Pozdravljeni,
Pa sem se končno spravil k temu, da se razpišem.
Ime mi je Aljaž in star sem 17 let. Pred 3 leti sem doma doživljal hud stres. Doma mi je umirala stara mama, imel sem veliko dejavnosti, pritisk s strani šole. Prvi PN sem doživel na dan, ko mi je stara mama padla v komo. PN so se v mesecih samo še stopnjevali. Mislil sem, da je z menoj nekaj telesno narobe. Hospitalizirali so me v SB Jesenice. Po tednu dni so me odpustili in rekli, da imam panično motnjo. Po nekaj seansah pri pedopsihiatrinji dr. Gabrijeli Debeljak in s svojo voljo sem zadevo premagal. Minila so 3 leta do letošnjega junija.
Sam sem se odpravil v hribe. Ko sem hodil me je nenadno začel boleti v trebuhu ( želodec), pogledam na telefon: OMREŽJE NI NA RAZPOLAGO! Edini scenarij, ki se mi je odvijal je bil: UMRL BOŠ, POMOČI NI NIKJER! Z menoj je bilo v momentu konec. Sredi poti sem obrnil in tekel v dolino, videl sem se kako me gorski reševalci mrtvega nosijo v dolino. Ko sem prišel domov se je stvar umirila in sem pozabil na to.
Pričele so se počitnice. Ker sem zainteresiran v biologijo sem v roko vzel knjigo: Sebični gen. V uvodu je bil napisan stavek: Po sporočilu te knjige( ideja je, da nas opravljajo geni) je nekaj ljudi padlo v globoko osebno krizo, depresijo, brezvolje. Ko sem prebral ta stavek sem v momentu že začutil že znane neprijetne občutke. V mislih sem imel samo besede: zmešalo se ti bo, ali je to začetek psihoze?
Panični napad sem doživljal kakšne pol ure, nato pa grozno občutje tesnobe. Mislil sem samo še na to, kako tega ne bo konec in začelo se mi je porajati vprašanje KAJ PA ČE bom izgubil kontrolo nad seboj in bom hotel storiti samomor. Začel sem se izogibati prostorom kjer sem dobil panični napad.
S šolskim projektom smo odšli na Dunaj. Tu pa je bilo konec z menoj. Panične napade sem doživljal enega za drugim, mislil sem samo na to kako bom prišel domov, kdo mi bo pomagal, počutil sem se osamljenega, izgubljenega. Podzemne železnice, ulice polne ljudi, brez orentacije in to med tem, ko doživljam napad. Hvala bogu, da sta mi starša stala ob strani na telefonu, da sem premagal 3 najtežje dni v mojem življenju.
Domov sem prišel v upanju, da bo vse OK. Stvar se ej doma še poslabšala. Postal sem rahlo depresiven, sem samo poležaval, čakal da bo bolje a bilo je samo slabše. Mati me je peljala v ZD. Dobil sem napotnico za pedopsihiatrinjo dr. Janša v ZD Jesenice. Po prvem pogovoru, ko me je pomirila in povedala da imam depresivno aknsiozno motnjo in mi predpisala Zoloft 50mg 1x na dan se mi je stanje začelo počasi popravljati. Počasi po mesecu dni sem začel napredovati in se pobirati. Z občasnimi padci se mi je občasno stanje tudi poslabšalo.
Sedaj sem 4 mesec terapije z Zoloftom in pomočjo najboljše pedopsihiatrinje dr. Janša in sem že veliko bolj pozitiven. Začel sem sam hoditi ven, PN ne doživljam več tako pogosto.
Najbolj me moti, ko si sam postavljam vprašanja: Kaj pa če ne bo nikoli več tako kot je bilo, brez tesnobe ?
Zelo bom vesel, da boste z menoj delili podobne izkušnje, nasvete...
Razmišljal sem celo o tem, da bi se vam pridružil na kakšnem srečanju za samopomoč.
Hvala!
LPAljaž
