Nervoza, panični napadi...

[Simonzii]

Pozdravljeni!

Sem nov na forumu in upam, da ta tema spada v ta del foruma. Bral sem ogromno prispevkov na tem forumu a nisem našel vseh odgovorov. Naj koliko na kratko se da opišem svoj problem. Pred cca. dvema mesecema sem doživel pevi panični napad, sprožila ga je trava. Pred tem sem delal, se družil, koliko toliko normalno funkcioniral. Po prvem sem imel take blage napade, ki pa niso bili niti malo tako hudi kot prvi. Trajalo je okoli 3 do 4h (najprej slabost in občutek da so mi misli nekam odplavale in nisem povezn s telesom, nezmožnost koncentracije, občutek da bom bruhal, vročina, hudo tresenje, utrip 130bpm v mirovanju, strah da bom umrl, da se mi je zmešalo) ne vem kako točno sem se umiril niti se ne spomnim dobro kaj druga kot to da sem bil za ta čas popolnoma nesposoben biti pri miru, počutil sem se kot da mi gori glava in da sem popolnoma izgubil nadzor nad mislimi, želel sem klicat rešilce... Tu se mi ves ta čas poraja vprašanje če je sploh možno, da imaš tako močen panični napad ker nikjer ni opisano da bi lahko trajal toliko časa. In samo en tak napad mi je življenje obrnil na glavo. Od takrat dalje sem izredno napet in nervozen brez nekega pravega razloga, sploh prvih nekaj dni konstantno. Počutil sem sem kot da nisem v realnosti in to skoraj konstantno kak teden nato pa občasno. Pustil sem delo (študentsko) iz nepojasnjenega strahu. Izogibal sem se in se še pogovorom in stiku s komerkoli razen punco ki ji zaupam. Od takrat dalje ni pogoja da grem v kafič, v trgovino grem s težavo in strahom, na malo daljšo pot z avtom ne upam. Je to "normalno" ali lahko gre za kaj hujšega? Telesno sem ok, bil v tem času na ekg 2x, zdravnica je rekla da je verjetno tesnoba ( pristal sem na urgenci ker sem se vstrašil ko me je stisnilo v prsih, kar se mi sicer ni dogajalo). Občasno povsod čutim srce, včasih se mi zdi da bije neenakomerno in se mi že meša. Od prvega napada sem zaprt v stanovanju ker neupam ven. Nimam pojma zakaj... ne upam niti na kosilo z druzino da ne bi mislili da sem cuden. Prekinil sem vse stike z prijatelji razen preko virtualnih pogovorov. Tudi sicer sem zatopljen v telefon in televizijo 90% dneva (bolje rečeno noči). Tu se mi poraja še drugo vprašnje. Povsod piše da je pri anksioznosti lahko prisoten strah pred ljudmi, ki jih ne poznaš. Pred nekaj dnevi sem se srečal s prijateljem (prvič sem sploh šel ven, na kavo- beri juice, ker tudi kave ne pijem več). In bil ves nervozen, napet in čuden. Sploh se nisem mogel sprostiti in pogovarjati in sem silil domov. Nisem se mogel skoncentrirati na pogovor, misli so mi ves čas govorile da mi nekaj ni fajn in kaj če se osramotim in se nikoli več ne bo želel družiti z mano ker bo mislil da sem psihopat. Spet so se pridružili občutki odtujenosti, potenje in vročina, napetost v mišicah... čudno mi je tudi to da se moji napadi in občutki ne začenjajo s stiskanjem v prsih (ki ga sploh ne občutim, razen enkrat) kot bi se naj ponavadi, ampak z tem da se okrepijo negativne misli (lahko bi rekli da jih dobesedno čutim v glavi), občutkom odtujenosti od sveta in slabosti ..torej... ni šlo napisat tako na kratko kot sem pričakoval, vseeno pa upam da bo kdo to prebral in mi odgovoril na vprašanja. Opravičujem se tudi za rahlo zmeden post, pisal sem kar mi je prišlo na pamet da ne bi pozabil, pa sem verjetno veliko podrobnosti o katerih razmišljam vseeno izpustil.

Vprašanja:
Se je komu že zgodil tak napad, trajal tako dolgo?
Se je komu že zgodila tako neznanska sprememba iz dneva na noč, da je takoj pustil delo/šel v bolniško, se zaprl v stanovanje čeprav prej sploh ni imel nobenih težav ?
Se kdo izogiba ali se je izogibal tudi stikom s poznanimi osebami, ki ji sicer dokaj zaupa (družina ali prijatelji), da se ne bi osramotil?
Obstaja kdo, ki se je takoj zaprl v stanovanje in prekinil resnične stike, se vrgel v telefon/tv, ni spal dokler je le mogel ker ga je bilo strah kaj bo ko ne bo več dražljajev ( pred spanjem vcasih dozivljam napade panike) ali da se je celo zbudil iz spanja cel nervozen z znaki panike?
Je "normalno" za panicno motnjo oz. nasploh anksioznost da se večino časa za določen čas (npr v mojem primeru kaka dva tedna po prvem napadu) napet in se večino časa počutil odtujenega/kot da ne obstajaš (težko opisat), da se ti je zmešalo, si skratka nenehno v stanju panike od jutra do večera?

Mater eno sem naporen, upam da me kdo iz prve roke potolaži da to ni kaka shizofrenija ali kaj hujšega ali pa, da me vsaj kdo tukaj razume..
Hvala vsem, ki ste se odločili za branje!

[Regina]

Se je komu že zgodil tak napad, trajal tako dolgo?

Seveda, nisi edini... naj te potolažim 
Moj prvi panični napad, tisti, ki me je res vrgel iz tira, se se pojavil sredi poletja, zvečer pred spanjem. Pred tem je bilo vse OK, edino malo treme sem imela, ker sem bila po dooooooolgem času sama doma  No, ko se je začel z divjim razbijanjem srca (pri meni do 156/min) se ni nehal cca od polnoči do 3h, ko mi je uspelo zaspati. Zjutraj ob 6h sem se zbudila in se je spet začelo.

Se je komu že zgodila tako neznanska sprememba iz dneva na noč, da je takoj pustil delo/šel v bolniško, se zaprl v stanovanje čeprav prej sploh ni imel nobenih težav ?

Tudi to je prišlo v paketu. Jaz sem bila takrat sicer na poletnih počitnicah, si pa cca pol leta nisem več upala početi stvari kakor prej, to je iti na kolo, iti sama na avtobus, na vlak, v trgovino...

Se kdo izogiba ali se je izogibal tudi stikom s poznanimi osebami, ki ji sicer dokaj zaupa (družina ali prijatelji), da se ne bi osramotil?

Ne, ne več, pa tudi takrat se nisem. Rada sem bila v družbi ker sem se počutila bolj varno 

Obstaja kdo, ki se je takoj zaprl v stanovanje in prekinil resnične stike, se vrgel v telefon/tv, ni spal dokler je le mogel ker ga je bilo strah kaj bo ko ne bo več dražljajev ( pred spanjem vcasih dozivljam napade panike) ali da se je celo zbudil iz spanja cel nervozen z znaki panike?

Jaz zaradi strahu nisem dosti časa spala, ali pa sem se ponoči zbujala. Pulz mi je nabijal zjutraj, ponoči, zvečer.... posledično so bili vsi dnevi tesnobni. Samo čakala sem, kdaj bom spet šla na urgenco.

No, povsem normalen si  .. glede na tvojo zgodbo sem tko 101%, da gre za ankso. Pri meni je hujše obdobje trajalo nekje 1leto do leto in pol. Potem se je stanje začelo izboljševati in zdaj sem kar v redu  .. priporočam ti, da se nekomu zaupaš, če se še nisi, ker ni nič sramotnega v tem kar se ti dogaja. Danes se zgodi tebi, jutri tvojemu frednu, ali komu v družini. Anksa ne izbira. Gre se za to, kakšne vzorce imaš iz otroštva, koliko si samozavesten in trden. Meni je vsega tega manjkalo. Ne premišljuj preveč KAJ ČE, vem težko je, tudi meni se po 3 letih še vedno vsiljujejo misli, manj, vendar se. Pomembno je, da jih znaš kontrolirati. Če čutiš, da prihaja napad panike, pusti mu, da se pokaže, vemdar ga ne imej za mar! Prelisiči ga! Sčasoma se boš navadil in te nebo več zmotil, potem ga pa sploh nebo več 
Drugače pa preberi kakšno knjigo (Anksioznost za telebane), piši dnevnik (meni zelo pomagal), avtogeni trening, kakšni hobiji, ŠPORT! Zate nevem ampak meni res pomaga. Ko me je včasih zajel napad panike, sem imela v sebi gorooo adrenalina, lahko bi kar pretekla maraton  ... pa sem šla ven, hodit, in je minilo. Ko se navadiš in dnevno pokuriš ''nesnago iz glave'' tudi prostora za vsiljene misli ne bo več!
Nikar se ne zapiraj noter, pojdi v družbo, delaj nekaj zase!
Glabo pokonci, pa še kaj napiši 

[simonchy]

Pozdravljen,
sama nimam izkušnje s paničnimi napadi (ampak z depresijo), a vendar bi ti rada vseeno povedala, da nisi edini ali čuden, čudaški...
Mislim, da so se vsem nam, na začetku pojavila takšna vprašanja, kot si jih zapisal -  tako tudi pri meni: ali sem nora, nočem, da me ima kdo za norega, da se ne bom osramotila ipd.
In ja, čisto na začetku, nisem hotela, da kdorkoli izve (še posebej moj oče, ker ima predsodke), najraje sem bila sama, zaprta... tako kot ti, sem se počutila neresnično, odtujeno... počasi sem začela plezati navzgor - s pomočjo pisanja dnevnika, zdravil, foruma, psihoterapije...

Tako da ja, nisi edini 

Za začetek ti želim, da se sprejmeš, da sprejmeš težave... vse dobro

[skylost]

Ojla Simonzii welcome to the club . Ja ja, to je panika in anksa (tesnoba). Tudi mene je doletela pred dvema letoma kot strela z jasnega. Panični napad, jaz pa klicala rešilca, ker me bo infarkt strefil.. no in od takrat so šle stvari samo še na dol. Imela sem čisto vse simptome panike in ankse, ki jih prebereš v lieraturi, no mogoče še kakšnega več  . To, da se ne zaupaš nikomur, te štekam, ker tudi jaz nisem kaj preveč razlagala naokoli, saj itak kdor ni tega doživel, ne šteka.. in pol si jim čuden ja. Ma sčasoma sem začela vse bolj govorit o tem in sem videla koliko ljudi je v istem dreku kot jaz.. sam tudi oni mučijo. Nisi nor, brez skrbi. Pa tudi infarkt te ne bo. Jaz bi bila že zdavnaj pokojna, kolikokrat me je tiščalo v prsih, pa mravljinci, potenje, dušenje, divjanje srca. Tudi jaz še sedaj občasno čutim srce vsepovsod po telesu kako nabija, grozno ja, vem. Paniko sem "omejila" oz. nimam napadov več, sem jih pa v najhujšem obdobju imela tudi po več na dan, pa tudi ponoči. In baje da vsakdo doživlja panični napad "po svoje" oz. z različnimi simptomi. Meni se je ponavadi začel tako, da mi je z nog gor začela hodit neka mrzlina, pol pa divjanje srca, tresenje celega telesa, mrzle roke, noge, razširjene zenice in strah, strah, strah!! Anksa pri meni kar vztraja, enkrat sem bolje, enkrat slabše. In če bom kdaj spet stara jaz (ozdravljena) ne vem.. Me je pa ta izkušnja zelooo spremenila, ne sekiram se več za malenkosti, ne težim k perfekcionizmu.. naredim kaj zase, hodim veliko v naravo (kolikor uspem s časom), hodim v hribe, na jogo.. vse to mi zelo paše, me sprošča. Predlagam ti, da se ne zapiraš v stanovanje, ker bo samo še slabše. Razmišljaj tako, da skup ne boš padel (ker še nihče ni od ankse  ), ko si med ljudmi, pozabiš malo na svoje probleme in sigurno ti bo lažje. Mogoče bi bilo dobro najti vzrok, kaj je pripeljalo do paničnega napada (psihoterapevt, kognitivno vedenjski terapevt..). Aja še to, jaz se borim brez antidepresivov (ki jih naši zdravniki tako radi predpisujejo). Preberi knjigo Anksioznost in fobije (E. J. Bourne) - super lepo razložene stvari. Bo boljše, boš videl, sčasoma bo vse izzvenelo. Sam čimmanj se sekiraj (lahko je pametovat kajne.. Jaz ne znam tega ne se sekirat  ). Lepo bodi in poročaj kako ti gre.

[Simonzii]

Hvala vsem za prijetne odgovore, ki so me pomirili vsaj glede tega, da ni kaj hujšega. Me je pa med drugim najbolj strah ravno tega, da nikoli več ne bom enak. Da me bo to spremljalo vso življenje in se nikoli več ne bom sprostil. Da ne bom več mogel na faks kaj šele se osredotočiti na učenje. Bil sem sicer na prvi uri psihoterapije, ker sem tudi sam proti kemiji in je terapevtka povedala, da je to ozdravljivo in da je takih ljudi  s temi težavami cel kup pa jih niti ne opazim. Sem bil že ves vesel dokler nisem spet bolj podrobno bral forumov kjer iščem vsaj eno izpoved nekoga, ki je dejansko ozdravljen tega in nikoli več tega ne doživlja.. pa mi na žalost ni uspelo. Če pa obstaja kak tak post bi pa prosil za link. Bi mi verjetno vlilo veliko več volje

[Simonzii]

Aja, še to. Terapevtka, ki sem jo obiskal je specializirana za psiho in hipnoterapijo. Govorila je predvsem o hipnoterapiji (nezavestno). In dela minimalno 1.5 terapevtske ure na teden, da se drugače ne izplača. Kako je s tem? To je namreč okoli 250€ na mesec (vsaj!), za moja ločena starša dokaj problem sploh dokler nisem sposoben it delat. Je to pogosta praksa in ali je boljše manj/ več.. Bi bil vesel če bi se lahko pogovoril s kom, ki mu je podobna terapija pomagala, kako poteka itd. Da slišim to od nekoga s problemom, ne samo od psihoterapevtke.

Pa lep dan/ noč še naprej

[mina]

Je to "normalno" ali lahko gre za kaj hujšega?

To je normalno za paničarje. 
Odgovorila ti bom po svojih izkušnjah in spoznanjih.

Se je komu že zgodil tak napad, trajal tako dolgo?

Ne enkrat, kar naprej. Najdaljši panični napad traja max.15 minut, kar je tudi dokazano. Seveda se nam zdi, da traja v nedogled. Negativne izkušnje se vlečejo, lepi trenutki pa nam minejo, kot bi mignil.

Se je komu že zgodila tako neznanska sprememba iz dneva na noč, da je takoj pustil delo/šel v bolniško, se zaprl v stanovanje čeprav prej sploh ni imel nobenih težav ?

Ja, zgodi se nam čez noč. Nekaterim se s časom nalaga in postaja življenje iz dneva v dan zato bolj naporno, težje, drugim udari res dobesedno čez noč.

Se kdo izogiba ali se je izogibal tudi stikom s poznanimi osebami, ki ji sicer dokaj zaupa (družina ali prijatelji), da se ne bi osramotil?

Ja, sem se začela izogibati ljudi, lčeprav sem si po drugi strani družbe želela, izogibala sem se izhodom. Nisem več hodila tja, kjer je bilo veliko ljudi (banka, pošta, trgovine, nakupovalni centri...). Postala sem ujetnik svojega stanovanja, hodila sem spat v trenerki, da ne bi bilo treba slučajno bežati....Kam in zakaj seveda nisem niti vedela. Skratka panika povsod in stalno.

Obstaja kdo, ki se je takoj zaprl v stanovanje in prekinil resnične stike, se vrgel v telefon/tv, ni spal dokler je le mogel ker ga je bilo strah kaj bo ko ne bo več dražljajev ( pred spanjem vcasih dozivljam napade panike) ali da se je celo zbudil iz spanja cel nervozen z znaki panike?

Delno sem odgovorila že zgoraj. No...v najhujši fazi bi samo še spala, ne toliko od utrujenosti, kolikor zato, da mi ni bilo potrebno živeti. Spanje je bilo zame odrešitev pred življenjem, razmišljanjem, obveznostmi...

Je "normalno" za panicno motnjo oz. nasploh anksioznost da se večino časa za določen čas (npr v mojem primeru kaka dva tedna po prvem napadu) napet in se večino časa počutil odtujenega/kot da ne obstajaš (težko opisat), da se ti je zmešalo, si skratka nenehno v stanju panike od jutra do večera?

Ja...derealizacija - kot da ti nisi ti, ampak, da sebe vidiš, občutiš izven svojega telesa. V "tahujšem" stanju lahko rečem, da cel dan.

No...pa še vprašanje, ki ga nisi zastavil.....Ali se od tega "ozdravi", oziroma se s tem "nauči" živeti in kako?
Ja, pa še čisto lahko je, čeprav se tebi morda sedaj zdi popolnoma neresnično. Pa te ne bo stalo 250€ na mesec, še niti 2,5€. Verjemi. Sicer me bodo glede tega mnenja napadli, a sem navajena. Kolikor poznam ljudi, ki so se s tem borili (in izborili), pa iz lastne izkušnje, ti povem naslednje:
- panični napadi so lažje in hitreje "ozdravljivi" od npr. depresije ali ostalih motenj.
- potrebno jih je zdraviti čimprej in ne čakati, ker s le-tem problemom dokaj hitro prilepi depresija, ki takole rečeno zelo družabna zadeva, ki se rada pridruži ostalim motnjam
- pri paniki so odmerki AD-jev (antidepresivov) prilično višji (2, 3 x), kot pri depresiji. Vprašanje je ali je tvoj psihiater o tem sploh podučen. Iz dolgoletne prakse, opisov oseb s paniko, sem spoznala, da je moja trditev resnična. Povprašaj o tem svojega zdravnika.
- ležanje doma samo povečuje paniko, zato je treba ven, v situacije, ki so nam stresne. To da boš od panike omedlel, NI MOŽNO, ne realno. Če se ti bo to zgodilo, boš prvi in kot tak predmet proučevanja.  In boš seveda končal v časopisu, če ne na Tv Dnevniku. 
- nisi edini, ki trpi zaradi te motnje, večina jih o tem molči. Po moji izkušnji, je vse lažje, ko o tem odprto spregovoriš. Posebno osebam, ki so ti blizu.
- možnost, da se boš čudno obnašal na cesti, med ljudmi, če te slučajno napad pograbi na javnem mestu, je skoraj neverjetna. In kaj je "čudno"? Da težje dihaš, da se potiš, da malce čudno zreš okoli sebe...? Daj no. Potem smo vsi čudaki. 

Glej, sama sem bila paničarka, tako velika, da nisem več pomolila glave iz hiše. Sedaj klatim naokoli po svetu, sama z avtom, občasno žuivim v tuji državi, kjer nimam ne sorodnikov, ne prijateljev....nikogar, če odštejem moja dva štirinožca. V stanju kot si ti sedaj, ne bi stavila centa, da bo to kdaj mogoče. Pomagala so mi zdravila, nisem imela nobene psihoterapije. Ko so me Ad-ji prijeli (delujejo komaj po 4-6 tednih, zapomni si), sem začela počasi delati tisto, česar me je bilo strah. In seveda si drznila vedno več, ko sem spoznala, da nič od tega, kar je bilo v moji buči, se ne bo zgodilo. Pozitivne izkušnje, ti dajo moč, da si drzneš vedno več.
Aja... Verjetno se sprašuješ, če me je še kdaj obiskala panika. Ja, me občasno. A kot pride, tako gre. Kajti naučila sem se, da je le eno zoprno stanje, ki tako kot pride, tako tudi gre. Trenutno sem v fazi, ko me drži....reci in piši max minuto. Ja, eno (1) minuto. Je le preblisk možnosti, kaj se mi lahko hudega zgodi v dani situaciji in zavedanje, da TO NI MOGOČE. Da imam bujno fantazijo na temo "Kaj se mi lahko vse hudega zgodi?" 
Želim ti čimprejšnji napredek, k zdravniku in nič zadreg. Srečno. 

[marjetica77]

Zivijo. Jaz sem nova na tem foromu. In naj povem da je moj panicen napad trajal skoraj celo noc zacel se je okrog polnoci in trajal skoraj do petih zjutraj. Ali je bil samo eden ali pa vec zaporedoma. Po mojem lahko napad traja razlicno dolgo. Imela sem pa podobne simptome kot ti.

[mina]

Zivijo. Jaz sem nova na tem foromu. In naj povem da je moj panicen napad trajal skoraj celo noc zacel se je okrog polnoci in trajal skoraj do petih zjutraj. Ali je bil samo eden ali pa vec zaporedoma. Po mojem lahko napad traja razlicno dolgo. Imela sem pa podobne simptome kot ti.

Panicnih je bilo vec zaporednih, noben ne traja tako dolgo.