Pozdravljeni,
kar nekaj časa sem porabil, da sem se prijavil na Vaš forum, a zdaj sem zbral pogum
. Ker nisem bil do sedaj uporabnik forumov, je to zame nekaj novega. Sem bolj stara šola
. Ugotovil sem, da se tukaj gor srečujejo ljudje, ki imajo celo paleto težav in si med seboj pomagajo. To me pozitivno preseneča, ker je vedno manj ljudi s katerimi bi se lahko pogovoril oz. vsaj malo ''spihal dušo'' kot temu pravimo...
Da se malo predstavim:
Moje ime je Miha, star sem 29 let. Živim nekje nekje v Sloveniji, skoraj skrit od ''civilizacije''
. Nekako ta ''skritost'' je moj pričetek težav, ki so se mi nakopičile do te mere, da čutim potrebo po pogovoru z nekom. Roke se mi močno potijo in tresejo ko tole pišem, ampak moram... Že 15 let živim na odmaknjenem koncu, kjer ni primernih sovrstnikov, služb in neke prosperitete, če se lahko tako izrazim. To življenje sem bil primoran sprejeti zaradi svojega očeta, ki v tistem času selitve ni vedel/ni znal/ni hotel videti dolgoročnih posledic take osamitve. Kar nekaj let sem potreboval, da sem to nekako sprejel in se temu prilagodil. Začel sem se vozit v oddaljene kraje (predvsem Ljubljana in okolica) iskat službo, družbo in to mi je uspelo. Nekaj časa je bil v mojem življenju ''sonček'', nato pa eksplozija nerešenih problemov, ki dejansko niso bili moji. Govorim o finančnih dolgovih mojih staršev, ki so želeli živeti na ''nivoju''.
Pospešeno sem začel iskati in reševati ta problem. Ni še povsem rešen, ampak vem, da bo. Kljub temu, se mi pa srce para ko od svojega očeta ne dobim niti lepe besede niti iskrene zahvale, da sem porabil svoj čas, denar in vso energijo, da nisva ostala na cesti. To me tako jezi in frustrira...
Zaradi moje posvetitve tem težavam, sem se tudi umaknil od svoje družbe.
Nekaj časa sem ostajal doma, pil alkohol, se nič družil, poslušal glasbo in se prepustil tisti bedi v katero sem padel. A kljub temu sem po nekaj mesecih borbe s samim seboj zbral voljo, energijo in se odločil za korak v neznano... Prijavil sem se za službo v tujini in čakal na odgovor. Je trajalo nekaj časa, ampak to me je gnalo naprej. Samo o tem sem še premišljeval kako bom začel na novo.
A glej ga zlomka, spoznam čudovito žensko, se zaljubim/zaljubiva, se ujameva, premišljujeva o skupni poti v tujino (ona se je tudi prijavila za to službo v tujino).
Sedaj pa vmesno vprašanje za vse: Kaj premišljuje človek v srečni fazi? Ko je vesel, zaljubljen, itd.?
Moj odgovor na to je samo pozitivno. Tako super se pred tem nisem počutil. Nato pa hud udarec za oba... diagnoza rak (pri njej)!!!
V mojih mislih se je pojavil velik oblak z napisom (WTF?) Kaj zdaj? Kako naprej? Ja nič, pomagal bom, ane? Punca je bila iz sebe, jaz sem pa premišljeval samo o tem kaj lahko naredim za njo, da se to bolezen pozdravi... Od takrat naprej je pa šlo popolnoma vse na dol v globok prepad. Podrobnosti tega življenja ne bom razlagal, ker je preveč boleče...
Vglavnem, želel sem se malo razpisati, ker nimam nobenega, kateremu bi se lahko zaupal. Upam, da mi ne boste zamerili, ker sem Vam to zaupal, se Vam pa že vnaprej zahvaljujem, če me ne boste nagnali iz tega foruma zaradi tega.
Najlepša hvala za razumevanje in lep pozdrav vsem
.
Miha
