Kot ne bi vedela, kaj bi rada

[željnasreče]

Pozdravljeni,

sem zmedena 26 letnica, trenutno, po 13 letih ločena od svojega (edinega seveda) resnega fanta. Svojo zgodbo bi vam rada predstavila na kratko, ampak kljub temu upam, da boste razumeli mojo zmedenost in me ne obsojali.
Moje otroštvo je bilo zbegano. Sedem let sem bila stara, ko je mami zbolela in se ni nikoli več pozdravila, pri mojih 17 letih pa je žal umrla. Vmesna leta so bila zame zelo napeta - sprva vsakodnevni obiski v psihiatričnih bolnišnicah pri materi, njeni poizkusi samomora, tepež, potem očetova jeza nanjo in njegovo prizadevanje, da bi naju z bratom spravil h kruhu. Za gospodinjstvo sem kmalu začela skrbeti sama in brezskrbnega otroštva praktično ni bilo. Tudi je prišlo do tega, da me oče za vsa dela izkoristil mene, ker brat se baje "ni znašel" tako kot jaz. Pri 13, ko sem spoznala sedanjega fanta, pa mi je posijala lučka. On je tri leta starejši od mene, ampak mi je znal stati ob strani, me podpirati, mi pomagati, tako psihično, kot tudi fizično - finančno. Njegova edina napaka je njegova jeza in vzkipljivost, ki pa sta meni nejasni. To se je pričelo že zelo kmalu, ampak me v začetku ni motilo oziroma sem za njegove izbruhe delala krivo sebe. Vmes sva se zaradi tega tudi razšla (3x), saj si nisem predstavljala živeti in vztrajati še pod takšnim psihičnim pritiskom. Preprosto ne morem, ker sem zelo občutljiv človek, kar pa vem, da bi morala na sebi spremeniti. Po njegovem prigovarjanju, kako se bo spremenil, in ker sem ga imela rada, sem se vedno vrnila nazaj. Ampak zgodba se je vedno ponovila. Sedaj, zadnjih mislim da 7 let, sva bila skupaj, živela sama in seveda ista zgodba. Težko mi je bilo živeti z njim pod isto streho, ko sem se vračala iz službe, sem se bala, kaj bo, kakšna bo situacija, ko pride domov. Njegovi izbruhi so takšni, da me poniža, zaničuje in popolnoma spravi na tla. Posledično sem se jaz tudi začela umikati, ni mi bilo več do pogovorov z njim, in priznam, da tudi kadar je bil dobre volje in pripravljen mi prisluhniti...enostavno nisem imela želje in sem ga zavrnila, ker je v meni neka jeza, odpor do njega, zaradi vsega njegovega obnašanja do mene. In pred enim tednom, se mi je v prsih naredila nekakšna kepa, nisem vedela kaj, kot bi me dušilo...samo vedela sem, da moram proč. In sem šla nazaj k očetu z obljubo, da se ne vrnem nazaj k njemu. Sedaj pa poslušam očeta, poslušam njega...oče nevtralen, ampak kljub temu pravi, da ne bi smela biti tako trmasta in mu povedati, kaj mi ni bilo všeč. Samo tega enostavno nisem zmogla, ker me je, ko je imel izbruh tako zatolkel, da nisem zbrala moči. On mi obljublja, da sedaj bo res obiskal kakšno terapijo, da bi bil rad z mano, da se bo popravil...ampak kaj, ko sem to vse že tolikokrat slišala. Potem je tu še en prijatelj, ki mi je stal ob strani, ko mi je bilo res težko...nisva imela nič, samo pogovore, za katere pa fantu nisem hotela povedati, ker me je bilo strah, da bo zahteval, da prekineva pogovore, pogovori z njim, svetovanje in pomoč pa je bilo vse, kar me je držalo pokonci. In vem, da ni prav, da to ne bi smela njemu zamolčati, ampak žal sem. In fant sedaj seveda misli, da sem z njim kaj imela. Skratka, zapleteno. Jaz pa sem si želela le, da bi bila srečna, da me ne bi teptal, želele sem si srečnega življenja s svojim fantom, družino, ves ta čas, sedaj pa tega ne čutim več, čutim samo, da bi se rada osvobodila, bila srečna, poslušala le sebe....po drugi strani mi teh 13 let, preživetih z njim veliko pomeni in ne bi rada vsega zavrgla, ker kljub vsemu vem, da me ima rad, je drugače zelo dobrega srca, ampak kako je lahko v nekom taka dvoličnost??

[MP2011]

Pozdravljeni,

sem zmedena 26 letnica, trenutno, po 13 letih ločena od svojega (edinega seveda) resnega fanta. Svojo zgodbo bi vam rada predstavila na kratko, ampak kljub temu upam, da boste razumeli mojo zmedenost in me ne obsojali.
Moje otroštvo je bilo zbegano. Sedem let sem bila stara, ko je mami zbolela in se ni nikoli več pozdravila, pri mojih 17 letih pa je žal umrla. Vmesna leta so bila zame zelo napeta - sprva vsakodnevni obiski v psihiatričnih bolnišnicah pri materi, njeni poizkusi samomora, tepež, potem očetova jeza nanjo in njegovo prizadevanje, da bi naju z bratom spravil h kruhu. Za gospodinjstvo sem kmalu začela skrbeti sama in brezskrbnega otroštva praktično ni bilo. Tudi je prišlo do tega, da me oče za vsa dela izkoristil mene, ker brat se baje "ni znašel" tako kot jaz. Pri 13, ko sem spoznala sedanjega fanta, pa mi je posijala lučka. On je tri leta starejši od mene, ampak mi je znal stati ob strani, me podpirati, mi pomagati, tako psihično, kot tudi fizično - finančno. Njegova edina napaka je njegova jeza in vzkipljivost, ki pa sta meni nejasni. To se je pričelo že zelo kmalu, ampak me v začetku ni motilo oziroma sem za njegove izbruhe delala krivo sebe. Vmes sva se zaradi tega tudi razšla (3x), saj si nisem predstavljala živeti in vztrajati še pod takšnim psihičnim pritiskom. Preprosto ne morem, ker sem zelo občutljiv človek, kar pa vem, da bi morala na sebi spremeniti. Po njegovem prigovarjanju, kako se bo spremenil, in ker sem ga imela rada, sem se vedno vrnila nazaj. Ampak zgodba se je vedno ponovila. Sedaj, zadnjih mislim da 7 let, sva bila skupaj, živela sama in seveda ista zgodba. Težko mi je bilo živeti z njim pod isto streho, ko sem se vračala iz službe, sem se bala, kaj bo, kakšna bo situacija, ko pride domov. Njegovi izbruhi so takšni, da me poniža, zaničuje in popolnoma spravi na tla. Posledično sem se jaz tudi začela umikati, ni mi bilo več do pogovorov z njim, in priznam, da tudi kadar je bil dobre volje in pripravljen mi prisluhniti...enostavno nisem imela želje in sem ga zavrnila, ker je v meni neka jeza, odpor do njega, zaradi vsega njegovega obnašanja do mene. In pred enim tednom, se mi je v prsih naredila nekakšna kepa, nisem vedela kaj, kot bi me dušilo...samo vedela sem, da moram proč. In sem šla nazaj k očetu z obljubo, da se ne vrnem nazaj k njemu. Sedaj pa poslušam očeta, poslušam njega...oče nevtralen, ampak kljub temu pravi, da ne bi smela biti tako trmasta in mu povedati, kaj mi ni bilo všeč. Samo tega enostavno nisem zmogla, ker me je, ko je imel izbruh tako zatolkel, da nisem zbrala moči. On mi obljublja, da sedaj bo res obiskal kakšno terapijo, da bi bil rad z mano, da se bo popravil...ampak kaj, ko sem to vse že tolikokrat slišala. Potem je tu še en prijatelj, ki mi je stal ob strani, ko mi je bilo res težko...nisva imela nič, samo pogovore, za katere pa fantu nisem hotela povedati, ker me je bilo strah, da bo zahteval, da prekineva pogovore, pogovori z njim, svetovanje in pomoč pa je bilo vse, kar me je držalo pokonci. In vem, da ni prav, da to ne bi smela njemu zamolčati, ampak žal sem. In fant sedaj seveda misli, da sem z njim kaj imela. Skratka, zapleteno. Jaz pa sem si želela le, da bi bila srečna, da me ne bi teptal, želele sem si srečnega življenja s svojim fantom, družino, ves ta čas, sedaj pa tega ne čutim več, čutim samo, da bi se rada osvobodila, bila srečna, poslušala le sebe....po drugi strani mi teh 13 let, preživetih z njim veliko pomeni in ne bi rada vsega zavrgla, ker kljub vsemu vem, da me ima rad, je drugače zelo dobrega srca, ampak kako je lahko v nekom taka dvoličnost??

Tip je budala, rajš bot sama nekaj cajta. To ni v redu, da se tako obnaša. To je VERBALNO NASILJE. Pa zakaj sebe kriviš, da imaš prijatelja? Jao jao. Pa ravno potreba po tem prijatelju potrjuje dejstvo, da je tvoj fant zlomljena, problematična oseba... Pa zakaj bi tebe obsojali? Razen, če misliš ostat s to budalo... 

[bikica66]

Ne oziraj se nazaj 
Misli na prihodnost,oddahni si od izčrpajoče zveze.
Trinajst let res ni malo a v primerjavi s celim življenjem to ni veliko .
Začni znova,postavi sebe na prvo mesto in začni živeti. Kaj ti pomaga,da je nekdo dober,da te ima rad a se ob njem ne počutiš dobro in se treseš,ko greš domov 

[željnasreče]

Sebe krivim za prijatelja, ker je to v njem vzbudilo še večje ljubosumje. Pogovorov med nama s fantom pa že nekaj časa ni bilo normalnih, ker jaz enostavno nisem več hotela komunicirati z njemu. Ker sem bila enostavno oziroma sem še jezna nanj. Zamera za vse njegovo obnašanje je ubila tista dobra čustva do njega. Sedaj pa se obtožujem, in sebe vidim kot slabo. Kot kakšna sem...in smili se mi...da ga kar pustim samega, ima težave z družino, mati ga je že od nekdaj zavračala. Mene je imela raje kot lastnega sina. Zato vem, da se nima kam obrniti...ima kdo mogoče izkušnje s partnerjem, ki ima težave z obvladovanjem? Ali podobno izkušnjo? Da jih je partner psihično maltretiral, pa je potem začel delati na sebi, obiskovati terapije? To meni moj obljublja. Samo ne vem, je to mogoče ozdraviti, se tega rešiti?

[MP2011]

Sebe krivim za prijatelja, ker je to v njem vzbudilo še večje ljubosumje. Pogovorov med nama s fantom pa že nekaj časa ni bilo normalnih, ker jaz enostavno nisem več hotela komunicirati z njemu. Ker sem bila enostavno oziroma sem še jezna nanj. Zamera za vse njegovo obnašanje je ubila tista dobra čustva do njega. Sedaj pa se obtožujem, in sebe vidim kot slabo. Kot kakšna sem...in smili se mi...da ga kar pustim samega, ima težave z družino, mati ga je že od nekdaj zavračala. Mene je imela raje kot lastnega sina. Zato vem, da se nima kam obrniti...ima kdo mogoče izkušnje s partnerjem, ki ima težave z obvladovanjem? Ali podobno izkušnjo? Da jih je partner psihično maltretiral, pa je potem začel delati na sebi, obiskovati terapije? To meni moj obljublja. Samo ne vem, je to mogoče ozdraviti, se tega rešiti?

Lej ni zdravo, da sta skupaj... v tem primeru se zveze ne da reševat. Samo vsak svoje probleme lahko rešujeta. To je edina pametna opcija. Če pa hočeš biti mučenica in reševati nekoga na račun svojega mentalnega zdravja pa izvoli, samo ne pričakuj medalje za prenašanje maltretiranja.

[Danijel85]

Sebe krivim za prijatelja, ker je to v njem vzbudilo še večje ljubosumje. Pogovorov med nama s fantom pa že nekaj časa ni bilo normalnih, ker jaz enostavno nisem več hotela komunicirati z njemu. Ker sem bila enostavno oziroma sem še jezna nanj. Zamera za vse njegovo obnašanje je ubila tista dobra čustva do njega. Sedaj pa se obtožujem, in sebe vidim kot slabo. Kot kakšna sem...in smili se mi...da ga kar pustim samega, ima težave z družino, mati ga je že od nekdaj zavračala. Mene je imela raje kot lastnega sina. Zato vem, da se nima kam obrniti...ima kdo mogoče izkušnje s partnerjem, ki ima težave z obvladovanjem? Ali podobno izkušnjo? Da jih je partner psihično maltretiral, pa je potem začel delati na sebi, obiskovati terapije? To meni moj obljublja. Samo ne vem, je to mogoče ozdraviti, se tega rešiti?

Včasih je dobro bit malo egoist. Sploh v takih primerih, ko pride do razvrednotenja ene ali druge strani.

Tukaj mi bolj kot jeza tolče ven strah pred njegovimi izbruhi. Morda si res jezna, ampak ta jeza je predvsem usmerjena v tebe samo!

- vsak ima pravico, do mirnega okolja, kjer lahko raste in se razvija,
- do proste izbire prijateljev (pa čeprav ima partnerja)

Kar se izkušenj tiče, je verjetno na forumu kar dosti takih, ki imajo izkušnje s tem. Ponavadi se s tem ne izpostavljajo zaradi strahu. Dejstvo pa je, da nasilni partnerji na sebe navežejo žrtev in jo s tem "izrabljajo". Glede nato, da si bila stara 13 ko si stopila v partnersko vezo, si bila občutno premlada, za kar koli resnega in si se na njega navezala zgolj in samo zaradi tega, ker ti je predstavljal oporno točko za beg. Njemu pa je to dalo moč, ki jo ima vse od takrat nad teboj.
Edino reševanje, ki tukaj bo imelo učinek je ta, ki ga boš usmerila v sebe. Vse ostalo reševanje njegovih problemov nebo učinkovito, v kolikor se on sam ne odloči za resne ukrepe. V kolikor se boš vrnila in se vmešavala v njegove probleme, pa bo predvsem njemu dalo potrditev, da s tem kar počne ni nič narobe in je dovolj, če samo obljubi in nič ne spremeni. Tebe pa itak ima še naprej za izživljanje.

Prvi korak je narejen. Sedaj je samo od tebe odvisno ali boš spadala v statistiko 90%, ki se jih vrne v tako okolje, ali pa v 10%, ki se jih odloči za svojo srečo in prekine uničujoč odnos. Odločitev je pa tako tvoja.

Lep pozdrav Danijel

[željnasreče]

Ja Danijel, res me je strah. Ker ko sva se preselila, me je tako zmaltretiral, da sem celo razmišljala o tem, da bi si vzela življenje. Ker mi to ni bilo za prenašati. Potem sem si pomagala z deprim (mislim, da sem prav napisala) tabletami, ker mi je bilo nerodno iti do zdravnika. Vem tudi, da same sebe ne cenim, vedno hočem, da bi se drugi dobro počutili. In to vem, da ni prav. On pa po eni strani za vso živčnost in izpade krivi najino finančno stanje (je bilo bolj slabo), češ, da ga je to živciralo in pa pač slaba razmerja s starši. Nekako sem si rekla, da si bom vsaj za mesec ali dva oddahnila od vsega, od njega, si vzela čas zase in prebrala kakšno knjigo za samopomoč. Ampak je težko, ker dobivam njegova sporočila, kako mu je za vse žal, naj mu dam res še zadnjo zadnjo šanso in kako sem tudi jaz nekako prispevala k vsemu...in potem sem spet razvalina. Moram se vzeti v roke, nočem spadati med 90%, hočem biti svobodna. To dobro vem, samo strah me ubija. Strah če se vrnem in se vse ponovi in strah, če se ne vrnem in mi bo žal, da sem izpustila fanta, za katerega pa vem, da me ima - kljub izbruhom rad. Čeprav vseeno potem razmišljam, da če bi me imel rad, se ne bi tako obnašal do mene, ampak bi že prej kaj naredil v tej smeri. Ker sem mu zelo velikokrat rekla, da bi moral.

[MP2011]

Ja Danijel, res me je strah. Ker ko sva se preselila, me je tako zmaltretiral, da sem celo razmišljala o tem, da bi si vzela življenje. Ker mi to ni bilo za prenašati. Potem sem si pomagala z deprim (mislim, da sem prav napisala) tabletami, ker mi je bilo nerodno iti do zdravnika. Vem tudi, da same sebe ne cenim, vedno hočem, da bi se drugi dobro počutili. In to vem, da ni prav. On pa po eni strani za vso živčnost in izpade krivi najino finančno stanje (je bilo bolj slabo), češ, da ga je to živciralo in pa pač slaba razmerja s starši. Nekako sem si rekla, da si bom vsaj za mesec ali dva oddahnila od vsega, od njega, si vzela čas zase in prebrala kakšno knjigo za samopomoč. Ampak je težko, ker dobivam njegova sporočila, kako mu je za vse žal, naj mu dam res še zadnjo zadnjo šanso in kako sem tudi jaz nekako prispevala k vsemu...in potem sem spet razvalina. Moram se vzeti v roke, nočem spadati med 90%, hočem biti svobodna. To dobro vem, samo strah me ubija. Strah če se vrnem in se vse ponovi in strah, če se ne vrnem in mi bo žal, da sem izpustila fanta, za katerega pa vem, da me ima - kljub izbruhom rad. Čeprav vseeno potem razmišljam, da če bi me imel rad, se ne bi tako obnašal do mene, ampak bi že prej kaj naredil v tej smeri. Ker sem mu zelo velikokrat rekla, da bi moral.

Pomisli na tisto maltretiranje... če boš ostala z njim se bo nadaljevalo. Tuki ni dvoma. Js mam recimo probleme, ki jih rešujem že leto in pol z intenzivno pihoterapijo pa mam še velik za narest... on pa ne dela nič. Ne vem, če boš dobila drugačen nasvet od koga. Težka odločitev, ampak tko je. Življenje moraš vzet v svoje roke...

Napiš še kaj. 

[AsandraA]

Ljudem, ki jih imam rada, tega ne kažem z izbruhi .
To mi je najprej padlo na pamet. Maltretiranje res nima mesta v dobrih odnosih.

Drži se deklica, ni nobene potrebe, da bi bila samo željna sreče. Bodi srečna.

Sandra

[Akira]

To vsekakor ni zdrav odnos, katerega imaš s partnerjem. Sama sem bila v podobni situaciji, 7 leto sem končala , ker enostavno nisem več prenesla njegovih izpadov živčnosti in vsega podobnega. Priznam  je težko, še dandanes spominjam , če sem prav naredila da sem temu dala konec, ker je tudi on mene imel zelo rad in vem, da sem ga zelo prizadela. Vendar je bolje biti sam, kot pa v takšnem odnosu. Čeprav vem, da je to težko,  sprejet karkoli ti kdo drug pove ali svetuje, na koncu se boš tako ali tako odločila sama, ampak glej da boš naredila tako , da boš ti srečna in zadovoljna.



Lp, A.

[željnasreče]

Hvala Akira. Tudi jaz sem pri sebi nekako razčistila, da je bolje, če sem sama. Vem, da me ima zelo rad, ampak, da se bo vse izboljšalo mu enostavno ne verjamem več. Tako da res zelo močno vztrajam pri tej svoji odločitvi. Je pa zelo težko ja, pa tudi on tega noče sprejeti. V ponedeljek greva skupaj do svetovalke, ampak se že pripravljam, da raznim prigovarjanjem ne smem nasesti. Moram se znati postaviti zase in konec. Ker takšnega življenja res nočem več. Upam, da bom dovolj močna, da bom vztrajala pri svojem in ne enostavno pozabila kaj vse mi je delal in mu spet slepo nasedla.

Hvala za podporo.

[željnasreče]

No, spet mogoče nekoliko nergam, ampak sem zbrala pogum, da spet malo sprosim svojo dušo  to noč sem zelo čudno prestala, ves čas sem se zbujala in razmišljala o zvezi oziroma nezvezi z mojim fantom. skratka, zadeva je taka: prihajajo njegova sporočila, govori, kako me pogreša, da šele sedaj vidi, kaj je imel, da bo vse drugače če se vrnem...jaz pa takšna kot sem vse to premlevam. Trenutno sem še doma, vztrajam, ampak kljub temu in ne glede na vse, kar je bilo, vso psihično bolečino, ki sem jo čutila z njim...me nekaj vleče nazaj....in tega ne morem razumeti 

Zakaj, če dobro vem, kako je bilo? In zakaj, če niti nimam moči, da bi šla še enkrat čez vse? Zakaj se potem to dogaja? Kaj se res toliko ne cenim, da bi si uredila lastno življenje? Ne vem, čudno mi je vse skupaj in sploh ne razumem tega. Prepričana sem bila, da ga ne ljubim več, a sedaj sem skeptična. Zakaj bi me potem vendar vleklo nazaj? Kaj je s temi odnosi, zakaj postanemo odvisni? Je res to to, da sva bila skupaj od moje mladosti in nastane navezanost?

Doma mi oče in mačeha pomagata, me podpirata, pravita, da temu moram narediti konec. Da me je izmozgal do zadnjega, ker vidita, da sem polomija, in da četudi se vrnem, se lahko čez čas vse ponovi. Tega se tudi sama bojim.

Ah, se opravičujem, ker non - stop nergam, ampak iščem vprašanja in jih ne najdem. Jutri greva skupaj do svetovalke, katera upam, da bo znala kaj povedati glede njegovih težav. Ampak jaz sem že danes živčna, ker vem, da se zna zgoditi, da bo spet samo lepo govoril in obrnil, kot da sem jaz delala vse narobe. Jaz pa imam v tem obdobju zelo slabo samoobrambo. Ampak kljub temu, da greva tja skupaj, sem mu že povedala, da to ne pomeni, da bova skupaj, le da mu skušam stati ob strani. Samo, zakaj, zakaj bi me še vleklo k njemu? K človeku, ki mi je povzročil toliko psihičnega pritiska, me poteptal, mi dajal občutek, da nisem nič vredna, potem spet obdobja, ko sem bila vse, pa potem spet obdobja, ko sem bila prifuk...., gnoj, ničvredna itd.

[Aslan]

Preberi si malo vec o mejni osebnostni motnji oz. o borderline.
Mogoce najdes v njej bivsega. In ce ga najdes ti bo marsikaj jasno.

Psihoterapija pomaga zrtvam takih odnosov prepoznat
kaj jih vlece v ta odnos da vztrajajo. In prerasti nefunkcionalne
medsebojne odnose.

Psihoterapija bi pomagala tudi njemu v kolikor sam ve da ima tezavo.
Vsak lahko spremeni sebe ce je volja, pogum in vztrajnost.
Vcasih so potrebna leta terapije da se spremeni nasa osebnost.

[željnasreče]

Ponovno jaz, se že vnaprej opravičujem. Danes sva bila z mojim na informativnem pogovoru s terapevtko. In v nekem trenutku sem hotel vstati in oditi, kajti občutek sem imela, kot bi bila obsojana. Seveda, na plan je ponovno potegnil svoje ljubosumje, čeprav sem mu povedala, da sem bila o tem, da si dopisujem s prijateljem tiho zato, ker so mi pogovori z njim pomagali prebroditi težave, in sem se bala, da bi mi od prepovedal stike z njim. Nič se ne gre za to, da bi mi bil všeč, ali da bi bila v zvezi z njim, samo pomagal mi je. Potem je rekel, da sva oba prizadeta, ampak da jaz to utapljam v alkoholu kar tudi ni res, pač moj oče ima morda res nekoliko težav s pijačo, ampak mi je trenutno ogromno pomagal. Z mano je sedel do 2 ali 5 zjutraj in me poslušal, ter svetoval. Bolj svetoval, naj grem naprej po svoji poti.

Kar me je najbolj zmedlo je bilo to, da je terapevtka predlagala, da se udeležujeva terapije kot par. Moj bi seveda bil za oziroma moj bivši, jaz bi se pa rada iz tega odnosa rešila, ker če prisluhnem notranjemu glasu, mi pravi, da moram tako narediti. Če poslušam sebe, če poslušam njega, sem pa spet zmedena. Ker se mi zasmili in s tem me vleče k njemu. Skratka, terapevtki sem rekla, da nisem za, da bi bila kot par in je rekla, naj premislim o tem, da sva pač še mlada, in da se da veliko rešiti.

Kaj vi mislite o vsem tem? Sem dovolj jasno napisala. Saj za lastno razumevanje sem si priskrbela tudi nekaj literature: Ne stopajte po prstih, MOM za telebane, potem od Louis Življenje je tvoje....močno upam, da mi bo do kaj bolj razjasnilo vse stvari. Saj pravim, rada ga imam, ampak ne želim si življenja, kot je bilo. On je pripravljen na vse terapije in vse, a kljub temu, sedaj je težava v meni, me nekaj zavira in ne vem kaj. In zaradi tega se počutim usrano (pardon izrazu).

[Danijel85]

Ponovno jaz, se že vnaprej opravičujem. Danes sva bila z mojim na informativnem pogovoru s terapevtko. In v nekem trenutku sem hotel vstati in oditi, kajti občutek sem imela, kot bi bila obsojana. Seveda, na plan je ponovno potegnil svoje ljubosumje, čeprav sem mu povedala, da sem bila o tem, da si dopisujem s prijateljem tiho zato, ker so mi pogovori z njim pomagali prebroditi težave, in sem se bala, da bi mi od prepovedal stike z njim. Nič se ne gre za to, da bi mi bil všeč, ali da bi bila v zvezi z njim, samo pomagal mi je. Potem je rekel, da sva oba prizadeta, ampak da jaz to utapljam v alkoholu kar tudi ni res, pač moj oče ima morda res nekoliko težav s pijačo, ampak mi je trenutno ogromno pomagal. Z mano je sedel do 2 ali 5 zjutraj in me poslušal, ter svetoval. Bolj svetoval, naj grem naprej po svoji poti.

Kar me je najbolj zmedlo je bilo to, da je terapevtka predlagala, da se udeležujeva terapije kot par. Moj bi seveda bil za oziroma moj bivši, jaz bi se pa rada iz tega odnosa rešila, ker če prisluhnem notranjemu glasu, mi pravi, da moram tako narediti. Če poslušam sebe, če poslušam njega, sem pa spet zmedena. Ker se mi zasmili in s tem me vleče k njemu. Skratka, terapevtki sem rekla, da nisem za, da bi bila kot par in je rekla, naj premislim o tem, da sva pač še mlada, in da se da veliko rešiti.

Kaj vi mislite o vsem tem? Sem dovolj jasno napisala. Saj za lastno razumevanje sem si priskrbela tudi nekaj literature: Ne stopajte po prstih, MOM za telebane, potem od Louis Življenje je tvoje....močno upam, da mi bo do kaj bolj razjasnilo vse stvari. Saj pravim, rada ga imam, ampak ne želim si življenja, kot je bilo. On je pripravljen na vse terapije in vse, a kljub temu, sedaj je težava v meni, me nekaj zavira in ne vem kaj. In zaradi tega se počutim usrano (pardon izrazu).

Nadaljuj svojo pot. Poslušaj samo sebe. Terapevtka naj mu pa strokovno pomaga.

[ForestGirl]

Tko bom rekla - kratko in jedrnato...v tvoje dobro... ČE JE TVOJ BIVŠI IN BI RADA DA TKO OSTANE, POTEM SE TUDI OBNAŠAJ KOT DA JE, KER MU POMOJE DAJEŠ DVOUMNA SPOROČILA - pa ne sam njemu, tud sebi in okolici. In ja, prepusti dobra dela drugim, ti pa poskrbi zase. Če boš tko z njim okrog hodila ne bo nobenmu več jasn kaj sta vi2...par, prjatla, bivša, sedanja al kaj tretjega. Jst čist zagovarjam, da dva ostaneta prijatelja, ampak ne takoj po končani vezi, ker tega pač nista sposobna...fino je , da si ne mečeta peska v oči, in da si data toliko časa, da vsak pri sebi razpuca, potem pa se lahko prijateljuje. Vse ostalo ni prijateljstvo, ampak samo lažni izgovori, da se dva videvata, pa čeprov vesta, da nista za skp. Btw...to sm jst včasih delala, zato vem kako gre... Odloči se kaj hočeš in pri tem vztrajaj...boš imela verjetn v lifu se dost težjih odločitev.

Nadaljuj svojo pot. Poslušaj samo sebe. Terapevtka naj mu pa strokovno pomaga.

Se podpišem pod tole ... za k terapevti ne rabi tebe, navsezadnje predeluje svoje težave. Ti pa se drži dvoje poti in si ustvari dobre pogoje za prihodnost.

LP, Forč

[Aslan]

Tko bom rekla - kratko in jedrnato...v tvoje dobro... ČE JE TVOJ BIVŠI IN BI RADA DA TKO OSTANE, POTEM SE TUDI OBNAŠAJ KOT DA JE, KER MU POMOJE DAJEŠ DVOUMNA SPOROČILA - pa ne sam njemu, tud sebi in okolici. In ja, prepusti dobra dela drugim, ti pa poskrbi zase.

  tudi jaz se pridružujem temu mnenju.

[željnasreče]

Sem bila zjutraj optimist, kako mu bom vse povedala in se mi bo odvalil kamen od srca - pač, da sva zaključila. Zdaj sem mu povedala, ampak nastala je skala. Ponosna nase, da sem zbrala moč, ampak sedaj se moram sestaviti nazaj, sem razvalina. Nič se nimam namena na nikogar vezati ali hiteti v kakšno razmerje. Le vzeti si čas zase, si opomoči in potem upam, da kmalu, pozabiti na to bolečino, ki me trenutno preplavlja. Želim spadati med 10%, ki so sposobni se postaviti zase in se ne pustiti teptati. Njegove besede so seveda bile, da so me drugi naščuvali proti njemu, od očeta do prijateljev, še vedno je mnenja, da imam nekoga drugega, in seveda njegove zadnje besede: Rad te imam in vedno te bom imel. Kot nož v srce. Jaz si mislim, da če bi me imel rad, bi me spoštoval in ne teptal oziroma, bi se potrudil in kaj naredil v tej smeri že med najino zvezo. Tako pa...saj pravim, težko je. Trenutno se počutim zelo zelo osamljeno.

Hvala vam vsem za spodbudne besede, ki ste mi jih namenili. Nekako mi je tudi pomagalo razumeti, da za vse ne krivim sebe in da sem vredna boljšega življenja. Hvala 

[ForestGirl]

Naj povem, da sem zelo vesela zate in ne glede na trenutno počutje (ki je logično in normalno) mi verjemi, da si si s tem ustvarila pogoje za boljšo prihodnost. To da si sesuta je logično in del normalnega procesa, ko človek pusti za seboj nekaj kar je dolgo poznal in obrne nov list življenja. Jaz sem mislila, da prvega (pa sploh nisva bila tako dolgo skupaj) nikoli ne bom prebolela. Sem pa tudi jaz doživela, da je v skrajni sili kdo probal z manipulacijo "vedno te bom imel rad"...a že kmalu pozabil name kdo bi razumel, ampak to je pomoje zlo pogost pojav, kajti prava ljubezen in besede "rad te imam" se kažejo na čist drug način, ki se ga bo verjetno tvoj bivši še moral naučiti, če bo sploh vztrajal na terapijah. Mogoče za spodbudo tole ... sama sem bila v preteklosti dolaga leta v velikih bolečinah, na mnogih preizkušnjah, odločitvah in izgubah glede moškega spola ... veliko časa v fazi v kateri si ti sedaj. Spraševala sem se zakaj in kako itd.? Sedaj vem ... če ne bi tekom vseh izkušenj doživela življ. lekcij, ki sem jih očitno potrebovala in se iz tega nekaj naučila...spremenila, potem sedaj ne bi bila poročena z najbolj krasnim moškim, ki me ljubi,razume, spošruje in mi stoji ob strani v vsem. Verjetno bi še zdj padala na take kot sem. Tko da glej, začni verjeti, da je vsaka stvar, še tako boleča in nerazložljiva za nekaj dobra, in da se ti je to vse zgodilo z razlogom...in sicer zato, ker te nekje čaka nekaj drugega - boljšega. Do tedaj pa čim več samospoznavanja in učenja. Vse bo dobro bejba

Lp forč

[LostOneFuture]

Naj povem, da sem zelo vesela zate in ne glede na trenutno počutje (ki je logično in normalno) mi verjemi, da si si s tem ustvarila pogoje za boljšo prihodnost. To da si sesuta je logično in del normalnega procesa, ko človek pusti za seboj nekaj kar je dolgo poznal in obrne nov list življenja. Jaz sem mislila, da prvega (pa sploh nisva bila tako dolgo skupaj) nikoli ne bom prebolela. Sem pa tudi jaz doživela, da je v skrajni sili kdo probal z manipulacijo "vedno te bom imel rad"...a že kmalu pozabil name kdo bi razumel, ampak to je pomoje zlo pogost pojav, kajti prava ljubezen in besede "rad te imam" se kažejo na čist drug način, ki se ga bo verjetno tvoj bivši še moral naučiti, če bo sploh vztrajal na terapijah. Mogoče za spodbudo tole ... sama sem bila v preteklosti dolaga leta v velikih bolečinah, na mnogih preizkušnjah, odločitvah in izgubah glede moškega spola ... veliko časa v fazi v kateri si ti sedaj. Spraševala sem se zakaj in kako itd.? Sedaj vem ... če ne bi tekom vseh izkušenj doživela življ. lekcij, ki sem jih očitno potrebovala in se iz tega nekaj naučila...spremenila, potem sedaj ne bi bila poročena z najbolj krasnim moškim, ki me ljubi,razume, spošruje in mi stoji ob strani v vsem. Verjetno bi še zdj padala na take kot sem. Tko da glej, začni verjeti, da je vsaka stvar, še tako boleča in nerazložljiva za nekaj dobra, in da se ti je to vse zgodilo z razlogom...in sicer zato, ker te nekje čaka nekaj drugega - boljšega. Do tedaj pa čim več samospoznavanja in učenja. Vse bo dobro bejba

Lp forč

  super si povedala forestgirl, imam zelo podobne izkušnje in dejansko je res tako, vse kar se nam zgodi, se zgodi z razlogom, postanemo drugačen človek, in če znamo iz tega potegniti zase, je to v dobrem smislu za nas napredek.