Ponovitev panične motnje

[stareash]

Pozdravljeni,

z paniko se borim že 6-7 let. Pred 4 meseci sem prenehal z cipralexom (že drugič), jemal sem ga cca 2 leti,  panika pa se je zopet porvnila    Ima še kdo podobne težave da ne more brez tablet ?

Sem kar začel zopet z polovičko cipralexa, medtem ko čakam na datum pri terapevtu. Trenutno pa si pomagam še z apaurinom 5mg. Ali kdo ve koliko na dan jih lahko pojem? Trenutno je kar hudo, ker me cel dan muči tesnoba/strah pred naslednjim napadom.

Drugače sem pa kar razočaran sam nad sabo, da se mi po tolikih "izkušnjah" še vedno ne uspe obraniti paničnih napadov, čeprav točno vem zakaj se gre...

[ForestGirl]

Kaj pa terapije? Nič ji ne omenjaš. Delo na sebi? Iskanje vzrokov, vzorcev? Spreminjanje?
To je nujno, čene ne bo nikol bolje...

[stareash]

Sem hodil redno k psihologu, vendar so takrat kadar mi "gre" obiski bolj kratki, ker nimam kej povedat.
Začel sem tudi športat malo več že pred časom in vrtnarit.

Ponavadi je razlog za začetek panike želodec. Imam namreč GERB (kislina). Kadar me zmoti občutek v želodcu, se ustrašim da nebom mogu dihat in panika je mimogrede tu. Se mi pa zdi, da ob jemanju cipralexa tudi želodčnih težav ni bilo toliko oz. se nism toliko sekiral kot sedaj.

[ForestGirl]

Ne vem če bo psiholog pravi naslov:( psihoterapev
t bi bil bolji, ker ni point da hodis samo tja na pogovore, point je, da te zna usmerit, da si aktiven tudi doma...ubistvu naj bi večina dela na sebi naredili doma, strokovnjak te pri tem podpira, usmerja, opazuje napredek ipd. Pogovor pri njem je sam en del vsega. Velik ljudi slism ko mi govori, da so tam, da govorijo, psiholog pa poslusa, sam od tega se pomoje se noben ni ozdravu. Jst sm mela zlo aktivno delo tud doma, me je usmrjal kaj in kako naj delam, kaj naj spremljam, opazujem, si delam zabelezke, pisem dnevnike ipd.
Jst sm mnenja, da če vidis, da ti nekdo v 6 mes ne zna pomagat, vsaj če nimaš kakih hujsih motenj, potem že ni pravi naslov in je treba poiskat druzga.
Je pa res, da to ponavadi terja velike sprememve v zivljenju človeka, na kar je treba biti pripravljen(iti a vse ali nič), kajti drugač ne naredis nič. Jsm sm svoj life zavtrela za 360 stopinj, ampak mi ni žal. V njem skor ni trohice istega kot pred tolk leti, razb mene z reorganizacijo možganov. Zdj mi je vseen kaj kdo dela, misli reče, znam reči ne,znam biti sama, znam izbirat ljudi in dogodke. Je pa tko, da ponavad to pomen, da full enga folka odpade stran.

[stareash]

Čestitam za uspeh

kakšna je pa razlika? jz sm mislu, da je razlika samo v tem da en ima licenco za pisanje zdravil, drugi pa ne. Meni se zdi da psiholog ravnotako posluša in svetuje...sicer pa tudi nisem 100% če sem uporabil pravi izraz. Gre za tega zdravnika "Janez Resman, dr.med., specialist psihiater z veljavno licenco ZZS za delo na področju psihiatrije. "

[ForestGirl]

govorim o psihoterapevtu, to ni ne psiholog, ne psihiater...psihiater sploh ni za izvedbo terapij, pri jem naus nč napredoval

[Lost]

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1256&Itemid=2

[mina]

Panika je res ena zoprna reč. Tolaži se s tem, da nas ne ubije, ampak okrepi.
Sama zdravila so le opora, treba je delati na sebi. Predvsem pa se ozavestiti, da živimo tukaj in sedaj, ker opažam, da je veliko paničarjev, ki mislijo (mislimo) samo vnaprej. Recimo - GERB ti dela probleme, pa se že vnaprej ustrašiš, da ne boš mogel dihat.
Mimogrede, GERB imam tudi sama in se odlično zdravi z Ultopom. Sem tudi astmatik in ti ahko zagotovim, da še nisem imela  ne astmatičnega napada, ne težav z dihanjem zaradi GERB-a.

Pusti pomirjevala, ker ti dolgoročno lahko samo škodijo. Ne čakaj, da greš do zdravnika ali psihoterapevta, začni danes.

Iz svoje izkušnje ti lahko povem, da mi ni pomagal ne psihiater (če odštejem zdravila), ne psihoterapevt, ampak sem si pomagala sama. Z izpostavljanjem, z delom in vsakodnevnimi opravili (v akutni fazi tako rekoč brez prostega časa, da buča razmišlja po svoje), kasneje pa s sprejetjem smrti in bolečine (tega sem se najbolj bala), predvsem pa sama sebe. Potrebno se je imeti rad. Kakršnikoli smo....pod svojim klobukom smo perfektni, čeprav polni napak. 
Pusti paniki, da pride in gre. Bolj ko se ji upiraš, bolj ima moč nad tabo.
Po tolikih letih izkušenj, me še vedno včasih prime, ampak nikoli toliko, da mi prepreči, da naredim, kar sem si zadala. Ker sem tako sklenila! Res je, kolikor se pustiš, toliko te muči. Važno je, da ti pride tistih 5 minut, ko rečeš, da je zadosti tega trpljenja in da greš dalje, pa čeprav boš od panike umrl.
Glej me...še vedno sem živa...  ....po 20-tih letih. Aja, moji obiski panike so sedaj redki in kratki, max minuto trajajo in ne bom več dopustila, da trajajo več. Še ta minuta je preveč in odveč.

[Maycha]

mina,  za tvoj zapis!