gre za panično motnjo?

[samom]

Hej! Sem nov na forumu. Skratka začelo se je januarja ko sem skadil marihuano (kao pomaga pri sprostitvi). Zacelo mi je nabijati srce in imel sem nekakšne tripe. Ok, to sem premagal, vendar se mi je v začetku marca spet pojavila zadeva, ki pa me ne spusti. Tiščanje v prsih, tresenje ipd. Me pa nekaj bega, prejšnji teden in včeraj ponoči ( obakrat sem bil popolnoma miren z razliko da sem včeraj spal) iz spanca zbudil da mi je zelo streslo možgane - dobesedno se mi je stresla celotna glava. Je to tudi povezano s panično motnjo?

[Aslan]

Marihuana lahko sproža tovrstne težave ja ...   

Sama marihuana teh težav pravzaprav ne povzroča,
lahko pa je sprožilec v kolikor imaš predispozicijo za nevrotske ali psihotične motnje.
Posebej je škodljiva, če jo uživaš pred 16. letom saj možgani še niso polno formirani.

Skratka začelo se je januarja ko sem skadil marihuano (kao pomaga pri sprostitvi).

S tega sklepam, da imaš morda težave z biti sproščen?
Če je to res, pomeni, da je tvoje telo veliko časa tesnobno - napeto.
Panični napad je nekako logična posledica tega stanja.

Kaj narest:
- najti druge načine sproščanja (progresivno mišično sproščanje, dihalne tehnike, mindfulnes)
- prepoznat vzroke, ki te v tesnobo vodijo in razviti ustreznejše načine mišljenja, vedenja ali čustvovanja,
V tem primeru je dobrodošla pomoč psihoterapije, zdravljenje skozi pogovor.

V kolikor se panika ne ustavi in so napadi vse pogostejši se
je pametno posvetovat z zdravnikom psihiatrom, ki v takem primeru predpiše antidepresive.
(sočasno uživanje alkohola in drog je jasno nedovoljeno)

[samom]

Hvala za odgovor. Star sem sicer 24. let. Sprostit se ze lep čas ne morem - posledica tega je verjetno stres v službi. Sem pa po naravi kar živčen tip. Grem v ponedeljek k psihoterapevtu upam da razvozljam kje je izvor teh mojih težav.

Je potem 'tresenje' možganov povezano s tem?

[Aslan]

Super, da si že poiskal strokovno pomoč! 

Sem pa po naravi kar živčen tip.

Velik vir tesnobe je lahko to kako doživljam sebe in kako druge, sem perfekcionist,
sem hitrec, ne upam reči ne ... itd ... Najpogosteje so korenine teh težav v našem otroštvu.
Zato je pot samospoznavanja skozi psihoterapijo proces, ki nekaj časa traja,
saj moramo prepoznati česa smo se naučili in določene zadeve pri sebi spremeniti, prerasti, opustiti ali nadgraditi oz. razviti.

Anksioznost (tesnoba) ima sicer es velik spekter (neželjene) simptomatike,
ki je lahko podobna določenim fizičnim boleznim.
V kolikor se težava ne bi nehala vedno velja obiskat splošnega zdravnika
in dati skoz osnovne preglede (ščitnica, kardiolog, nevrolog ...)

Vse dobro želim in da tegobe čimprej minejo 

[Mehmed]

Še en s podobnimi problemi. Kadil vsakodnevno dobrih 7 let (sedaj sem 25). Prvič me je prijel ta občutek, ko sem po pokajenem jointu lani jeseni hodil skozi mesto - mislil sem, da me bo infarkt, da bom omedlel, a sem se privlekel do doma. Potem se mi je kak teden zatem scena ponovila na polnem avtobusu (seveda zadet ko krava) - to je bila moja najbolj grozna izkušnja. Nato imel kak mesec mir, ko me je udaril po pokajenih jointih pri prijatelju isti občutek. Panični napad. Naslednji dan se mi je zadeva ponovila še v treznem stanju (za domačo mizo med kosilom) in odločil sem se prekiniti s travo. Dodal bi še, da sem bil tudi večkrat tedensko pijan. Sedaj bo 4 mesece popolne abstinence in od takrat nisem več isti kot sem bil. Panični napad v pravem smislu se mi je v prvih treh tednih abstinence ponovil mogoče še dvakrat, kakšne tri tedne sem imel občutek, da se mi bo zmešalo, nato nekje do dveh mesecev abstinence huda anksioznost (metuljčki v trebuhu, konstantno nabijanje srca), sedaj je anksioznost že zelo usahnila, še vedno pa me zna zviti v socialnih situacijah. Recimo med sprehodom skozi mesto se mi začne temniti, občutek da bom omedlel. Sicer je že veliko boljše kot je bilo na začetku (ko me je bilo dobesedno strah it v trgovino, v avto ...), vendar se še vedno izogibam socialnih situacij (pred izpiti, pijačami s prijatelji si pomagam s 1/4 lorama - ker z njim nočem pretiravati, se zelo malo družim). Sem zelo športno aktiven, izvajam jogo, včasih meditiram, si poskušam pomagati s pozitivnimi mislimi ... vendar še vedno pridejo dnevi, ki me ohromijo. Danes, recimo, ko je tako lep dan, bi rad šel ven na sprehod, ampak imam enostavno pomisleke, kaj če se mi zopet zgodi kak napad. Lorama pa nočem vzeti. Nikoli nisem imel problemov z anksioznostjo, bil sem zelo socialen, duhovit, nisem imel problemov nastopati pred občinstvom, rad sem bil zunaj, sedaj sem se pa kar izoliral in večino časa preživim doma. Kot da bi se mi naenkrat nekaj premaknilo v glavi. S tujci nimam problemov govoriti, bolj imam probleme z lastno psiho. Bil sem pri psihiatru, ki mi je razlagal delovanje teh napadov, dihalne tehnike ... vendar mi je bolj malo pomagalo. Ni pa mi postavil nobene diagnoze, češ da se bo zadeva popravila sama od sebe. Kakor predhodnik, sem verjetno tudi sam dokaj napet, nervozen, želim si početi stvari, pa mi lastna glava tega ne dovoli. Jem zdravo, ne pijem več alkohola, ne kadim trave. Imate kak nasvet zame? Menite, da se bo zadeva popravila? Včasih imam občutek, da sem že čisto dober, dobim samozavest, grem ven med ljudi, včasih (kot recimo danes) pa imam občutek, da sem si uničil psihio za vedno.

[Akira]

Mehmed, čim več delaj na sebi. Vse kar si opisal glede športa in vsega ostalega je super Dihalne tehnike  tudi niso slabe med samim napadom, da jih izvajaš in preusmeritvijo misli. Poizkusi , mogoče ti bodo pomagale. Glede trave in vsega ostalega pa ja...tudi meni so rekli, da trava ni nedolžna in celo so prišli ljudje na urgenco z hudimi napadi , zaradi trave. Tudi mene je delala tesnobno, tako, da se kaj takšnega ne poslužujem več.


Lp in vse dobro, A.

[Mehmed]

Hej, hvala za prijazen odgovor.

Kaj točno pomeni delati na sebi? Včasih imam občutek, da sem preveč egocentričen, kajti delam izključno na sebi (in posledično preživljam preveč časa "v svoji glavi") in da bi bilo bolje, če bi kaj več naredil za družbo oziroma tiste, ki so pomoči potrebni. Vsak dan poskušam hoditi v naravo, športam, se ukvarjam s psom, študiram, googlam o svojih problemih, za druge mi pa sploh ne ostane časa.

[Akira]

Ja saj tako pa je potem glede anksioznosti , ker smo preveč kritični in preveč razmišljamo , opazimo vsak delček svojega telesa, vse občutke in simptome ( katere drugi preprosto zanemarijo oz. jim ne dajo posebne razlage, mi pa vrtamo kaj je zdaj to  ).

Kaj pomeni delati na sebi? Vsekakor drugačen pristop razmišljanja,  kakšen šport, samoizobraževanje (kakšna dobra knjiga na tematiko samopodobe, samopomoči ipd) oz. to , kar te veseli in dela dobro tebi, tvojim občutkom , preprosto rečeno ob čem se dobro počutiš.    Vse to kar si sam naštel , delam tudi sama in menim, da mi je kar veliko pomagalo pri obvladovanju paničnih napadov.


Drugače pa glede googlanja o svojih problemih. Meni so rekli, vse leksikone vstran in "googlanje" tudi ni priporočljivo , kajti sam en simptom vpišeš pa že misliš kaj vse lahko imaš , potem pa spet panika .

Ja težko je živeti z anksioznimi motnjami, vendar menim, da nam bo nekoč uspelo prebroditi te težave


Vse lepo, A.

[Mehmed]

Sam sem prebral na tone tujih forumov, kjer ljudje pišejo o svojih težavah po prvem paničnem napadu s travo. Gre prav za strokovni izraz "cannabis (substance) induced anxiety (panic) disorder". Res je, da po eni strani vsi ti posti povzročajo še dodaten stres, po drugi strani pa me pomirjajo, ker vem da nisem edini in da imajo drugi še hujše probleme kot jaz. Več ali manj jih preboli tole anksioznost in pravijo, da jim je bila to ena najtežjih življenjskih preizkušenj, so pa vsi zrasli močnejši iz tega. Vendar je treba dati glavi čas. Eni pravijo nekje vsaj pol leta, večina pa nekje eno leto. Tudi Kapš mi je rekel eno leto nič trave in alkohola. Spadajo pa ti simptomi po moje še vedno v post akutne odtegnitvene simptome od trave in alkohola. T.i. PAWS (post acute withdrawal symptoms) lahko trajajo tudi do dveh let, odvisno od življenjskega sloga, časa in količine uporabe drog.