socialna fobija, depresija - prosim za nasvet

[lunca2]

Pozdravljeni

Že dolgo časa opažam, da imam težave v komuniciranju z ljudmi, kar pa mi predstavlja vedno večjo težavo. V glavnem... bila sem vesel, igriv otrok, ampak sem zaradi spleta okoliščin odrasla v nesamozavestno, tiho, sramežljivo osebo. Imam velik strah iti v družbo, biti v središču pozornosti, problem mi predstavlja klicanje po telefonu, jesti v družbi,... Velik problem mi predstavlja, da ko se kdo pogovarja z mano enostavno ne vem kaj bi rekla, imam prazno glavo in ves čas razmišljam kaj bi rekla, ampak se ničesar ne morem spomniti. Včasih se mi zgodi, da se šele čez kakšne pol ure spomnim kaj bi lahko prej rekla. In ne vem ali je to povezano za socialno fobijo, ali to nima s tem nikakršne povezave?
Poleg vsega tega pa imam še depresijo (negativno razmišljanje, nejevolja, nimam motivacije za nič, zelo težko se skoncentriram, zelo težko si zapomnim stvari, ki mi jih nekdo pove, nekako se počutim ves čas žalostno,...).
Prej sem še nekako pretrpela to, da sem bila brez prijateljev in sama večino časa, sedaj pa sem začela z delom in tam so vsi v zelo prijateljskih odnosih in se nikakor ne morem ujeti z njimi in me že gledajo da sem tista čudna, tiha  Potem pa mi še kdo reče, če sem vedno tako tiha in se še bolj zaprem vase. In večino dni ko pridem domov samo razmišljam kaj sem narobe naredila, zakaj se ne morem vključiti v družbo,... in sem samo še bolj depresivna.
Že večkrat sem rekla, da bi šla do psihiatra, ampak me je groza, ko pomislim da bi šla in tujcu govorila o mojih težavah, sploh ne vem ali bi lahko. Poleg tega sem zelo pesimistična glede tega in nekako ne verjamem, da bi mi sploh lahko pomagal.
Videla sem tudi, da imate skupine za samopomoč in sem razmišljala, če bi to poskusila. Ampak me je spet groza se spraviti in iti... Ali so komu pomagale te skupine in v kakšnem smislu? Ali je komu kaj pomagalo do te mere, da se lahko normalno pogovarjajo z ostalimi?
Nikakor ne najdem volje, da bi karkoli počela in imam občutek kot da sem ves čas žalostna, brez volje in se mi že navzven to tudi opazi. Res ne vem kaj naj storim, na živce mi že gre ta žalost, sekiranje, brezvolja, strah,...

Se opravičujem za dolgo objavo in vas prosim za nasvete

Hvala in lep pozdrav

[Cvetlica]

Pozdravljena

Kar nekaj ljudi se sooča s podobnimi težavami kot jih opisuješ. Na skupinah za samopomoč vidiš da nisi sam na svetu s takimi težavami. Lahko tudi zgolj poslušaš.Jaz sem iz tvojih zapisov razbrala da imaš težave z nizko samozavestjo, saj razmišljaš kaj bi morala reči in kaj ne. Nek občutek da nisi dovolj dobra. Verjetno se ti je depresija razvila kot posledica tega. Vidiš pa da se težave stopnjujejo in je čas za spremembe. Jaz bi ti predlagala da se opogumiš in greš na psihoterapijo in/ali skupino za samopomoč. Lahko se prijaviš na brezplačni posvet (http://www.posvet.org). Predlagam da prebereš kakšno knjigo o povečanju samozavesti, sicer pa je dokaj univerzalna za vse probleme kognitivno-vedenjska terapija (npr. Knjiga KVT za telebane).
Srečno

[simonchy]

Zdravo,
tudi jaz sem te začutila podobno kot Cvetlica. Imam občutek da venomer paziš kaj boš rekla, s kom boš spregovorila, kako boš povedala, kam boš gledala in nešteto vprašanj, ki se ti porajajo takrat, ko pa bi morala v resnici biti pozorna na izmenjavo informacij in razbremenitev, sprostitev, učenje. Ja, imaš občutek, da nisi dovolj dobra, da moraš biti popolna, brez napak itd. Zelo dobro poznam to situacijo, saj sem bila še ne dolgo nazaj zelo podobna. Ja tudi jaz ti svetujem obisk psihiatra, še bolje psihoterapevta in da prideš na skupino za samopomoč.

Mogoče pa bi ti vseeno za čisti začetek svetovala knjigo od Louis Hay: Življenje je tvoje. Meni je zelo pomagala, sem delala vaje in se je poznalo. Ja začeti se moraš imeti rada, se sprejemati, sprejeti tudi dejstvo, da nihče ni popoln, da vsi delamo napake itd.

In meni je bilo tudi izredno težko iti k zdravniku zaradi istega razloga - ker sem vedela da ne bom mogla nič povedati. Ja pa pač nisem, sem se jokala, piskala, nekaj sem pa vseeno spravila. Saj začetek je vsak težak, potem ko enkrat začneš je lažje pripovedovati.

Srečno

[marjetica321]

Jaz imam zelo podobne težave. Pri meni je razlika samo ta, da sem se zaprla vase in se zacela izogibati druzbi od kar so se pojavile psihične težave, pred tem se bila zelo druzabna in odprta oseba v družbi poznanih ljudi. A se vedno zelo nesamozavestna, kar se na ven mogoce ni tako zelo videlo. Zame je od nekdaj bilo in še danes mi je grozno biti v srediscu pozornosti. Tudi jaz imam depresivne dneve.. In to zato ker se premalo druzim z ostalimi in imam v glavi monologe sama s sabo. Vcasih se mores malo prisiliti in iti v druzbo. Kljub temu da ti ni do tega.. Ni treba da so to sodelavci, bolje ce je kaksna tesna prijateljica, ali pa druzinski clani. Jaz se prisilim parkrat na teden in se druzim s prijatelji. Pa mi ni do tega, na nek nacin komaj cakam da pridem domov. Ampak vsaj zamotis se za tisto uro ali 2, in nerazmisljas toliko o tem kaj je s teboj "narobe". Glede psihoterapije pa.. Jaz sem bila na psihoterapiji 4x do sedaj. Je zelo super stvar. Skodit ti nemore  vedeti moras, da moras zaceti veliko delati na sebi.. Psihoterapija te brez tvojega dela nebo kar tako ozdravila. Preko nje ti psihoterapevt pomaga najti vzroke za tvoje tezave.. Zakaj si aksiozna, zakaj cutis strah pred ljudmi. In ko ves vzroke za tezave jih ob njegovi pomoci zacnes postopoma resevat. Meni je to res pomagalo, ker nisem sploh vedela vzroka zakaj se kar naenkrat bojim ljudi. Najpomembnejsa je volja.. Ceprav je tudi meni primankuje. Cimbolj poskusaj misliti pozitivno in pocasi bo boljse. Jaz sem se s psihoterapijo in samoprepricevanjem pripravila do tega, da nimam vec panicnih napadov. Nekaj je Uglavnem, glavo gor, vse bo še dobro

[nekogirl]

Lahko bi tudi sama napisala svojo situacijo in bi točno tako opisala tudi jaz. 
Ampak včasih pač moram stisniti zobe, in se vštulim med ljudi in kar nekaj govorim, samo da ni neprijetne tišine. 
Itak pa tistih stvari, ki me vznemirjajo, pač ne posvečam pozornosti.. npr. klicanje po telefonu, najdem vsak izgovor da tega ne delam, razen če seveda moram klicati za službo ipd.

Drugače pa limam zraven tudi en kratek simpl članek za malo razmišljat.
http://www.cosmopolitan.si/zdravje/ne-ne-morem-se-pac-razvedriti/