Kaj naj storim?

[fear20]

Pozdravljeni vsi na tem forumu, ki mi je v zadnjem času res v veliko pomoč. Končno sem zbral dovolj moči, da tudi jaz opišem svojo izkušnjo oz. stanje v katerem sem in nikakor ne morem iz njega. Sem 20 letnik študent drugega letnika medicine, ki pa preživlja nenormalno obdobje zadnjih štirih mesecev. Naj povem, da s psiho prej nikoli nisem imel težav, niti med izpiti nisem bil nikdar pod stresom kot je velika večina sotrpinov. Pa vendar se je ta zadeva pojavila tudi meni in to čez noč. Začelo se je na študentski zabavi, kjer se, kot verjetno veste, ponavadi popije kar velike količine alkoholnih substanc. Napil sem se ga tudi jaz, čeravno mi to ni v navadi. Na tem "partyju" sem spoznal študentko iz Španije, ki mi je bila zelo simpatična. Med nama je bila obojestranska privlačnost in jaz sem se kasneje v opitem stanju spustil z njo v spolni odnos. Po tem dogodku je nisem srečal več, je pač bila zabava kot se za študente spodobi in ni nič nenavadnega. Štirinajst dni po tem dogodku pa sem doživel šok! Med učenjem sem se začel malenkost slabše počutiti, dobil sem tudi čuden občutek v želodcu. Takoj sem pomislil na dogodek izpred 14dni in da sem se verjetno okužil z virusom hiv. Vstal sem iz stola, srce mi je nabijalo kot še nikoli, dobil sem nenormalno vročino v obraz poleg tega pa sem se še tresel. Hitro sem se vlegel na posteljo in po nekaj minutah me je napad minil. Po tem napadu sem čutil nenormalno suha usta, prebava je ponorela, počutil pa sem nenormalno slabotnega v mišicah. Vse te znake sem pripisal okužbi z hiv-om. To noč sem komaj zaspal, potil pa sem se kot da bi bilo zunaj 50 stopinj. Zjutraj sem bil kot bi me povozil avtobus. Prva misel s katero sem se zbudil je bila da sem okužen. Počutil sem se neverjetno utrujenega, nisem mogel razmišljati in se skoncentrirati, neprestano sem čutil mravljince po rokah. Za testiranje je bilo še prehitro, saj je diagnostično okno okužbe 4 tedne-3 mesece. Teh 14dni, ki sem jih čakal je bil pravi pekel. V družbi nisem mogel biti saj sem se počutil slabo, na faks nisem šel niti se nisem bil sposoben učiti. Bil sem totalno na tleh, raztresen, nesposoben komunikacije, nisem se mogel prehranjevati, izgubil sem 4kg v enem tednu, tri dni zapored sem imel drisko. Poleg tega sem našel še vse ostale simptome, ki so značilni za hiv. Bal sem se iti spat saj sem vedel da se bom potil in to je znak okužbe. Po dveh tednih sem opravil test, ki je bil negativen. Ko sem čakal na izvid v UKC sem doživel drugi napad ko se mi je stemnilo pred očmi, potil sem sem, v ušesih mi je piskalo srce pa mi je nabijalo sto na uro. Imel sem občutek da bom umrl. Takoj sem vstal in šel na svež zrak, da sem se pomiril. Pa vendar se mi stanje ni izboljšalo, ker sem bil siguren da imam ta virus, kljub temu da mi je doktor rekel, da je verjetnost, da ga imam skoraj enaka nič. Kako, če pa imam vse simptome??? Sklenil sem, da se bom testiral še enkrat čez dva meseca, ker sem bil 100%, da je izvid napačen. V tem dvomesečnem obdobju sem dobesedno životaril. Izogibati sem se začel ljudi, faks sem pustil ob strani saj zaradi bojazni nisem bil sposoben ničesar delati. Imel sem probleme s prebavo, bolečine v trebuhu zjutraj, v glavi obupen občutek pritiska, bolečine v mišicah, težave z ravnotežjem, vsake toliko vročinske valove. Najhuje je bilo, da si iz glave nisem mogel izbiti misli, da imam hiv. Po treh mesecih je bil test zopet negativen. Tokrat sem verjel izvidu, pa vendar se mi je psihično stanje po tem samo malenkost izboljšalo. Še vedno sem v nekem strahu, ne prenesem družbe, nisem sposoben normalne komunikacije, zapiram se vase, razmišljam o tem, da nikoli več ne bom normalen, koncentracija je še vedno na psu. Zanimivo mi je, da se začnem bolje počutiti, ko se bliža večer in čas za spanje. Spoznal sem, da sem po vseh teh začetnih aksioznih dogodkih postal depresiven, vsaj zdi se mi. Ne vem več kaj naj storim, da se bom bolje počutil in zopet pokazal zanimanje za stvari, ki so mi pred tem travmatičnim dogodkom pomenile vse. Razmišljam o obisku psihiatra vendar se bojim kako bo to vplivalo na mojo bodočnost in predvsem poklic.

Mi lahko prosim svetujete kako in kaj? Je imel kdo izmed vas podobno izkušnjo kot sem jo opisal(strah pred boleznijo)? Je to depresija ali kaj drugega, sam si težko postavim diagnozo. Vsak odgovor mi bo veliko pomenil.

Lep dan želim vsem!

[Toja]

Pozdravljen...

Tudi jaz ti ne bom postavljala diagnoze, ker le to ti lahko postavi samo strokovnjak...
lahko ti pa povem, da vse to, kar si doživljal so bili panični napadi (strah pred neznanim),
v tvojem primeru pred obolenjem in kot si ugotovil je tudi minilo v nekaj minutah,
kar je značilno za panične napade...
Je pa nekaj...vse to te je popeljalo v tvoje težave in svetujem ti, da stopiš do kakšnega
psihoterapevta, da bosta skupaj ugotovila način kako te tvoje težave odstranit...
če bo prehudo, pa bo potrebno kombinirat s kemijo...

Želim ti vse dobro...

[m@j@]

Pozdravljen!

meni se je zgodilo oz dogajalo nekaj podobnega. Moji hčerki so ugotovili hudo slabokrvnost - hemoglobon 60 in pol leta smo iskali vzrok, medtem pa sem padla v depro in nisem se mogla znebiti strahu da bom dobila kakršnegakoli raka in umrla za sabo pa pustila dve šoloobvezna otroka in partnerja. takrat bi mi lahko sto zdravnikov trdilo da je z mano vse ok pa ne bi verjela. odšla sem tudi in še hodim na psihoterpijo, zdravim se s homeopatijo, ker po antidepresivih ki imajo seveda tudi stranske učinke sem zapadla v depro že tretjič. Znaki ki jih opisuješ so bili pri meni prisotni prvič in drugič, strah pa tretjič.

Sedaj sem ven iz tega in vsa čast mojemu partnerju da je imel z mano toliko potrpljenja, saj se šele zdraj zavedam kako naporna sem morala biti s tem svojim neutemeljenim strahom, ki ni imel nobene prave podlage.

Drži se! Vse bo še ok. Vzami to kot izkušnjo več v življenju in kot bodoči zdravnik boš lahko s tem pomagal in bolje razumel ljudi s podobnimi težavami.

[zala]

Pozdravljen,
lahko ti povem samo, da sem doživljala popolnoma enako. Ko sem se po smrti moža po nekem času vendarle odločila, da bo treba v življenju naprej (tudi v intimnostih), se mi je dogodilo popolnoma enako! Takrat sem tudi jaz prvič in zadnjič do sedaj doživela tak paničen napad, da sem mislila, da bom umrla.... seveda, ko še nisem imela potrditve, da je vse to samo plod moje domišljije. Vse sem seveda tudi zaupala prijateljici, ki mi je takrat stala ob strani, edina pot je bila testiranje in sramota, da sem se tam sploh pojavila. Res je (ali pa se ne spomnim), da nisem opažala nobenih takih simptomov (ki so pri tebi lahko tudi plod domišljije, ker gledaš s strokovnega vidika) razen bolanega strahu. Vem samo, ko sem prišla do zdravnika in me je vprašal zakaj sem tam, če me je kdo poslal, sem mislila, da se sesedem od stramote in strahu. Potem smo seveda počakali in ni bilo nič (sama zase sem se obnašala, kot da sem menjala 100 spolnih partnerjev!), pa sem se kljub temu stežka pomirila. Potem me je bilo strah predvsem tiste panike, ki je tako zelo bolela (mrzel pot, slabost, siljenje na bruhanje, tiščanje v želodcu, pa neznosen krč v križu), da sem mislila umreti.
No, potem sem si nekako dopovedala, da je vse ok, da o tem ne bom več razmišljala in počasi se je vse pomirilo. Ko sem kasneje analizirala celo zadevo sem prišla do zaključka, da je šlo verjetno za občutek krivde do pokojnega moža, da si nekako nisem dovolila živeti dalje, da še nisem prebolela in zato tudi ne sama sebi oprostila (le kaj sem si pravzaprav imela oprostiiti?). Ljudje smo čudne pojave in včasih res ne znamo razumsko gledati na zadeve...
Morda se je kaj podobnega zgodilo tudi tebi (pač en flirt, ki zate ni običajen, moralna krivda ali...) in si si zato naložil tako zelo hudo breme. Malo razumsko poglej na stvari, in ko boš celotno zadevo urazumil in razumel boš videl, da te bo vse to minilo. Poskusi se preprosto ne ukvarjati s tem, saj boš tudi ti moral živeti dalje in slej ko prej tudi v intimnostih (do katerih lahko dobiš smrten strah na tak način).
Glej, zdrav si, vse je ok, panika je minila, vedi, da nisi edini butelj, ki se ti je taka zadeva zgodila in tudi ne edini, ki si tako blesavo reagiral. Enostavno odženi take misli, ko se ti prikradejo; zavestno misli kaj drugega! Naša psiha je zelo dovzetna za vsiljene misli in nas lahko čisto dotolče. Povej ji, da se ne daš!
Pa da ne pozabim: do sedaj se ta napad panike ni ponovil, od tega je že kar krepko let in tudi veliko negativnih situacij sem vmes doživela!
Samo pogumno naprej, ko boš s tem razčistil je veliko manj možnosti za ponovitev!

Vse dobro!

[Kristy]

vse to, kar si doživljal so bili panični napadi (strah pred neznanim),

jaz ti tudi svetujem psihoterapevta... pa mislim, da niti ne potrebuješ veliko srečanj...samo, da se nazaj uravnovesiš 

Kar se bolezni tiče, sedaj si prepričan - bolezni ni  ... za naprej pa bolj pazljivo