi naredila kaj nenormalnega. Ta misel me še bolj spravi v paniko. Ima morda kdo kakšen nasvet, kako se spoprijeti s tem? Do zdaj se še ni zgodili in tudi to sem opazila, da čeprav sem sredi napada, mi vseeno uspe navzven ostati v redu. Joj, te zoprne misli, ki me pahnejo v tuhtanje.
Trudim se, trudim, .....vem da razumete!
Hvala!