strah pred omedlevico

[Asja87]

Banana ja kot da si malce pijan,to je to,skozi ves dan,...včasih je en dan dobr ,pol pa spet pride,...

Slavka ja poslabšanje vida je tud pri meni. K da ne bi čist dobr razločno vidla.

Sej ne vem če smem dat tuki en link gor,pa če ne bo komu kej prav pa naj administrator zbriše. Jaz sem našla stran v angleškem jeziku o anksioznosti. Tam je vse prav na lep način opisano. Pa si mal preberite. Meni se zdijo slovenske strani o anksioznosti veliko premalo obširno napisane. Premalo je napisano o telesnih simptomih. Ravno tale omotica,kot da si mal pijan,premikanje tal pod nogami,občutek neusklajenih gibov,občutek kot da te nekam vleče,občutek kot da si na dvigalu,... pa še velik tega je....je  mene pognalo za lovom,da kaj več zvem o teh simptomih anksioznosti.

Administrator lahko tud briše tole,bom pa vseeno pripela link.

www.anxietycentre.com/anxiety-symptoms.shtml

Tukaj sem jaz našla veliko odgovorov o anksioznosti.

Julija30 hvala za ta link...tudi jaz sem najdla precej simptomov, ki jih imam...

[melita]

Oj, punce z vami sem, tako močno se prepoznam v nekaterih stavkih in tako veliko strahu delim z vami...bomo zmogle, bomo!

[Slavka]

Melita  bomo, bomo...saj ni druge variante, ne?   

[orbit]

Pozdravljeni!

Rada bi vam opisala svoje probleme,mogoče se pa kdo najde v napisanem. Dobro leto nazaj,so očetu dignosticirali raka na debelem črevesju ki je bil hvala bogu v zelo začetni fazi in je bil takoj operiran brez kakšnih zapletov,vse je bilo v redu. Prava bitka se je začela ko je prišel iz bolnice-doživel je nekakšen živčni zlom,potrebno ga je bilo odpeljati v psihiatrično bolnico. Na dan so prišle razne družinske skrivnosti za katere še zdaj menim da mi jih ne bi bilo treba povedati ampak to je druga zgodba .Močna,zelo očna sem bila če zdaj pomislim tudi seveda zaradi mame nekako sem bila ponosna kako sem vse skupaj dobro sprejela-se imam namreč za dokaj občutljivo in čustveno osebo.Po 5letih samskega stana sem tudi spoznala ljubezen svojega življenja , bila sem srečna.

Nekje proti koncu poletja letos,sem začela opažati stvari-nekega dne sem brez posebnega razloga začela jokati,težko dihati(verjetno panični napad?), od tam naprej se je začela vrtoglavica-opažam strah pred omedlevico točno tako kot zgoraj napisano..se bojim it kdaj sama v trgovino ampak si potem rečem pa naj bo kar hoče ne bom se omejevala..če gremo kam na obisk me je strah kaj če se mi kaj zgodi pred vsemi..mogoče sem malo zmedeno napisala vse skupi, se opravičujem
Zanima me mogoče če se kdo sooča z bolečinami v rokah nogah?..ne znam dobro opisat-zdi se mi kdaj kot da sem cela v krču in zato me vse boli pa imam zategnjene mišice.Kdaj imam občutek da me vleče k tlom ali da nisem stabilna na stolu ko sedim..da sm hipohonder in sem zaradi vsake malenkosti pri zdravniku ni treba verjetno poudarjat..Začela sem hoditi k psihologinji ki moram rečt da mi zelo pomaga!

Drugače sem pa zelo pozitiven človek,poln energije,zabaven z dosti prijatelji..zadnje čase me je ta strah začel na momente obvladovati..mogoče zaradi stanja očeta in vsega kar je bilo zraven?


Sem se razpisala..za karkoli bom iskreno hvaležna

LP

[banana]

Ojla Orbit!
Tudi jaz se imam (načeloma) za družabno, veselo osebo, samo od kar imam te težave, ne moram reči, da to vedno drži.. Se trudim, čeprav včasih je res težko. Ampak, če začneš enkrat popuščat in bežat pred strahovi... si s tem res 'koplješ jamo'.. Jaz grem prav s težkim srcem s prijatelji na kavo al pa na sprehod po mestu.. pa tako lepo mi je blo kdaj to počet.. Ampak delam na tem in upam, da bom kmalu brezskrbno počela take banalne stvari..
Drugače pa glede očeta in teh stvari.. Pomojem ni samo enega razloga, lahko da se nabira več stvari in potem naenkrat rata tako.. Ne vem kaj pravite ostali?
Jaz pri sebi opažam tako.. Da se je nalagal in zdej kr naenkrat se bojim bit med ljudmi... grozno.. 

Lp vsem

[Mehmed]

Žio. Dajmo malo razglabljat o strahu pred omedlevico. Koliko vas je s tem problemom? Zadeva je prav moteča in verjamem, da lahko preraste v velik problem.

Vsake toliko se mi zgodi - med čakanjem v vrsti, med hojo po mestu ali trgovini, na pogrebih, med pogovorom s kom ... Omotica, misli "padel bom skupaj, temni se mi, hitro stran ..." Vidim se v rešilcu, vidim se, kako me ljudje pobirajo ... Zoži se vid, pogosto postane meglen, v skrajnih situacijah pa mi začne razbijati srce in začnem drgetati. Ne vedno, zgodi pa se. In skrajno je moteče. Zanimivo pa, da skupaj še nisem padel (razen enkrat - zadet ko kanta). Zanimivo je tudi, da Loram to omotico "prežene". Nisem vedel, da so benzodiazepini  zdravila proti omedlevanju.

Kako se spopadate s to nevšečnostjo? Našel sem eno starejšo temo na tem forumu z identično tematiko. Je katera od vas (pogovarjale so se le punce) ta problem uspešno prebrodila?

[Jagodka]

Še vedno uporabljam iste tehnike, ker pri meni delujejo.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13780.20.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8366.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html

Poišči tisto, kar bo preusmerilo tvoje misli in ti olajšalo anksioznost. Ustavi filme o reševalcih, bolnicah.... To je samo strah, če si fizično zdrav, se ti ne bo nič zgodilo.

[Maycha]

Evo, tukaj še ena paničarka, ki se tega strahu nikakor ne more znebiti. 
Trenutno imam tudi obdobje poslabšanja, kar zadeva mojo panično motnjo in je vse samo še huje.
Ko hodim, imam občutek, da bom padla skupaj in da me noge ne bodo zdržale. Posledično se mi zviša utrip, plitko diham in podzavestno začnem zadrževati dih in spet je krog sklenjen. Dejansko dobim občutek, kot da ne bom mogla narediti niti metra več naprej, ko hodim. Pa še omotična se počutim. 
Jagodka, hvala za koristne nasvete. Nekje sem brala, da si je ob tistem občutku nestabilnosti in mehkih nog dobro vizualizirati, da si drevo z močnimi koreninami. Predstavljaš si, kako poženeš korenine v tla in si trdno na tleh, neomajna, močna. Tudi to delno oblaži tiste trenutke groze.

Meni je recimo najhuje, da bi me drugi ljudje videli, ko bi padla skupaj ali pa doživela panični napad, ker teh stvari pač ne razume kdor sam tega ni doživel. 

[Mehmed]

Jaz še kar čakam, da bom padel skupaj. Pa se spodbujam med hojo, si rečem "ajmo, pokaži, kaj znaš. daj, zdaj boš padel skupaj. No? še nisi? pa kako je to možno?" in mi nikakor ne uspe. Počutim se pa ko zombi. Mogoče bi se moral z nekom pogovarjati in stati na soncu, da bi mi uspelo. Zanimivo, da ko hodim sam nekje po gozdu, me ni nič strah in nimam nobene omotice. Če grem po mestu, se pa tla kar šibijo. Očitno  se moji možgani manj bojijo, da crknem in zgnijem nekje v gozdu, kjer ni nikogar, kot pa pred ljudmi, kjer bi mi hitro kdo pomagal.

Med paničnim napadom bi pa rekel ljudem, da sem bil pijan včeraj ter da mi je zato slabo. Ali pa, da sem nekaj slabega jedel. Sicer pa, kaj je?! Brigaj se zase!

Zanimivo tudi reagiram, če vidim kakšno policijsko kontrolo na cesti. Naenkrat adrenalin, srce bum, bum. Nato se zderem nase kot na majhnega otroka in sem v trenutku v redu.

Včasih bi si pa najraje pognal šus v glavo. Tako zdrav, mlad, ničesar mi ne manjka, pa mi psiha take dela. 50€ na uro za terapistko mi je pa žal dati.

[Maycha]

Tako zdrav, mlad, ničesar mi ne manjka, pa mi psiha take dela.

Ja, tole bi jaz zase enako rekla.  Zelo težko je s tem živeti. Tudi jaz sem bolj sproščena, ko sem sama in ko sama hodim po gozdu. Neverjetno. Tudi v trgovini sem raje sama, ker imam občutek, da v kolikor me začne grabiti napad, ne bom rabila nikomur razlagati, ne bom od nikogar odvisna, imam čas in se lahko nekje na samem pomirim.  Hm, glede policije pa imaš najbrž slabe izkušnje, ne? 

Ja, Mehmed, tudi jaz se čudim kako to, da ne padem skupaj, ko se mi najbolj zdi, da se bom sesedla, ker se mi noge kar tresti začnejo in kot da me ne bodo zdržale + zelo me postane strah omotice. Saj to si prav povedal, ja...preveč se oziramo na to, kar si bodo drugi mislili o nas (to pri meni izvira iz otroštva).
Te vzorce nosimo s seboj, v podzavesti in zelo težko jih je presekati.
Psihoterapije so resnično grozno drage, jaz si sploh ne morem tega več privoščiti. Sem sicer hodila dve leti in pol, ne rečem, da ni pomagalo...prišla sem nekje na polovico poti do izboljšanja, ampak evo - sedaj me je spet kar fajn udarilo. Ko imam kakšen napad v javnosti, se potem grozno bojim spet kam it in še doma sem nonstop nervozna, ker avtomatično pričakujem nekaj slabega. =/

Imam pa še eno vprašanje, če je morda kdo zaznal pri sebi podobne občutke. Ko se recimo ob paniki kje vsedem in se mi čez čas tista napetost v mišicah poleže, potem imam tako težko telo, ko se vstanem in hodim...kot da sem iz cementa. Tega se potem spet vstrašim.

Mehmed, a ti ješ kakšna zdravila sicer?

[Jagodka]

Jaz še kar čakam, da bom padel skupaj. Pa se spodbujam med hojo, si rečem "ajmo, pokaži, kaj znaš. daj, zdaj boš padel skupaj. No? še nisi? pa kako je to možno?" in mi nikakor ne uspe.

Če je vzrok omotičnosti panika, ti tudi ne bo uspelo. Kar je dobro.    To je pravzaprav uspeh in ne neuspeh. 

Včasih bi si pa najraje pognal šus v glavo. Tako zdrav, mlad, ničesar mi ne manjka, pa mi psiha take dela.

  Ne bi verjel, koliko ljudi je navzven čisto OK, jim nič na svetu ne manjka, pa nosijo s seboj toliko bolečine, da bi jo bilo dovolj za manjše mesto. Če si ne moreš privoščiti terapije, upam, da imaš dobre prijatelje, s katerimi se lahko o tem pogovarjaš.

Imam pa še eno vprašanje, če je morda kdo zaznal pri sebi podobne občutke. Ko se recimo ob paniki kje vsedem in se mi čez čas tista napetost v mišicah poleže, potem imam tako težko telo, ko se vstanem in hodim...kot da sem iz cementa. Tega se potem spet vstrašim.

Po paničnih napadih sem se počutila, kot da sem cel dan fizično delala. Utrujena, vse mišice so me bolele, musklfiber, glavobol. Ne se bat strahu. 

[Maycha]

Jagodka, hvala za tvoj odgovor. Ravno danes sem se v trgovini tako grozno počutila...tam je moja panika vedno najhujša.  Pa tako močen pritisk sem dobila v glavo in v sinuse, da sem prav težje dihala skozi nos. Na sploh imam težave s tenzijskimi glavoboli. Neverjetno, česa so dejansko sposobne naše misli. Hudo je, ker sem bila že res dobro, nekje 70 % je bilo že bolje, zdaj me je pa spet dotolklo kot da sem na začetku.    Sicer mi navali panike niti niso tako zoprni kot mi je zoprna ta nervoza in slabotnost, ki po njih ostaneta.

Jagodka, ti si uspela odsloviti paniko? 

[Jagodka]

Hudih paničnih napadov nimam že kar nekaj let.

Ko pa se mi nabere veliko stvari hkrati, ko ne morem nadzorovati položaja, pa se mi vrnejo simptomi anksioznosti - omedlevica, slabost, nervoza, tahikardija, bolečine kar tko, glavoboli, utrujenost... včasih več simptomov skupaj, včasih posamezni, kakor se mojemu možganu pač zdi, da me bo prestašil.

Ker zdaj vem, da je to le panika, pogosto kar ignoriram in se ne vrtim preveč okoli tega. Je še najhitreje mimo. 

Sem tak šolski primer nevrotične osebnosti. Za v učbenik. Hahaha... 

Hudo je, ker sem bila že res dobro, nekje 70 % je bilo že bolje, zdaj me je pa spet dotolklo kot da sem na začetku.

  Vračanja na začetek tukaj ni! Imaš krizo, ki je posledica nečesa, kar se ti dogaja, pa (še) ne moreš drugače sprocesirati, kot da te telesni simptomi tolčejo. A jemlješ kakšna zdravila?
Poskusi ugotoviti, kaj je tisto, kar te tako vrže. Bolj kot na vprašanja zakaj, si poskušaj odgovarjati na kako. 
Pri tej švohnoti po paniki, sem si odgovorjala s trmo, z aktivnostjo. Nikoli nisem ležala ali počivala. Klin se s klinom, sistem je bil pri meni najbolj učinkovit.   

[Kristy]

Jaz še kar čakam, da bom padel skupaj. Pa se spodbujam med hojo, si rečem "ajmo, pokaži, kaj znaš. daj, zdaj boš padel skupaj. No? še nisi? pa kako je to možno?"

Bravo Mehmed, "to mi deli" 


lani se je še našla kakšna "terapistka" za 25 eur...za letos pa nimam info...

imaš mogoče kakšnega zaupnega prijatelja ? ... pogovor tudi razbremeni človeka....vsaj mene...ZELO !!!

[Mehmed]

Zanimivo je, da sam nisem imel nikoli problemov s samozavestjo in nastopanjem. S temi težavami se borim zadnje pol leta, po slabem tripu s travo. Od takrat mi je šla kvaliteta življenja sunkovito navzdol. Pojavljati se mi je začela kar neka socialna anksioznost ter strah pred tem paničnim napadom. Zdi se mi zdi, da se vzorci poglabljajo in da samo od sebe ne bo šlo na boljše, čeprav nekateri pravijo, da bo. Malce me je potolažil podatek, ki sem ga prebral v članku neke zdravnice, ki pravi, da le okoli 20% ljudi živi s paničnimi napadi doživljenjsko. Velik odstotek ljudi jih torej preboli. Vidim pa, da so včasih bolj izraziti (včasih sem čisto skuliran med recimo hojo ali čakanjem v vrsti, včasih pa me zvije). Prihaja v valovih.

Saj bi si privoščil tisto psihoterapijo, ampak če bi mi kdo garant zatrdil, da bo pomagalo.

Imam pa še eno vprašanje, če je morda kdo zaznal pri sebi podobne občutke. Ko se recimo ob paniki kje vsedem in se mi čez čas tista napetost v mišicah poleže, potem imam tako težko telo, ko se vstanem in hodim...kot da sem iz cementa.

Sigurno. Telo je zaradi adrenalina dobesedno izmozgano. Na koncu ostane občutek grozne utrujenosti.

Včasih me zaradi te nemoči pograbi takšna jeza, da bi najraje kaj razbil. Še najraje samega sebe. Pravijo, da je anksioznost treba sprejeti, ne pa se boriti proti njej. Ampak če te zgrabi panika, jo boš poskušal ustaviti, ane ...