|
Liah
gost
|
 |
« dne:: četrtek, 03. julij 2014 ura: 20:30 » |
|
Najprej bi vas vse lepo pozdravila. Nekaj časa je trajalo tole ja...pa mi je uspelo začeti, recimo.
Skratka, rada bi napisala nekaj o sebi, mogoče se bo še kdo našel v mojem prispevku..
Stara sem 22 let, na prvi pogled mislim da ni osebe, ki bi posumila da je karkoli v mojem življenju narobe. Imam svojo firmo, službo v kateri se res dobro počutim, tudi z družino nimamo več problemov. So pa bili kar hudi, naj povem da sem bila tako rečeno brez očeta kar 12 let, razlog za to je bil alkohol. Mama je skrbela zame, naredila je vseee kar je lahko, meni pa je oče tako manjkal. Kadarkoli sem bila z njim, sem bila srečna, pa čeprav je spal, pijan, niti vedel ni da sem zraven.. Ko sem dopolnila 12 let, se je oče zadnjič napil, mami pa je dokončno prikipelo, odšla je stran in to ga je resnično streznilo. Od takrat ne pije več, šele zdaj je oče tak, kot bi moral biti prej. Kakorkoli, oče se je spravil k sebi, jaz pa sem v puberteti začela delat probleme. Saj veste, šola NE, zabave, pijančevanje, neprespane noči JA...mami se je mešalo, točno je vedela da je z mano nekaj narobe, oče pa je itak v meni vedno videl samo najboljše. Zato mi je šla mama vedno na živce, oče pa je bil nekaj svetega. No, mama je zdržala tudi to, me poslala k terapevtom in nekako sem tudi sama "prišla k pameti". Vedno ji bom hvaležna za vse. Rada bi poudarila da mi je res težko vse to pisat, ker če samo pomislim kaj vse je morala prestati zaradi očeta in potem še zaradi mene....Ne morem niti opisat teh občutkov. No, pa mi vsak dan kaže svojo ljubezen, vsak dan mi pravi, da glede na to da sem se tako spremenila vidi, da je njen trud poplačan. In ja, kot sem že na začetku napisala, odlično skrivam to svojo bolečino, ki kar naprej, iz ne vem katerega razloga tiči v meni in me spremlja... Vsak bi rekel, da mi nič ne manjka. V meni noter pa kar vre, že ko najdem nekaj zanimivega, mi je zanimivo le kratek čas, potem pa čutim nenormalno željo po spremembi. Ravno tako je v odnosih s fanti. Zanimivi so mi tisti, ki imajo kakšne probleme v življenju. Samo da je drama. Pa "štos" je ravno v tem, da ko sem sama, si predstavljam svojega idealnega partnerja, ki ima urejeno življenje, je uspešen, prijazen...Ampak ko dobim priložnost, da sem s takim fantom,....mi preprosto postane nezanimiv. Kot da kar naprej nujno rabim dramo, dramo in dramo... Spuščam se v odnose, ki so nevarni zame, zdijo se mi nekaj posebnega pač. In prišla sem do spoznanja, da me taki odnosi dobesedno izčrpajo, ne zmorem več tega, nimam pa niti ene osebe okrog sebe, pred katero bi bila lahko točno to kar sem. Starši so zaradi mene že veliko pretrpeli, ne upam jim povedat kako se počutim, da imam skoraj vsako noč nočne more, da me še vedno privlači hoja po robu... Potem preneham jesti, po cele dneve preživim v službi, da se "zamotim"...ampak ko sem sama, je zopet isto. Občutek imam, da me prav razžira odznotraj že... Toliko ljudi okoli mene, DOBRIH ljudi...tudi čudoviti fanti mi pridejo na pot, ja, točno taki kot si jih potihem želim..Ampak enostavno grem stran, včasih probam kaj, pa si potem rečem da to pač ni zame. Kot, da si "dobro" pač jaz ne zaslužim. Strah me je tudi priznati, da imam kakršnekoli težave, ustvarila sem nek zid, zunanjemu svetu sem se predstavila kot močna, trdna oseba, ki je dala vse slabo že čez in gre samo na bolje in bolje...Vsi mi verjamejo. Niti sanja se jim ne, da je notri v meni popolnoma druga oseba,..
In za konec naj povem samo eno željo, ki jo imam. Da bi se končno lahko nekomu odprla in bila to kar sem...
|
