|
ketiket
gost
|
 |
« dne:: sobota, 20. december 2014 ura: 17:50 » |
|
Pozdravljeni.
Sem nova uporabnica foruma. Pred dobrim letom sem bila hospitalizirana z diagnozo depresija s psihotičnimi elementi. Po 3 mesecih od hospitalizacije sem si našla novo dobro službo, z bolj normalnimi odnosi, manj stresa, šlo mi je vredu, vendar sem bila še vedno brez volje, izgubila sem svojo moč. 4 mesece sem delala in in v pisarni bi lahko nadaljevala svojo pot, kar pomeni, da sem bila že skoraj na konju, čeprav so me preganjale misli o hospitalizaciji, o prejšnji službi. Ustrašila sem se same sebe in zavrnila službo, češ da si bom vzela čas zase. Sedaj me preganjajo še hujši občutki krivde, ker sem zapravila dobro priložnost, zaradi katere je skoraj gotovo, da si ne bom mogla zgraditi kariere, ki je bil moj glavni cilj v življenju. Imam obsesivne misli, ves čas razmišljam, kako lepo bi bilo tam delati, predstavljam si, kako delam tam, kaj se pogovarjamo s sodelavkami, vse besede, ki so mi jih sodelavke izrekle, me ves čas preganjajo, ne spim, saj me zadeva ves čas preganja, krivim se zaradi napačne odločitve, krivim se, ker sem si uničila življenje. Vem, da so ljudje v hujših stiskah, vendar je služba in delo bila zame zelo pomembna vrednota, vendar mi je kar v nekem trenutku naredilo klik v glavi in sem svoje vrednote zavrgla. Ne zaupam si popolnoma nič več. Moja glava me v trenutku, ko se je treba nekaj odločiti vedno znova prevara in vedno znova nategnem samo sebe, da izberem slabšo možnost od boljše. Zaradi vsega tega seveda ne morem več normalno funkcionirati - ne jem, ne spim, kadim veliko, ves čas bežim iz realnosti in si nočem priznati, da je z mano nekaj narobe. Rada bi bila spet vesela, energična punca kot sem bila še leto nazaj. A kako boš vesel, če si zapravil svojo edino profesionalno možnost? Ko nisi vztrajal, ko bi bilo potrebno in bi bil rešen te bolezni, saj bi te delo zaposlilo, da ne bi imel več teh misli. Zaradi mojega stanja (praktično ne znam več poskrbeti zase) se je od mene odmaknil še moj fant, ne jaz ne on ne zmoreva živeti s to boleznijo. Čeprav jo sama bolj dojemam kot lenobo, strah pred odgovornostjo. Kako naj si na novo uredim svoje življenje? Sedaj bom namreč morala popolnoma spremeniti svoje življenje, služba ne more biti več na prvem mestu, ker pač take službe, kjer bi bila možnost profesionalnega razvoja, ne bo več. Zelo sem žalostna, saj sem si odvzela svojo identiteto. Rada bi spet normalno živela, kot moji vrstniki, ki so v službah, s partnerji, jaz pa sem trenutno spet nazaj pri starših. Vem, da časa ne morem zavrteti nazaj, a kako naj si odpustim, da sem si odvzela možnost osamosvojitve? Kako naj ustavim misli? Kako naj sprejmem, da me zaradi napačne odločitve čaka precej slabša prihodnost? Kako naj se začnem spet zanimati za zunanji svet in ne samo samo sebe? Že dlje časa namreč ne berem več, ne spremljam poročil, poneumljam se popolnoma. Ko to pišem, me v prsih stiska in slabo mi je. Moj želodec je namreč že čisto razdražen od samoobtoževanj, krivde, ki si jo naprtim. Že dolgo časa se ne morem več sprostiti, sedaj sem popolnoma izolirana od ljudi. Tako sem razočarana sama nad sabo. Tako zelo. Samo vztrajati bi morala. Še vedno ne vem, ali je to bolezensko stanje ali preprosto en velik strah. Sicer jemljem Zyprexo in Wellbutrin. Vesela bom kakršnegakoli odziva.
|