ne vidim več smisla v življenju - potrebujem nasvet

[mimi123]

Pozdrav!

Stara sem 21 in sem se nekje izgubila, zelo me je strah vsega, čutim tesnobo in sem depresivna. V otroštvu sem doživela samomor dedka in očeta, ki mi še po 11 letih od tega ne dasta miru. 3 leta nazaj sem doživela posilstvo in smrt mojega dedka, sošolke, babice.

Zdravim se pri psihiatrinji od leta 2012. Zdravila mi nekako pomagajo, vendar čutim kot da me nihče ne razume, počutim se poraženo, v strahovih. Ne vem več kdo je pravi prijatelj in komu lahko zaupam. Imam zelo razumevajočo družino 2 brata in mamo, ki so mi v oporo. Problem je le ta, da imata tudi brata težave z depresijo.

Za vse skupaj je to prenaporno. Bila sem že na zaprtem oddelku v psihiatrični bolnici. Nazadnje pa sem bila na EKI-ju. Spet sem se nekako postavila na noge. Vendar še vedno čutim, da nisem to jaz. Nekako se počutim izgubljeno, nevredno, brezupno. Kakšen dan dobim upanje, da bo bolje, ker se zares trudim, potem pa kar tako vse tisto "dobro in pozitivno mine".

Danes sem začutila potrebo, da nekomu napišem nekaj in upam, da me bo vsaj nekdo razumel. 
Nevem več, kaj si zares želim in kako bom to sploh speljala. Veliko mi pomeni fakulteta, vendar zaradi pomanjkanja koncetracije brezupno poskušam z učenjem.

Potrebujem nasvet od nekoga, ki me razume.

[Poni]

Draga Mimi

To, kar si ti doživela v življenju, je pa resnično nekaj grozljivega. Dedek in še oče. Dva moška, ki bi vendar morala skrbeti zate, te varovati. Pa še sama sebe nista mogla.
     Vem, ker sem imel tudi jaz nekako podoben občutek. Pa čeprav je moj oče umrl zaradi bolezni. Vseeno sem imel občutek, da je kar šel, izginil in me pustil samega. Saj mi je ostala še mama, pa vendar.
   Vem, da bi se morala opreti predvsem nase, verjeti vase, biti prijazna do sebe.....
   Vendar pa teh reči niti sam ne znam. Kako to izvajati kar naprej iz dneva v dan? Tudi tedaj, ko nimaš nobene podpore od zunaj. Morda ti bo kdo drug lahko kaj bolje svetoval. Kdo, ki je pamatnejši od mene.
   Vsekakor te močno podpiram v tvojem boju, kolikor se to sploh da takole prek interneta.
   Verujem vate. Verujem, da ti bo uspelo. Pa čeprav je to nikoli končan boj, kolikor vem po svojih lastnih izkušnjah.


                         Poni

[drazenpetr]

Pozdravljena Mimi tudi z moje strani. Ne bi rad preveč pametoval, samo želel ti bi, da kljub vsemu ne odnehaš, da še vztrajaš, čeprav vem, kako težko je. Res si kljub svoji mladosti doživela ogromno hudega, težkega, kar te zelo obremenjuje in s tem res težko najdeš smisel svojega življenja, a prosim, ne obupat. Če imaš kakšnega prijatelja oz. prijateljico, ki ji lahko zaupaš, ji zaupaj in se pogovori z njo oz. njim, pa tudi s svojim psihoterapevtom se probaj pogovorit. Saj pravim, ne bi rad dajal preveč nasvetov, ker tudi sam nisem v "rožnatem" položaju. Najboljše nasvete pa lahko dajejo tisti, ki so nekako "premagali" vse to.

Res lepo bodi in res upam, da ne boš odnehala in obupala.

Pozdrav,

Igor

[nora]

Draga Mimi,

si noro pogumno dekle. Drži se! 

[mimi123]

Hej!

Hvala vsem za podporo in nasvete. Samo sebe ne doživljam kot močno osebo. Včasih se vprašam zakaj sploh še vztrajam s to "borbo".
Po dveh mesecih se v torek vračam nazaj na faks. Poskušala sem se že pripravljati za zamujene izpite, vendar je vse bolj brez uspeha, ker nikakor ne najdem koncentracije. Strah me je, ko bom po dolgem času spet šla tja in seveda me bo veliko ljudi spraševalo zakaj me ni bilo.

Najteje pa mi bo, ko bom ponovno začela hoditi na predavanja in vaje :/

V stiku sem ostala z nekaj sošolkami, ki pa se med sabo ne marajo preveč, zaradi tega mi je še težje. Potrebovala bi podporo in ne kritike. Res sem zmedena in hkrati utrujena od vsega. 

Drugače od oktobra živim v študentskem domu z mojim sošolcem, ki se dobro razumeva. Vsaj sva se. Sedaj pa se mi zdi odkar imam te težave, mi je kar težko z njim, ker jaz nisem več ista. On pa tudi ne ve, da mogoče včasih potrebujem samo nasvet, in mogoče ne morem poslušati njegovih zgodb, kar pa tudi ni čisto prijateljsko od mene.

Ne znam se več veseliti in težko shajam z veselimi ljudmi, polnimi življenja. 
S takimi, kakršna sem jaz včasih bila.

Vseeno hvala, ker verjamete vame in me spodbujate, naj ne obupam.

[Smokyboy]

Pozdravljena!

Iz tvojega zadnjega sporočila je zlahka razbrati nekatere povsem dobro znane oblike izkrivljenega mišljenja, ki so mi dobro znane. Tudi sam sem šel in še vedno občasno grem skozi podobne depresivno-anksiozne epizode, kakršne pestijo tebe.

Poskusil ti bom dati nekaj zelo kratkih in neposrednih nasvetov, ki si jih boš morda lažje zapomnila in se sanje spomnila, ko bo to najbolj potrebno. Že samo s tem bi bil moj namen dosežen.

Tvoj strah pred mnenjem ljudi in tem, kako te bodo ocenjevali, je skoraj gotovo absolutno prenapihnjen in gre z roko v roki z nizko samopodobo, samokritičnostjo in nesamozavestjo. Vsi s podobno težavo precenjujemo in dajemo prevelik pomen temu, koliko se drugi ukvarjajo z nami in kako pomembna je obravnava naših težav v njihovem življenju. Resnica je pogosto prav obratna - drugi o tem sploh ne razmišljajo ali pa nam posvečajo marginalno pozornost. Če verjameš ali ne, imajo morda sami podobne ali še večje težave, ki jim vzamejo preveč časa ali energije, da bi se ukvarjali še z nami. Naučiti se ne obremenjevati z mnenjem drugih, še posebej tam, kjer to sploh ni pomembno, je ena izmed stvari, ki jih boš kmalu znala prepoznati in nevtralizirati.

To, da se družiš s sošolkami, ki si med sabo niso dobre, ni prav nič posebnega. V podobni situaciji je skoraj vsak med nami. Pa ne le to, tudi naši odnosi z znanci, prijatelji in sorodniki se ves čas spreminjajo, ohlajajo in otopljujejo. Pogosto s kom za dlje časa izgubimo stik in čeprav smo se nazadnje razšli kot veliki prijatelji, naslednjič pridemo skupaj skoraj kot samo bežni znanci. Kar je pomembno pri tem ZATE, je to, da imaš kolegice, da imaš družbo, nekoga za pogovor, če ga rabiš, in za kakovostno porabo časa. Ne prihajaj v skušnjavo, da bi z eno sošolko obirala ali za hrbtom opravljala drugo in obratno. Raje poskusi delati nasprotno - če že nanese pogovor na to, govori z mirnim in spravljivim tonom, omeni tudi dobre lastnosti one druge, a daj vedeti sogovornici, da s tem ne misliš slabše o njej. Nikoli ne veš, ali se sošolke pobotajo - v tem primeru bodo pri sebi v tebi videle nekoga, ki mu lahko zaupajo in je morda celo pripomogel k njihovi spravi. Da ne rečem, da se boš sama veliko bolje počutila in se višje cenila.

Kar se tiče sošolca, je tvoja samokritika neupravičena. Povsem normalno je, da se v tvojem stanju nisi zmožna posvetiti njegovim zgodbam. Še vedno si ista punca in slej ko prej boš z njim komunicirala enako, kot poprej. Samo daj si čas in se ne obremenjuj spet s tem, kaj si on misli. Sama praviš, da on ne ve, da rabiš samo nasvet - zakaj mu pa potem tega ne poveš? Seveda moraš sama oceniti na kak način in koliko mu boš zaupala. Če ga res dobro poznaš, mu morda priznaš, da se ti je nabralo veliko vsega in si pod pritiskom zaradi študija, da si v dvomih glede svojih odločitev in življenjskih ciljev, prihodnosti. Kot rečeno, sama mora oceniti. Pravi prijatelj te bo podprl, ti na voljo za pogovor in bo tudi vedel, kdaj potrebuješ mir.

Namesto o stvareh, ki v tvojem življenju ne štimajo in jih analiziraš skozi povečevalno steklo, morda celo teleskop, si naredi seznam tega, kar je v tvojem življenju dobrega. Naj ti dam nekaj predlogov:
- imaš ljubečo družino, ki te razume in podpira (to, da imata brata težave, ti je lahko na nek način v tolažbo)
- si telesno zdrava, mlada, lahko počneš karkoli, greš kamorkoli, kadarkoli
- si materialno najbrž dovolj preskrbljena, da se ti ni treba iz dneva v dan ubadati z osnovnimi eksistencialnimi vprašanji, s katerimi se danes ukvarja vedno več Slovencev
- živiš v 21. stoletju, ko psihične težave rešujemo zelo učinkovito, imamo vedno nova in boljša "zdravila", na voljo psihoterapevte (čeprav s čakalnimi dobami); predstavljaj si, kakšen tretma so imeli bolniki še pred npr. 50 leti

Ti predlogi niso namenjeni temu, da te kritiziram, pač pa da obrnem tvoj reflektor v drugo smer. Čeprav mi, gledano nazaj, ni uspelo izpolniti začetne obljube, da bom kratek, je pomembno predvsem to, da se zavedaš svoje osnovne vrednosti kot človeka, osebe, hčere, sestre, sošolke, ... Z naše strani imaš vso moralno podporo in razumevanje.

[drazenpetr]

Pozdravljeni,

tudi meni se vse skupaj "sesuva". Imam izogibajočo osebnostno motnjo, sem sedaj 10 dni delal v trgovini in enostavno nisem zdržal, je bil prevelik pritisk, ker je bilo ogromno strank okrog mene in sem totalno "zamrznil". Enostavno več ne vidim nekega smisla. Kaj naj naredim? Kje naj najdem službo, kjer ne bo toliko strank na kupu. Večinoma jemljejo samo v trgovinah ipd., kjer pa je ogromno ljudi in jaz se tu nikakor ne znajdem.

Lep pozdrav,

[higeja]

Mimi123,

sem prebrala mnenje nekoga, da naj nasvete dajejo tisti, ki so pametnejši, vendar mislim, da NIHČE ni tako pameten, da bi lahko kar dajal nasvete, smo pa VSI (ne glede na to ali si zdrav, mentalno bolan ali če si dal kaj težkega skozi) sposobni vzeti si minuto časa za POSLUH, SOČUTJE, PODPORO...še najlepše je brez besed.

Zaboli me, ko slišim kaj vse si doživela v tem svojem ratkem življenju. Mislim, da če se ti vse to ne bi zgodilo, bi bila ti povsem zdrava, brez strahov, počutila bi se živahno in delala bi faks...Zaradi teh dogodkov se je pa tvoja psiha oblikovala drugače in v prvi vrsti se moraš zavedati, da nisi čudna (ker razloge za svoje stanje poznaš), da situacija ni nerešljiva (vedno se lahko odločiš za drugačne korake kot so jih delali tvoji predniki) in da nisi sama (na svetu nas je 7 miljard in četudi jih milijarda ni pripravljena pomagati ti, lahko pomoč še vedno iščeš v preostalih 6-ih miljardah)...če boš iskala, boš našla. Vedno so poti, vedno so variante.

Vem,da bi zdaj najraje preklela svet, Boga...ker ti je namenil takšno usodo, ker ti je odvzel najljubše ljudi na krut način, ker ti je po vrhu poslal še posiljevalca...Vendar, če se jezimo na to kar se nam je že zgodilo, dajemo temu moč...v tvojem primeru pa je pomembno, da vzameš ti svojo moč, da boš lahko prestala te izkušnje. Ali lahko sprejmeš, da se ti je vse to zgodilo?...preprosto tako kot nekdo ne more biti kitarist v bandu, če ne zna igrati kitare, bi ti sprejela da trenutno ne moreš biti srečna, ker si imela takšne izkušnje.....in kot se lahko nekdo nauči igrati kitaro, se lahko tudi ti naučiš drugače ravnati v življenju...

Bi bila pripravljena že danes stopiti na to pot? Kaj je najmanjša stvar, ki bi jo že danes lahko naredila da bi se približala življenju ki si ga želiš? (brez nasilja, brez načrtovanih smrti)
Mogoče 5 min sedenja ob sončnem zahodu v katerem bi lahko videla življenje ki si ga želiš, pa čeprav samo za hip...

Veliko poguma Mimi, uspelo ti bo

[Poni]

Draga Mimi

Tudi jaz ti želim, da bi lahko ti sama sebi povedala kaj lepega, pozitivnega. Da bi lahko imela sama sebe rada. Jaz to vadim zadnjih nekaj dni. Pa mi ne gre prav dobro. Poskušam že, poskušam, pa nevem, zakaj se mi čisto ne posreči. Mogoče se bo pa tebi. Upam.


                         Poni

[mina]

Mimi, kar si doživela je res hudo. Za to nisi kriva sama, ampak drugi.
Verjamem, da je težko najti nekoga, ki bi te razumel. Naša stanja so za ostale ljudi, ki tega niso poskusili nekaj nepojmljivega in narazumnega.
Morda bi ti pomagalo, da se priključiš kaki skupini za samopomoč, ki deluje v okviru našega društva, poglej napovednik:
http://www.nebojse.si/portal/index.php
Tam so ljudje, ki te bodo razumeli, ker so v podobnem stanju kot ti, ki so premagali svoje težave in ti bo kak njihov laični nasvet lahko tudi pomagal. Poskusi, stane ne nič.  , lahko pa ti olajša življenje.