Apatičnost / Druženje v klubih?

[Poni]

Mijav

Dandanašnji študenti se sploh ne znajo več zabavati. Študenstske zabave so zadnja leta postale nekako divje, nasilne, besne..... Tista njihova divja, nasilna, besna glasba..... Pa tisti njihov divje besen smeh..... Ali bi morda moral reči krohot? Prav peklensko se sliši, če ga poslušaš malo bolj od daleč. Prav res bi lahko uporabil prispodobo iz nekega pravljičnega romana. Študenstski smeh zveni: "kot peklensko rezgetanje rogatih bitij v kakem globokem jašku ali vodnjaku.
   Ja, prav res se zdi, da se poskušajo zabavati nekako na silo, besno, morda celo obupano. Ja, prav zares. V teh študentskih zabavah je čutiti prej obup, kot pa veselje, ali radost.


                         Poni

[Klipan]

Poni, mogoče je to zgolj tvoje subjektivno opažanje, pa je problem pravzaprav v tem, da se ne znate oz. ne znamo vključiti v družbo? Tudi jaz sem bil študent, sem bival v študentskem domu, kjer so se seveda odvijali tudi žuri. Pa ko smo imeli privat žure, se je folk tam vedno našel v tej sceni, so se pogrupirali med sabo in pogovarjali, se družili. Medtem ko takšni kot sem jaz, ti in večina teh, ki je pisala v to temo, v takih primerih izvisimo. Ko na žurih preide od skupinskega do bolj individualnega druženja, izvisimo, nismo več del te družbe.

[bilko]

Ko na žurih preide od skupinskega do bolj individualnega druženja, izvisimo, nismo več del te družbe.

Točno to. Tudi sam se bolj nagibam k temu, da je bolj problem v "nas", saj po mojem se-samo ugibam, kajti v življenju še nisem bil na nobeni študentski zabavi-te zabave ne razlikujejo bistveno od drugih, recimo rojstnodnevnih te skupine ljudi. Najboljši približek temu so bile zabave ob obletnici mature ali OŠ, in sem šel vsakič, ampak sem se vsakič počutil prazno. Po par kozarcih drugih (sam ne pijem) enostavno ni bilo nobene možnosti več za debato (takrat se je res kdaj pa kdaj slišal ta zelo nazoren in slikovit Ponijev opis krohota  ), pa tudi nisem se vedel, kaj pogovarjati, saj imam zelo ozke interese in le-teh je tudi zelo malo. Bolj zanimiva mi je bila samotna pot domov in poslušanje čričkov in žab. Druge stvari pa me ne zanimajo in dolgočasijo, tako da to pomanjkljivost problema vključevanja, če ji lahko tako rečemo, pripisujem bolj sebi, kot drugim.

[Klipan]

Bi lahko rekli, da vzrok za to pri takih posameznikih leži v kakšni travmatični izkušnji v zgodnjem otroštvu? Pa tudi v osebnosti človeka? Npr. da nekoga že od malih nog zanimajo bolj samotarski hobiji in zadeve ter se ob tem dobro počuti, posledično taka oseba ne razvije socialne mreže in se zacikla, pa se potem to zavleče v odrasla leta?

[Poni]

No, jaz sem že tipičen primer takega naravnega pojava.


                         Poni

[zelvica999]

Jaz pa ne bi rekla, da je to nek problem. Sto ljudi, sto cudi. In sto vrst zabav.  To ne pomeni, da smo asocialni, no, vsaj jaz tako mislim. Vrtne rojstnodnevne zabave se mi zdijo cudovite, rada se druzim, pomagam, klepetam ... Torej nisem nedruzabna. Ce ti bolj odgovarja poslusanje crickov in zab (kar se mi zdi super), ti to pac bolj odgovarja, najbrz si zelo povezan z naravo.
Ne bi bilo slabo, ce bi se v tej temi oglasil nekdo, ki ima za sabo zurersko zivljenje, da malo opise svoj aspekt 

[Klipan]

Kaj pa v primeru, da nekdo sploh še ni nikoli bil na kakšni zabavi, pa magari rojstnodnevni? Pa niti nima možnosti iti na kakšno, ker ni nikoli priložnosti za to?

[Cheaney]

imamo različne načine druženja, najdi kar ti najbolj ustreza.
pogrešam družbo izpred let, ko smo se lahko spraševali o čemerkoli, brez tabujev, vsak je povedal svoje mnenje pa če smo imeli še tako različna, smo shajali. debate so bile vedno o stvareh malo po robu, v lokalu so kdaj obnemeli ob sosednjih mizah in začeli poslušat nas. mogoče nam je bilo skupno to, da nihče ni bil ravno učenjak. ni nam ravno na pamet padlo, da bi se spraševali: kaj delaš?...niti nismo debatirali o faksu, to je zame nekak pravilo, s folkom na faksu se čim manj pogovarjaš o njem

mene družba ni čudno gledala, ko sm rekel, da ne hodim ven. bolj čudno so me gledal v mcdonaldsu zadnjič,ko sm reku, da ne jem krompirčka. moja prednost je to, da lahko folk v vsakdanjih situacijah ogovorim (pogoj je, da sem dobre volje). načeloma mi ni problem ogovort nepoznan folk pred predavalnico, pa čeprov so bili vsi tiho in so brskali po telefonih-to je zdej ful moderno, vzet telefon in kar neki tipkat. meni je v klubih in po barih muska v 90% zanič...in ogromno folka to ve, pa se potrudi in gre tja zarad kolegov ali kakšnih drugih namenov. mogoče še to...če je dobra družba, si lahko skorajda kjerkoli in ti bo kul.