Napadi panike

[Zofija]

Pozdravljeni vsi, ki bereta ta forum.
Tukaj sem prvič, zato bom skušala na kratko opisati moje težave. Pričele so se pred dvajsetimi leti z nepravilnim delovanjem ščitnice. To smo pozdravili, od takrat naprej pa jemljem Propranolol (prehiter srčni utrip), zaradi visokega pritiska pa tudi zdravilo Prenesa.
V vseh teh letih sem doživljala napade panike. Vsi, ki ste dali to skozi, veste kako to gre, kako se človek takrat počuti. Hodila sem od zdravnika do zdravnika, vse je bilo bp, le z mano ne. Večni strah.
Po jemanju Paroxata oz Seroxata, se je moje stanje izboljšalo. Nabralo se je tudi 15 kg (ob isti prehrani, istem gibanju). Ker se nisem počutila dobro v svoji koži, mi je psihiater predpisal drugi AD, ampak me je po enem grozno srbela koža, od las naprej. Zmanjšala sem Paroxat na polovičko.
V vsem tem času sem doživela marsikaj, od izgube službe...s tem pa je povezano vso naše življenje. Ta izguba me je zelo prizadela, ampak po dveh mesecij jokanja me je pa dotolklo dokončno. Ponoči me je zbudilo razbijanje srca, ki se je umirilo šele po dveh tabletah Propranolola. Sledile so slabosti, vrtoglavice, občutek, ko misliš, da boš izgubil zavest. Občutek, da to nisi ti, da le od nekje vse to opazuješ. Grozni občutki.
Na srečo sem spet dobila zaposlitev. Ko sem mislila, da je mojih zdravstvenih težav konec, pa so spet udarile, kot strela z jasnega. Mravljinci, ki se širijo od nog proti glavi, tiščanje na blato, razbijanje srca, panika, strah...Moja služba je moje zdravilo, pa sem se prisilila, šla. Strah me je bilo vsakega dneva, prva jutranja misel, kako bom preživela dan. Velikokrat me je ponoči treslo, kot neka mrzlica, notranje tresenje. To se je dogajalo po nekaj minutah spanja.
Obiskala sem psihiatra, ki mi je predpisal občasno Helex in Ecytaro. Ecytaro jemljem od julija letos. Počutim se malo boljše, nisem pa zdrava, kot bi morala biti.
Zadnjih nekaj dni je moj srčni utrip povišan, zato sem danes spet obiskala zdravnika. EKG je bp, pulz 93, pritisk 140/90. Le rahlo vnetje zaradi bolečega grla in prehlada. Čakam tudi na izvide ščitnišnih hormonov.
Sprašujem se kaj se mi spet dogaja. Je vzrok ščitnica, mogoče zdravilo Ecytara. Helex vzamem le v nujnih primerih.
To je na kratko o mojih težavah.
Z veseljem bom prebrala vaša mnenja, vzpodbudne besede, karkoli. Kako lažje je, ko se z nekom pogovoriš (bereš).


Pozdrav!

[analiza]

Pozdravljena Zofija,

jaz sem na tem forumu že pisala pred cca. 3,5 leti. Potem sem nekako uspešno s pomoč AD v cca. 6 mesecih zaključila s težavami, prav takšnimi kot jih imaš ti. Po več kot treh letih se ponovno vračam na forum. Zakaj?

V tem času sem ostala brez službe, pa k sreči dobila novo, ki pa je vsaj zame zelooo naporna. Zgubila sem tudi meni zelo ljubljeno osebo. Mož je izgubil služb in šel delat v tujino. TAko sem po nekaj tednov sama z dvema otrokoma.  Torej polno težkih in stresnih dogodkov...

Vendar pa me nekaj mesecev spet kar grabi. Tesnoba, omotica, težko dihanje, močno bitje srca, mravljinčenje, tresenje, odrevenelost leve roke, noge, pa še kaj... Strah pred tisoč in eno boleznijo. Večni strah. K zdravniku si ne upam, strah me je iti v laboratorij, da mi slučajno kaj odkrijejo, pa na kakšen specialističen pregled. Tolažim se, da je vse psiha, posledica stresa, izgorelost.... Včeraj me je zopet zbudil panični napad, ki sem ga nekako ukrotila z Lexaurinom, pa hojo po sobi sem in tja ter predihavanjem.

Upam, da ti je kaj lažje, ker sem jaz še ena izmed tistih,ki imamo zelo podobne težave. Pred leti,ko sem odkrila ta forum, mi je zelo veliko pomagalo, da sem poklepetala s sotrpini. In upam, da mi bo tudi sedaj, zato sem se ponovno vrnila na forum.

[Zofija]

Pozdravljena!

Zelo sem vesela, da se je vsaj nekdo opogumil in mi namenil nekaj vrstic. Hvala ti za to.
Dobro vem, kako ti je. Tudi sama sem ostala brez službe in to na zelo grd, nečloveški način.
Ja, to se dandanes žal vedno pogosteje dogaja. K sreči imam drugo službo, rada grem in rada opravljam svoje delo.
Zberi ves pogum, pojdi k zdravniku. Vem, da se bojiš, tudi jaz se. Ravno danes sem imela en pregled, pa sem mislila, da bom od strahu in panike izgubila zavest. Grozno. Kdor tega ne proba, ne ve kako hudo je to.
Odločila sem se, da opravim vse preglede, kljub strahu. Da izločim vse morebitne bolezni. Potem bom pa res vedela kaj dela psiha, kako stres, vse tisto negativno vpliva na mene.
Kljub AD se ne počutim dobro, še vedno imam napade panike. Vem, da bi morala več delati na sebi. Sčasoma bom. Tako, kot se vse v nas nabira počasi, tako počasi verjetno tudi odhaja od nas. Komu uspe za vedno, enim pa žal ne.
Pojdi, kljub strahu. Boš videla, na koncu bo vse v redu. Takrat se boš vprašala: je ta strah za prazen nič res bil potreben? Vso to trepetanje,neprespane noči?
Pišem ti iz izkušenj, imava podobne težave, zato te razumem, zato te želim vzpodbuditi, da začneš z majhnimi koraki.

Bodi močna, otroci te rabijo! Do naslednjič pa držim pesti 

[marina]

obema iz srca želim, da bosta kmalu boljše

[Zofija]

Hvala Marina 

[sonce57]

Pozdravljeni Zofija in analiza!

Ja, takole se "srečujemo" paničarji. Sama imam na žalost nešteto izkušenj s paničnimi napadi, ki se mi v časovnih presledkih vračajo in vračajo, kot, da bi jih imela res najraje na tem svetu. Tako zelo sem upala, da se mi bo v penziji moja psiha umirila, pa po skoraj petih mesecih še vedno ni v redu. Očitno sem pričakovala preveč, da bodo kar izginili sami od sebe. Sedaj pa ugotavljam, da še vedno plačujem ceno službe, spomini se mi kar kopičijo. Panični napad že znam nekako obvladati, vendar pa imam že vsaj 3 leta motnjo, ker se bojim visokega pritiska. In si ga merim in merim in seveda namirim, dokler se tako ne ustrašim, da končno pospravim aparat. Vendar me tudi to ne izuči. Ves čas sem na AD in xanaxu.
Iz vsega srca vama želim, da se čim prej umirijo vajini napadi in izgine STRAH.

[bikica66]

Pozdravljene drage moje dame !

Najprej naj povem,da smo za veliko stvari krivi sami - žal je tako,da sami sebi naredimo paniko,ko jo sploh ne bi bilo treba in to velikokrat podzavestno.
Jaz se zdravim že kar nekaj let,a ko sem v salbem stanju in ko končno sama sebe vprašam,kaj sem v vsem tem času storila zase lahko odgovore in to dobre preštejem s prsti ene roke.Kako fino je bilo na sproščanju v Begunjah,veliko sem se tam naučila in od vsega tega doma za svoje zdravje skoraj nič ne storim.Sram me je to povedati tukaj pred vami a tako je.Lahko se pohvalim,da vem kdaj se mi bliža sesutje - takrat se ustavim,včasih se znam postaviti zase,zgodi se da znam reči ne,nekaj stvari je a še vedno premalo,da bi lahko rekla,da je pred mojim pragom pometeno in da lahko brez slabe vesti svetujem drugim,ker to pa zelo znam  Imam veliko dela sama s seboj a se ga nekako otepam in ga prelagam za drugič a ta drugič se vse premalokrat zgodi .

[sonce57]

Jao, bikica66, kako zelo je vse res, kar si napisala Tako zelo lahko je svetovati in biti pameten za druge, sama pa iščem sto izgovorov zakaj ne morem na jogo, na daljši sprehod (k sreči moj kuža tudi ne mara hoje)...
Pred nekaj dnevi se mi je zgodilo, da sem se uspela postaviti po robu prijateljici in ji zelo glasno povedati svoje mnenje, ker mi je res prekipelo. Tako sem se razjezila, da nisem imela časa razmisliti. Bila je neizmerno šokirana, užaljena, jaz pa tako presenečena sama nad sabo, da sem se ustrašila. Ustrašila sem se sebe, da bom sedaj postala hudobna, da se bom začela z ljudmi prepirati, joj, kaj vse mi je hodilo po glavi tako dolgo, da sem postala tesnobna, panična in sem morala vzeti dodatni xanax. Po dveh dneh sva se pogovorili zakaj je prišlo do tega, prijateljica mi je dala prav in se globoko opravičila.
Vse lepo in prav, vendar kljub temu, da sem se postavila zase, nisem prav nič ponosna. Še vedno mislim, da bi se morala zadržati in na bolj miren način povedati mnenje. Pa se spet vrtim v krogu in se sprašujem od kod naenkrat toliko jeze...
Lep in miren dan vsem!

[mina]

Pozdravljene od bivše paničarke 
Tisti, ki me poznajo, vedo za mojo zgodbo, ki je povsem enaka vsem paničarjem tu gor. Razbijanje srca, strah, napetost, stiskanje v prsih, izogibanje vsemu in vsem. Ah, grozni spomini...
Ampak, to se prav lepo premaga. Najprej s tabletami. Če je psihič ta pravi, bo vedel, da je doza AD-jev pri paniki precej višja, kot pri recimo depresiji.
Potem imamo tu dosti fint, ki nam pomagajo. Npr. štikanje ali kvačkanje je zelo priročna zadeva za ženske, saj ob štetju, ne moremo misliti še na to kaaaakooo nam je hudo. Na koncu pa nam ostane še krasen pulover z zapletenim vzorcem, ki nam ga bodo vsi zavidali. 
In tu je še hitra hoja, ki nam preprečuje (znanstveno dokazano!) negativno razmišljati. Zato pot pod noge in ven, hoditi tako hitro, da smo rahlo zadihani. Tudi v snegu je lepo. 
Da o raznem kompliciranem preštevanju, odštevanju, deljenju v mislih ne niti govorim (1000-27 = ? -27=?-27=?...). Poskušajte ob tako napornem razmišljanju misliti še na telesne simptome ob paniki. Enostavno ne gre.
Potem je tu še Minina - moja metoda.  Ker sem itak po naravi pogosto pikra in celo sarkastična, sem si ob napadu prestavljala, vse najslabše....celoten scenarij, vreden Oskarja v kategoriji srhljivke....do smrti in objave novice v časopisu. Seveda me je ob takem nemogočem zapletu in razpletu popadel smeh, kajti že res, da sem bila malce out of order v času napada, ampak spet ne toliko, da ne bi vedela, kje so meje resničnosti z mojo bujno fantazijo. Mislim, da mi je ta metoda še najbolj pomagala. Seveda ob dejstvu, da se nisem izogibala "normalnemu" vsakodnevnemu delovanju.
Od mojih paničnih je minilo že desetletje in več. Mislim, da sem ozdravljena. Sicer pa me na momente še malce stisne, tisti občutek, ko "aha sedaj pa bo", ampak ustavi se tu. Takrat me takoj prešine mislel, da bom v najslabšem primeru končala na filmskem traku ali v časopisu....in me v sekundi mine.
Če bi mi leta 2000 kdo rekel, da bom prevozila celo Evropo, se mesečno odselila za 20 dni v drugo državo, pa se potem vračala domov, sama, v vseh vremenskih razmerah, spoznala gospo MIgreno  in z njo furala), reševala vse probleme in zaplete sama, brez pomoči (v tujini si pač sam) in še in še....bi rekla, da je to nemogoče. Amapk danes živim tako. In se niti ne branim obiska g. Panike, saj ji čez minuto znam (in upam si) pokazati vrata. 
Ja, sliši se nemogoče, a je mogoče. Vsak si najde svoje zdravilo, prvi korak je pravilna izbira in doza AD-jev. Drugo gre potem lažje. Več kot imamo pozitivnih izkušenj s preganjanjem panike, manjkrat nas pograbi.
Upam, da sem vam dala par izhodišč in spodbude. Predvsem pa upanja, da bo jutri bolje.

[Zofija]

Drage dame!

Malo je lažje, ko veš da nisi sam s strahovi, z napadi, s težavami. Pa ne zato, da nekomu privoščiš. Iz vsega napisanega se vidi v kakšnem času živimo. Kako pod stresom smo. Saj jih je velika večina, ampak vsak obvladuje drugače. Nam se pozna na zdravju. Bojimo se, da nas je napadla najhujša bolezen, da bomo umrle pri zavesti. Po glavi nam rojijo scenariji, vsemogoči. Le kateri režiser bi znal posneti film. Na koncu je res vse skupaj že smešno.
Sonce57, skrij aparat za merjenje pritiska, tako da ga ne boš našla. Jaz se ga bojim kot hudiča. Samo vidim ga, pa prav čutim kako mi raste pritisk.
Res je, da smo veliko, veliko krivi sami. Saj AD-ji pomagajo (meni očitno še ne), največ pa so sprehodi in kvačkanje. Pa še kako res je Mina. Tudi brez zapletenih vzorcev.
Upam, da bom nekega dne zdrava in bom znala pokazati vrata tej gospe Paniki. Tudi vsem vam želim isto.

[bikica66]

Mina moja draga 

[strah]

Tudi mene spremljajo občasne panike, katere me mečejo iz tira...najhujše so bolečine v žlički, ki so moj dnevni spremljevalec. Vzrok je pomoje nenehna tesnoba, črne misli.
Več let sem že na AD Efectin, ki je prvo zdravilo, ki deluje. Prej je bilo mnogo huje. Bila sem odvisna od pomirjeval in to je bila trnova pot, da sem s tem prenehala.Sedaj jih jem občasno, ko je res hudo-ob paničnih napadih... takrat, ko bežim sama prred sabo, ko so misli tako močno negativne, ko sem prepričana, da bom umrla, ker takrat razum odpove.

Tudi sama bi se jih rada znebila-za vedno.
Obiskovala sem redno vsak dan razen vikendov telovadbo in panika je izginila. Potem, sem se poškodovala in vse se je vrnilo. Čim bom lahko se vrnem v telovadnico, vem da je to zdravilo zame, pa tudi če se ne počutim vedno najbolje, pomaga pa zato sem se vedno prisilila in šla.
Za duševni mir bi dala vse.

[ojjoj]

ja ta tesnoba nas ubija!